petek, 20. februar 2015

Skozi zoprn Kačji graben na čudovit Špik (2472m) - 19.2.2015

Že nekaj časa smo imeli v mislih mogočni stožec nad Krnico. Pa se nam je le poklopilo vse, tako da smo šli. V četrtek se zgodaj zjutraj odpeljemo do Velike Pišnice (Hotel Erika), kjer smo parkirali in pozajtrkovali. Pri -8 stopinjah smo se kar hitro pripravili za odhod. Zavili smo levo in hodili po cesti proti Krnici. Po dobrih 20 minutah smo pri razcepu za Kačji graben. Tu izgleda obetavno, saj zagledamo stopinje. Po slačenju se odpravimo navzgor. A že po 20m se stopinje nehajo!!!! Kaj hočemo, očitno si bomo gazili sami. In smo si. Sprva ne prestrma pot nas kmalu pripelje na odprto pobočje z lepim pogledom na gore nad Vršičem. Še 10 minut in že smo v grapi in opazujemo prvi bolj strm del vzpona. Ob nekaj varovalih, ki so večinoma iz snega se strmo vzpenjamo levo-desno. Preidemo v pas ruševja. Večinoma je pot pod snegom, ki je mehak in se predira. Kmalu pridemo do nekoliko bolj izpostavljene prečke, nad katero nas čaka prvi strm skalnati skok. Največja težava je v tem, da smo se močno udirali v sneg. Še sledimo strmi in nekoliko zoprni poti vse do gozda, kjer se pot nekoliko položi. Brez večjih težav nadaljujemo po poti, ki se spet malo strmeje vzpne. Že od daleč vidimo prehod čez drugi strm del nad Kačjim grabnom. Zavijemo levo in iščemo prehod. Levo okoli ovinka najdemo prehod, pričaka pa nas tudi gazenje do pasu. V iskanju stopa se zaletim v klin, višje gre lažje. Čez kratek del nam pomaga jeklenica, nad njo pa se ustavimo in malo počivamo. Nadaljujemo med rušjem, kar ni prav uživaško. Zagledamo Špik in pot pod njega. Tudi tu se sneg še precej predira, na nekaj mestih pa je fino trd. Z naraščajočo višino so tudi razgledi vse imenitnejši. Odločimo se, da bomo počivali na soncu, zato nadaljujemo po flanki navzgor. Počitek na toplem soncu nam prija. Nadenemo si cepin in dereze. Nadaljujemo proti steni Špika, nato pa desno prečno navzgor. Sneg se še vedno udira za več kot en čevelj. Nadaljujemo pod vršno glavo, kjer postane sneg bolj trd, strmina pa tudi nekoliko večja. Po kratki pavzi nadaljujemo proti vrhu. Sneg kar naenkrat postane moker, precej se tudi predira. Za vzpon to ni ravno super, smo pa bolj uživali v spustu naravnost navzdol. Hitro smo na vrhu strmine in v nekaj korakih tudi na vrhu Špika. Zaradi "neprijaznega" snega smo bili na poti do vrha kar dobrih 6 ur!! Nič hudega, trud se je poplačal z izjemno panoramo na vse strani. Čas za dušo. Po dobri uri uživanja na vrhu sestopimo z vrha. Zaradi mehkega vršnega pobočja težav ni. Nižje hodimo po stopinjah. Izven stopinj se udiramo kot nori, do pasu. Kmalu smo spet med rušjem. Kljub udiranju gre precej lažje kot navzgor, tako da hitro nadaljujemo. Kratka pavza, nato pa zgornji strm del, ki se začne z jeklenico, levo v gozd in po njem do spodnjega strmega dela. Zahtevnejši prehodi nam ne predstavljajo težav. Kmalu smo že v senci. Še 15 minut in že smo stali na cesti proti Krnici. Čakalo nas je še nekaj ceste. Nekoliko utrujeni, a izjemno zadovoljni smo prispeli do avta. Sledila je vožnja domov.

Razmere: sneg se večino časa predira, vendar je kar dobro preobražen. Mi smo zgazili do vrha. Nižje je ponekod precej suh. Opremo smo uporabili od prečke pod steno Špika naprej. V vršnem delu je bil sneg precej odjužen. Nekaj je bilo tudi klož.

