sobota, 26. oktober 2024

Zadnja Lopa (2115 m) in dolina Triglavskih jezer - 22.10.2024

Drugi, zadnji dan potepanja sem začel pri Koči pri Savici. Vzpenjal sem se v smeri Koče pri Triglavskih jezerih. Pobočje, po katerem sem se vzpenjal, je bilo vse bolj strmo in kmalu sem bil v zahtevnejšem delu poti čez Komarčo, kjer pomagajo varovala. Tu nekje dohitim mladenko, s katero skupaj nadaljujeva pot. Ko se teren položi tudi težave pojenjajo in kmalu sva pri Črnem jezeru, ki ga po desni strani obhodiva in nadaljujeva. Pot po Lopučniški dolini se kar malce vleče 😎 ob poti je tudi nekaj podrtih dreves. Ko se (končno) pot začne vzpenjati se počasi približujeva robu. Ko ga doseževa sva blizu Dvojnega jezera, ki se lesketa v soncu in kaže odsev bližnje okolice 😍 joj, kako je bilo lepo 😀 do koče ni bilo več daleč. Tu je sledila pavza, nato pa sva šla vsak po svoje, saj sem imel jaz bolj optimistične plane kot ona 😂 nadaljeval sem v smeri Prehodavcev. Tu okoli je precej macesnov, ampak jih je kar nekaj že povsem brez iglic. Tisti, ki jih še imajo, so žareli, da je bilo veselje  😍 nadaljeval sem vzpon po vse bolj skalnati poti mimo jezera Ledvica in naprej po dolini. Višje grem še mimo Zelenega jezera, tam pa potem zavijem levo v smeri Prehodavcev. Še preden dosežem kočo zavijem levo v smeri Špičja. Malo iščem, a le najdem prvi vrh v grebenu, to je Zadnja Lopa (2115 m; ponekod tudi 2102 m), na kateri stoji možic. V planu sem imel še prečenje Špičja, a je bilo to preveč optimistično, saj nisem imel najboljšega dneva za hojo, zato sem se raje obrnil in šel do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer spet srečam mladenko in se ji pridružim pri pavzi. Počasi sva se vračala proti izhodišču. Še vedno je ta dolina tako lepa, kot sem se jo spominjal izpred let. Koča pri Triglavskih jezerih je imela v tem času kar nekaj obiska, dan je bil več kot primeren za to. Tu nekje sva šla spet vsak po svoje. Jaz sem se še malce razgledal in občudoval okolico, nato pa začel s sestopom proti Črnemu jezeru (ta del se je spet malce vlekel) in naprej čez Komarčo proti Koči pri Savici. Takoj za koncem varoval (nadmorska višina blizu 900 m) se v enem izmed ovinkov odcepi steza v smeri slapa Savica. In res, po nekaj minutah pridem tik nad slap, tudi izvir je blizu. Kakšnega posebnega razgleda na slap ni, nekaj se pa vseeno vidi 😀. Vrnem se na pot in sestopim do izhodišča.
Ne samo tura, ampak tudi družabni večer na Gorenjskem je bil prav prijeten 😀.

Razmere: pot čez Komarčo je zahtevna. Zadnjo Lopo je morda malce težje najti, a nisem imel preveč težav. Kogar zanimajo macesni bo moral zelo pohiteti, saj je osutih že precej dreves, sploh pa malce višje gori.

Koča pri Savici, izhodišče

Grem desno


Sončni vzhod ob poti

😍



Varovala ob poti

Pogled proti jugu v smeri Bohinjsko-Tolminskega grebena





Že v Lopučniški dolini

Odsev v Dvojnem jezeru 😍

😍

Koča pri Triglavskih jezerih



😍


Jezero Ledvica, največje Triglavsko jezero

Ledivca še z ozadjem

Poprovec nad Hribaricami

Zeleno jezero

Pogled proti grebenu Špičja

Rjavo jezero

Zasavska koča na Prehodavcih, zadaj gore nad Zadnjico

Visokogorski kraški svet

Kaninske gore levo, nato Bavški Grintovec in grebeni nad Bavšico

Spredaj Zadnjiški Ozebnik, zadaj gore nad Trento, desno Razor

Vrh Zadnje Lope

Mejnik in na njem letnica 1920

Zasavska koča na Prehodavcih



Spet v Lopučniški dolini

Črno jezero


Pogled z vrha Komarče na izhodišče


Pri izviru Savice

Pogled na slap Savica iz strani (sploh ne deluje kot slap hehe 😂)

petek, 25. oktober 2024

Od Hajnževega Praprotnika (1727 m) do Velikega vrha v grebenu Košute (2088 m) - 21.10.2024

