PrimožGrahelj's blog: 2022

sobota, 31. december 2022

Jelovec (1808 m) - Velika Raduha (2062 m) in še kaj vmes 😁 - 31.12.2022

Taki ponudbi se je težko upreti 😁 tako smo trije v soboto zjutraj štartali od Radušnika. Vzpenjali smo se po markirani poti proti Koči na Loki. Sprva je bilo kopno in mestoma blatno, nad 1400 m pa je več ali manj sneg. Pod prej omenjeno kočo zavijemo desno po kolovozu in se vzpenjamo čez rob na drugo stran in nato kmalu dosežemo planino Javorje. Tu se pot prične spuščati. Kar nekaj časa se spuščamo po zasneženi poti vse do lovske koče na planini Vodol, kjer imamo pavzo in počitek. Nato pa nadaljujemo v smeri grebena nad kočo (smer severo-zahod). Tu še ni bilo sledi, tako, da smo si sami gazili. Je kar šlo 😀. Kljub temu, da smo šli na zimsko turo smo iskali kopne odseke hahaha 😂. Ko dosežemo greben zavijemo levo in se vzpenjamo po njem. Sprva je greben zaraščen, višje pa vse manj. Vidi se, da gre tu v kopnem stezica. Sneg je bil tu malenkost boljši in dobro smo napredovali po simpatičnem grebenu. Brez občasnega globokega udiranja sicer ne gre 😂, ampak ok. Pod vršno glavo Jelovca (1808 m) prečimo v desno in se nekajkrat fajn pogreznemo (juhej 😂), nato pa hitro stopimo na prej omenjeni vrh. Lep pristop smo naredili 😀. Nadaljujemo čez bližnjo, nekoliko višjo koto, nato pa se pričnemo spuščati proti manjšemu sedlu. Z vzponom nadaljujemo po shojeni poti, po kateri v 15 minutah dosežemo Lanež (1925 m). Kako lepo je tu gori! 😀 kar vriskal bi, pa sem raje tiho in opazujem. Za robom se začne sestop proti sedlu Durce, od tam pa smo krenili navzgor. Ženski del naredi obvoz, moški del pa zavije desno in vzpenjava se proti Mali Raduhi (2029 m). Tudi tu slediva predhodnikom. Z vrha sestopiva in nadaljujeva po dobro zgaženi proti proti zadnjemu današnjemu vrhu - Velika Raduha (2062 m), ki jo kmalu doseževa in spet smo vsi trije skupaj. Juhej, kak razgled, kakšen dan! 😀 Po pavzi začnemo s sestopom po grebenu proti planini Arta. Sledimo gazi, ki nas vodi sprva položno, kasneje pa bolj strmo navzdol. Pot je bila slabše shojena, zato smo se tudi sami nekajkrat lepo pogreznili. Nižje je bilo bolje. Na planini Arta stopimo na cesto, ki ji sledimo v smeri izhodišča. Medtem se je večerilo in nebo je bilo polno rdečih in oranžnih odtenkov 😍, prekrasno je bilo. Spodaj v gozdu si pomagamo z lučko. V temi dosežemo izhodišče.

Razmere: nad 1400 m je sneg, ki je bil zaradi visokih temperatur mehak, zato zimske opreme nismo potrebovali. Tura ni bila nikjer pretirano zahtevna.

Zahvaljujem se obema za odlično družbo in lepo turo 😀.

Jutranji pogled na pogorje Raduhe z Ljubnega

Vrhovi Dleskovše planote

Pogled proti Travniku in naprej....

