PrimožGrahelj's blog: Strma peč oziroma Monte Cimone (2379 m) iz Dunje

Prvi letošnji obisk Dunje je bil načrtovan in kar dolgo v mojih mislih, ta drugi pa se je enostavno zgodil, nepričakovano in na hitro 😀.
Začela sva še v temi v dolini Dunje, na mestu, kjer se začne pot proti bivaku Cividale (slabe 4 km navzgor po dolini od zaselka Dogna oz. Dunja). Najprej sva se morala spustiti skoraj 100 višinskih metrov do reke in jo prebroditi, saj mostu ni več. Voda ni bila pretirano visoka, brez težav sva šla čez. Levo od mostu se nadaljuje pot strmo navzgor v gozd. Nekaj ovinkov in že sva bila na križišču tik pod nekdanjo planino Costa di Goliz. Zavijeva levo na pot z oznako 651. To je pot Umberto Pacifico, ki je opuščena in mestoma baje težko prehodna zaradi podrtih grap. Pot preči pobočja in se kar kmalu spusti proti potoku Rondolon, ki ga prečiva brez težav. Sledi dokaj strm vzpon. Tu sva se malce lovila, saj gre steza levo prečno navzdol, prava izbira pa je grebenska pot. Vidi se, da je tu pot, ni pa ne vem kako shojena, tako, da sva morala kar dobro oprezati za mestoma precej obledelimi markacijami, ki jih je sicer dovolj. Spuščava se do struge potoka Rio Saline, ki sva ga letos že obiskala 😀. Markirana pot kmalu zavije levo in se v ključih povzpne iz potoka navzgor do ceste, kjer zavijeva desno in po že znanem terenu se spustiva nazaj v strugo potoka Saline. Slediva poti z oznako 655 - še ena opuščena, a markirana pot, ki pelje pod Strmo peč. Po kakšnih 20 minut od prihoda v strugo zavijeva desno in se povzpneva na poraščen hrbet, kjer se začne strm vzpon skozi gozd. Markacije ali možici so, pozna pa se, da tudi ta pot ni pretirano uhojena. Na nekaj mestih je pot zahtevna, v pomoč je vrv. Potrebno se je držati poraščenega hrbta rahlo proti levi. Skozi pas grmičevja prideva v bolj skalnat svet, nad nama pa same strmine 😀 kaj kmalu sva pod stenami, kjer zavijeva desno in po polici prečiva pobočje. Ko sva spet med grmičevjem zavijeva levo in se povzpneva ob manjši grapi, v pomoč je tudi kratka vrv. Višje naletiva še na manjšo tablo, od tam pa prečiva proti desni. Tu se nakazuje več variant, midva izbereva rahlo v levo. Malce iščeva nadaljevanje, na koncu pa greva desno, kar je prava izbira in kmalu doseževa markirano pot od bivaka Cividale proti Strmi peči. Juhej! 😀 Poti slediva v strm žleb, kjer preplezava zelo strmo skalno stopnjo ob pomoči jeklenice (vlažno), nato pa se vzpenjava po bolj travnatem terenu. Pot preči pobočja daleč proti levi, vmes prečka kakšno grapo ali pa sledi prehodom po travnatih policah. Kmalu se začnejo jeklenice in to pomeni, da sva (končno! 😁) na začetku zavarovane poti Norina, ki naj bi bila "Inagibile" (neprimerna za uporabo). Ugotovila sva, da je pot zelo zgledno zavarovana in da ni nobenih poškodb varovalnih naprav. Zavarovana pot sledi naravavnim prehodom, policam, sprva proti levi, višje pa se obrne desno. Vmes je nekaj bolj strmih in zahtevnih mest. Ves čas hodiva ob napeti jeklenici. Za vpisno knjigo sledi še izpostavljena polica, nato pa še nekaj strmih, večinoma travnatih pobočjih do izstopa, ki poteka skozi ozek preduh 😀 malce atrakcije za na konec hehe 😁 izstopiva na položna travnata pobočja blizu bivaka Del Torso, kjer naju pričaka skupina kozorogov in lep razgled 😍 po kratki pavzi sledi spust v škrbino Viene, kjer se priključi pot 641, nato pa še približno 300 višinskih metrov dolgo vršno pobočje, ki je večinoma travnato, prekinjajo pa ga krajši skalnati skoki. Brez težav doseževa vrh Strme peči oziroma Monte Cimone (2379 m), ki je krasen razglednik. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje potreboval skoraj 7 ur do vrha kakšnega hriba 😎 ozračje je bilo čisto, vidljivost pa 😍. Videla sva tako morje, pa tja do Dolomitov, Visokih Tur in seveda slovenske hribe. Privoščila sva si uro pavze, nato pa naju je čakal dolg sestop. Prvi del še po soncu in ob številnih kozorogih 😍, nato pa sva previdno sestopila po zavarovani poti Norina v "temo" 😎 in naprej do mesta, kjer sva dopoldne prišla na to pot na višini približno 1500 metrov. Križišče z opuščeno potjo 655 je v spodnjem delu šodraste grape (obledela markacija in možic). Midva pa tokrat nadaljujeva po poti z oznako 640 še malce navzdol, nato pa zavijeva levo in prečiva pobočja, malce gor in malce dol, med grmičevjem in preko večih grap. Markacij je dovolj, a je potrebno biti pozoren. Ko prečiva še zanimivo polico sva že blizu in za robom se teren poravna, na travnati izravnavi stoji bivak Cividale. Pogled na Strmo peč od tu je res odbit! 😎. Pri bivaku zavijeva levo mimo grape z vodo, ki jo je trenutno zelo malo, nato pa se začne pot počasi spuščati. Za robom prideva v strnjen gozd in mestoma je spust kar strm, pot pa zasuta z listjem. Brez večjih težav se spuščava v številnih serpentinah. Kar nekaj časa potrebujeva, da sestopiva vse do struge reke Dunje, jo prečkava in se zraven še na hitro ohladiva, nato pa naju je čakal le še položen vzpon do izhodišča. Dogodivščina zaključena 😍😀

Razmere: poti 651 (Umberto Pacifico) in 655 sta opuščeni markirani poti, a v tem delu prehodni brez večjih težav. Čez reko Dunjo ni več mostu, tako, da jo je potrebno prebroditi. Plezalna pot Norina naj bi bila "Inagibile" (neprimerna za uporabo), ampak nisva opazila nobenih poškodovanih varoval ali kaj podobnega. Se pa lahko stanje teh poti hitro spremeni!
Opravljena tura je precej dolga, naporna in mestoma tudi zahtevna. Na več mestih nam je v pomoč vrv, na zavarovani poti pa so vsekozi napete jeklenice. Zaradi senčne lege je marsikje vlažno. Sicer pa je to divji, ampak vsaj zame zelo privlačen svet 😍

Zahvaljujem se Gašperju za to zanimivo idejo in družbo 😀