Jesenske barve so me zvabile tja gori 😍.
Avto sem pustil pri Vrančku. Po kolovozu in stezi sem se povzpel mimo spomenika človeške neumnosti (Koncentracijskega taborišča oz. spomenika le temu) do izhodišča za staro graničarsko oz. lovsko pot proti planini Korošica. Steza me vodi levo desno navzgor. Višje pridem na kolovoz, ki mu sledim nekaj časa, nato pa me tabla povede spet na stezo, ki se še nekaj časa vzpenja, višje gori pa dosežem travnike in tu začnem prečiti proti jugovzhodu. Ko dosežem markirano pot ji sledim v levo in kaj kmalu dosežem Mali grunt na mejnem grebenu. Sledim oznakam v smeri Košutice, čez nekaj minut pa zavijem levo v smeri Hainschgraben / Hajnžev graben. Nekaj spusta, nato pa prečni vzpon na bližnje Dovjakovo sedlo. Naokoli je polno rumenih macesnov, ki žarijo v soncu 😍. Spustim se na drugo stran po travah in med rušjem. Približno 100 višinskih metrov nižje, kjer markirana pot zavije desno, sam nadaljujem naravnost po neizrazitem grebenu ob pašni ograji. Prestopim ograjo in sledim slabši stezici v levo. Nekaj časa prečim strma pobočja, nato pa me stezica povede rahlo desno navzgor proti grebenu, ki ga dosežem blizu vrha Hajnževega Praprotnika (1727 m). Vse naokoli žari, meni pa se fino zdi 😀😎 po isti stezi se vrnem do markirane poti in se dvignem na Dovjakovo sedlo, tam pa zavijem do bližnjega Lokovnikovega Grintovca (1809 m). Nanj se povzpnem večinoma med izsekanim rušjem. Kmalu se vrnem na sedlo in nadaljujem naravnost po nemarkirani stezi ob ograji, ki jo višje prestopim in se vse bolj strmo dvigujem. Pojavijo se rdeče pike in puščice, ta pot se imenuje pot Gerharda Orascha. Še nekaj strmega vzpona in že dosežem skalnat svet, kjer moram vmes tudi poplezati. Vsega skupaj je za dobrih 5 minut, vmes je kakšno mesto, kjer "zadiši" po težavnosti II. stopnje. Strma grapa me vodi navzgor v lažji svet. Malo me še loči do vrha Košutice (1968 m), kjer si privoščim daljšo pavzo. Sonce me prijetno greje, razgled pa je tudi 😍. Nadaljujem po zahtevnem in mestoma zavarovanem grebenu, za robom pa se pričnem spuščati navzdol proti Hajnževemu sedlu, ki ga že vidim. Nadaljujem do vstopa v steno. Strmeje se vzpnem ob jeklenicah in klinih, najprej po manjšem rebru, nato še po grapi. Nad njo je varoval konec, pot pa se zmerno strmo vzpenja levo desno. Na Velikem vrhu v grebenu Košute (2088 m) me pričaka hladen veter, tako da si najdem zavetje malce nižje. Po pavzi sestopim po isti poti in se ustavim na razglednem pomolu nad koncem varoval, ki sem ga že med vzponom določil, da bo pravi za sončni zahod. In je bil 😍. Šov narave se je lahko začel, bilo je lepo, če odštejem veter. Po zahodu sestopim čez zavarovan del poti do sedla, zavijem levo in se spustim proti planini Korošica, od tam pa levo v smeri Podljubelja. Dan se je poslavljal, vseeno pa je bilo zelo toplo in prijetno. Ta večerna svetloba mi odgovarja. Cesta/kolovoz je mestoma strm in nekoliko razrit. Zadnje pol ure hodim s čelno svetilko. Izhodišče dosežem v "trdi" temi. Lep jesenski dan je za mano! 😀

Razmere: najtežji je srednji del poti Gerharda Orascha, kjer je kakšno mesto do II. stopnje, zahteven je tudi vršni del po grebenu Košutice in plezalni del poti na Veliki vrh, ostalo je lažje. Orientacijskih težav nisem imel. Kogar zanimajo rumeni macesni bo moral pohiteti, saj počasi izgubljajo iglice.

Vranček, kjer pustim avto

Spomenik človeške neumnosti

Jesenske barve pod Ljubeljem

Drevo, ki "podpira" skalo 😀

Prijetna steza

Ob poti

Pogled proti Košutici



Pogled proti Avstriji

Žari, žari 😍


Hajnžev Praprotnik

Desno Lokovnikov Grintovec, levo greben Košutice


Vzpon nazaj proti Dovjakovem sedlu

Pogled v smeri Lokovnikovega Grintovca


Lokovnikov Grintovec

Pogled na Hajnžev Praprotnik

Ob ograji proti ostenju Košutice



Tu nekje se začne zahtevnejši del poti Gerharda Orascha

Krajša plezalna mesta


Vrh Košutice

Zajemenove peči, za njimi pa Dobrča

Spodaj pa pl. Korošica

Zahtevni del po grebenu


Pogled proti Velikemu vrhu

Vstop v plezalni del poti



Nisem siguren, ampak se mi zdi, da bi to lahko bile tri belke

Veliki vrh

Greben Košute, desno Kamniško-Savinjske Alpe

Del Kamniško-Savinjskih Alp



Sestop







Večer na pl. Korošica


Večerni utrinek s Karavank nad Ljubeljem