Drušna, hvala vam za prevoz, gazenje, smeh in izjemno doživetje :).






























































































petek, 13. februar 2015

Iz teme v sončni raj: Vrh Nad Škrbino (2054m) - 12.2.2015

Po sredini avanturi sva imela z Gašperjem za četrtek že od nekaj dni nazaj rezerviran domač avto. Po kar dolgem odločanju za turo sva izbrala lepe tolminske konce. Zjutraj sva se zapeljala do Tolmina, od tam pa nadaljevala po ozki, nevarni, vedno znova zanimivi cesti v Tolminske Ravne, kjer sva parkirala. Bilo je še kar temno, bila sva še pod nizko oblačnostjo. Hitro sva se odpravila na pot. Najprej sva nekaj časa prečila, nato pa zavila levo in se po zmerno strmi markirani grapi vzpenjala vse do prečne markirane poti. Sama grapa je bila zasnežena, sneg je bil ponekod trd, spet drugod bolj mehak. Narediva kratko pavzo. Od razpotja nadaljujeva proti pl. Kal, a le do naslednjega razpotja. V tem času prideva nad nizko oblačnost in pokaže se nama jasno nebo in čudovit pogled. Nadaljujeva po poti med Migovcem in Vrhom Nad Škrbino v podobni smeri, kot do sedaj. Občudujem Škrbinsko ploščo, ki res izstopa. Ta del poti je zoprn - za noben korak ne moraš biti gotov, ali se ti bo udrlo ali ne. Na sreča je Gašper hodil prvi, moje noge so bile tu spodaj kar težke. Preden zavijeva desno si še malo odpočijeva. Vzpneva se pod samo ploščo, se nekoliko spustiva in prečiva na desno stran plošče. Tu dava dereze na noge in cepin v roko. Odločiva se za vzpon po dokaj ozki grapi na skrajnem desnem robu Škrbinske plošče. Sneg je soliden, strmina ne prevelika (do 40 stopinj), kmalu sva na njenem vrhu. Spet prečiva proti desni, nato pa zavijeva levo v še eno grapo, ki pa je nekoliko položnejša. Spet malo počivava. V tem delu je sonce žgalo zelo močno, bilo je resnično toplo. Snega je bilo vedno manj, ponekod je bilo že kopno in sva malo nabrusila dereze. Na robu zagledava vršno pobočje, po kateri sva se vzpenjala vse do vrha, ki ga doseževa ob 11:20. Bila sva utrujena, a vesela in zadovljna. Vreme je bilo fantastično - nad dolinami nizka oblačnost, višje pa kristalno jasno z izjemnim razgledom. Na vrhu sva uživala celo uro. Sneg se je medtem povsem odjužil - dereze so že slabo prijele, toda težav ni bilo. Sestopala sva po isti poti, vse do vrha prve, najbolj strme grape, kjer sva nadaljevala kar navzdol po flanki, nato pa prečila v desno skozi pasove ruševja. Tu sva si snela zimsko opremo. Kmalu sva ulovila pot, po njej pa sestopila nazaj do razpotja, kjer sva naredila še zadnjo pavzo in uživala v poslednjih sončnih žarkih. Čez 10 minut sva že sestopala po grapi proti dolini, seveda že v pasu nizke oblačnosti. Sneg je bil nekoliko mehkejši, šlo je prav fino. Ko prispeva na dno grape sva v 15 minutah nazaj pri avtu. Sledila je vožnja v Idrijo.

Razmere: sneg je bil zdaj bolj zdaj manj mehak. Najbolj zoprn je bil del poti od razpotja pa do prve grape, saj se je tam sneg precej spreminjal. V obeh grapah je bil sneg ok, z derezami in cepinom je šlo brez težav. Tudi do vrha je bil sneg malo mehak, a ne preveč. Pri sestopu pa je bilo malo drugače - sneg je bil že zelo odjužen, dereze so slabše prijele, a je šlo brez težav.

Zelo lep dan, hvala Gašperju, ker je hodil kot prvi celotno pot :)


Jutro v Tolminskih Ravnah



Po grapi navzgor



Nad nizko oblačnost

Današnji cilj







Vzpon po ozki grapi ob robu plošče



Grapa

Grapa

Najbolj ozek del

Nadaljevanje po prvi grapi - prečenje, nato levo navzgor

Po flanki navzgor



Počitek in uživanje v razgledih

















Sestop





Prihod nazaj v temo