PrimožGrahelj's blog: oktober 2023

Začeli smo na parkirišču pod kmetijo Suhadolnik. Makadamski del ceste trenutno ni v najboljšem stanju. Vzpenjali smo se po cesti in po markirani poti do Suhega dola, kjer se teren izravna. Tu zavijemo levo na vlako, ki se strmo vzpenja naravnost navzgor. Višje se vlaka nekoliko položi in nas vodi proti levi (smer severozahod). Vmes je več križišč, mi smo se držali glavne vlake. V desnem ovinku zapustimo vlako (možic) in nadaljujemo po skromni stezici skozi gozd. Spustimo se v strugo, po kateri se vzpenjamo skoraj do stene, od tam pa levo strmo navzgor med trave in grmovje. Sledimo ostankom stezice. Ko prispemo v plitvo travnato grapo, se vzpenjamo po njej. Vzpon je dokaj strm. Višje iščemo prehode levo desno navzgor vse do legendarne lojtre oz. kar je od nje še ostalo 😂. Malce višje smo se usmerili desno po travnatem slemenu nad grapo. Bili smo v megli, a to nam ni kvarilo vzdušja 😀 Kljub strmini smo debatirali do onemoglosti hehe 😂. Po strmih travah smo se vzpenjali kar nekaj časa. Višje smo prišli pod skok in tam ugotovili, da moramo rahlo v levo do Malih vratc. Brez težav smo se povpzeli na prej omenjena vratca, kjer smo pogledali na ono stran. Bili smo ravno v višini vrha meglic 😍. Po pavzi smo začeli strm vzpon pod krajši skalnati skok. Mi smo šli nekoliko v levo (za manjšim oknom), lahko bi šli tudi bolj desno (težavnost skoka je I-II). Prispeli smo na manjši greben in mu sledili do skalnatega pobočja, po katerem smo se vzpenjali. Šli smo bolj proti levi, v smeri jugo-zahodnega grebena. Kjer ni bilo težjih prehodov smo se držali grebena, sicer pa smo iskali lažje prehode v desno. Vmes smo si dali duška in preplezali kak skalnati skok II. stopnje (lahko bi se jim tudi izognili; toda zakaj bi?!? 😂). Ob poti smo šli še mimo manjšega okna, kjer je bil odličen ambient za fotografiranje 😍. Strmina višje rahlo popusti in kaj kmalu dosežemo vrh Na Križu (2484 m). Vzamemo si čas, da uživamo v razgledih (in hrani 😁). Nadaljujemo po grebenu v jugovzhodni smeri. Greben je mestoma izpostavljen. Stezica nas pripelje na rob, od tam pa se spustimo po šodru do markirane poti in se po njej vzpnemo do bližnjega vrha Kokrske Kočne (2520 m). Odločimo se, da nadaljujemo še na naslednji vrh. Sledimo markirani in mestoma zavarovani poti do višje, Jezerske Kočne (2540 m). Sestopili smo na drugo stran proti Grintovcu. Šodra tudi tu ne manjka 😂. Kmalu nas je čakal zanimiv prehod skozi ozek preduh. Eni so se ga lotili bolj spretno, za druge pa je bil to večji izziv 😁 smeha ni manjkalo. Kmalu smo zavili desno proti melišču in po njem navzdol. Šli smo malce po svoje, držali smo se bolj desno. Spet so nas zagrnile megle. Ko se podričamo do markirane poti zavijemo desno navzgor na rob, kjer se odcepi stezica proti bližnjemu Bivaku pod Kočno. Tam si vzamemo nekaj pavze in razmišljamo, kje bomo sestopili. Kljub meglicam se odločimo, da bomo poizkusili po direktni navzdol od bivaka. Spustimo se od bivaka po travnatem pobočju. Držimo se desno v smeri manjšega melišča. Pobočje je strmo. Na hitro se je odprlo in meglic je bilo vse manj in manj 😍 temu smo rekli darilo narave za nas. Pred prej omenjenih meliščem zavijemo levo navzdol in se spuščamo po travah še nekaj 10 metrov, dokler se nam na desni ne odpre ozka in izpostavljena travnata polica, ki preči pobočje. Lep ambient, sploh pa, ker smo bili spet v megli (bilo je prav mistično). Še naprej prečimo do manjšega balvana, kjer je bil tudi možic. Spustili smo se ob ozki peščeni grapi navzdol. Malce nižje opazimo pike na drevesu in jim sledimo nekoliko v desno, nato pa levo na rob, kjer pridemo do jeklenice, ki nam pomaga čez strm skok. Nižje smo spet v travah, sledimo ozki čistini strmo navzdol vse do gozda, kjer kmalu naletimo na vlako (možic). Tu zavijemo desno in kmalu stopimo na pot, kjer smo hodili zjutraj. Spustimo se do izhodišča.
Lepa tura je za nami 😀. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje imel na brezpotni turi s sabo kar dve dekleti, ki sta poznali pot in naju vodili, da mi še razmišljati ni bilo treba hehe 😂. Lepo vaju je bilo spoznati 😀.

Razmere: vzpon do Kokrske Kočne in sestop od bivaka se štejeta kot zelo zahtevno brezpotje, opravka imamo s strmimi travami in krajšimi skalnatimi skoki, težavnosti I-II. stopnje. Večkrat je teren izpostavljen. Orientacija je zahtevna. Na markiranem delu poti ni bilo težav, le preduh lahko povzroči nekaj več akrobacij.

Zahvaljujem se vsem trem za vodenje, slike in dobro družbo na tej turi 😀