Lovska koča na planini Vodol

Proti grebenu

Prijetno grebenčkanje

😍

Jelovec

Pogled proti Lanežu

😍

Lanež

Lep dan smo imeli

Velika Raduha

Sestop proti planini Arta

😍

Lepo je bilo to videti in nasploh doživeti ta dan 😀

nedelja, 24. julij 2022

V kraljestvu kozorogov nad Pecolom - 20.7.2022

Presenetljivo dobro sem se počutil po nočni turi, tako da sem lahko izpeljal zamišljen krog 😀. Štartam pred 5. uro zjutraj iz Parkirišča na Pecolu in nadaljujem mimo koče Brazza in naprej v smeri Špika Hude police (Cima di Terrarossa). Ravno, ko zajtrkujem, se severna stran Kanina obarva v rdeče barve sončnega vzhoda 😍. Nadaljujem po poti, ki se kar nekaj časa vzpenja v ključih. Vmes srečam nekaj kozorogov in se malce pomenim z njimi 😂. Stezi sledim vse do vrha Špika Hude police (2420 m), kjer me lepo poboža sonce, a se ne ustavljam prav dolgo. Sestopim do križišča poti. Vmes kar naenkrat slišim ropot in zagledam kamen, kako se vali proti meni. Na hitro se malce skrijem, kamen pa odleti kakšna 2 metra mimo. Uf, dobro je 😀. Od tega trenutka naprej sem se z vsakim naslednjim kozorogom dogovoril, da mi ne bo spuščal kamenja. In po večini so se držali dogovora 😁 😎. Na križišču zavijem levo na zavarovano pot Ceria Merlone. Najprej prečim pobočja pod dvema Špikoma, nato pa se povzpnem na škrbino nad Tratico, kjer vstopim v zavarovan del poti. Brez večjih težav se vzpenjam po skalah proti grebenu in Bivaku L. Vuerich, ki stoji na Špiku nad Nosom (2531 m). Bivak je videti odlično, pa še stražarje je imel - kozoroge namreč. Zelo lep kraj, primeren za pavzo 😀. Ko si oddahnem se spustim naprej po poti in prečim pod naslednjim Špikom, to je Špik nad Špranjo (2554 m). Preden ga obkrožim zavijem levo po krušljivi grapi, ki vodi proti vrhu. Brez kakšnega plezanja dosežem prej omenjeni vrh. Sestopim po isti poti do markirane poti in nadaljujem po njej. Tudi iz druge strani je videti, da bi lahko prišel na vrh. Sledi nekoliko strmejši spust proti naslednji škrbini, od tam pa prečim po čudovitih policah pod Nižnjimi vrhovi. Vmes seveda srečujem kozoroge in se dogovarjam, da mi ne valijo kamenja 😁 ene dvakrat sicer še zmeraj poči nekje v bližini tak da se prav pretirano ne obiram. Naslednjih 15 minut je bilo najlepših na celi turi - najprej čudovite police, nato pa še kozoroga, ki sta me spustila na 2 metra in s katerima sem se malce pogovoril, onadva pa sta me le debelo gledala 😎. Kako fantastične živali so to, res 😍. Kar objel bi ga, če bi mi dovolil. Nekaj časa strmiva eden v drugega, nato pa nadaljujem in kaj kmalu zavijem levo po strmih travah na greben in nato desno do možica na Špiku nad Planjo (2411 m). Sestopim na drugo stran po strmem terenu do poti in se spustim do mesta, kjer Ceria Merlone naredi ovinek. Tu zavijem desno po stezi, ki preči pod vrhom Krnega dola (2351 m). Sam se seveda povzpnem nanj, nato pa si malce odpočijem. Pogled proti Višu in sosedom me kar malce "matra" in najraje bi kar nadaljeval v tisto smer, a kdaj drugič. Malce me je skrbelo glede vročine, a sem imel do tu sonca zelo malo. Tu sem bil ob 10ih. Po pavzi sestopim po dobri vidni stezi čez travnata pobočja, kjer je bilo vse polno cvetja 😍. Res lepo. Brez težav se spuščam po stezi mimo nekaj utrdb in po prb. uri hoje sem spodaj v gozdu, kjer dosežem markirano pot proti koči Corsi. Tu zavijem desno in se spustim do planine Krni dol, kjer stopim na cesto. Do izhodišča me loči še slaba ura hoje po cesti. Proti pričakovanjem niti ni bilo tako vroče. Seveda je sledilo še kopanje v Rabeljskem jezeru, nato pa vožnja proti domu.

Razmere: vse poti so brez posebnosti. Ceria Merlone je zahtevna zavarovana pot. Kozorogi so sicer super, a pozor, saj znajo zvaliti tudi kak kamen. Vsekakor priporočam obisk teh krajev.