ponedeljek, 29. junij 2020

Lučka Baba (2244 m), Vilice (2335 in 2344 m), Planjava (2392 m) in Brana (2253 m) - 28.6.2020

Po zanimivi in prijetni soboti je bila prav takšna tudi nedelja. Zjutraj štartam po dolini Kamniške Bele. Vzpenjam se po markirani poti vse do manjšega stranskega grebenčka (cca. 1000 mnm), kjer zavijem levo po stezici čez Najnar štant. Pot je mestoma strma in izpostavljena. Višje se vzpon konča, stezica v rahlem spustu preči pobočje in vodi mimo sten z več luknjami. Ko se teren malce odpre se kmalu pridružim spodnji poti čez Skok, kateri sledim strmo navzgor. Hodim po melišču (Šraj peski). Teren se povsem odpre in pogled na ono stran je bil lep. Zgledna steza me vodi do vrha pobočja blizu Lepe glave, tam pa se spustim na drugo stran na travnata pobočja Petkovih njiv. Na desni strani poiščem nadaljevanje stezice, ki me kaj kmalu pripelje na markirano pot blizu Kocbekovega doma na Korošici. Po pavzi nadaljujem v smeri Ojstrice. Višje zavijem levo in se vzpenjam proti Škarjam. Okoliški vrhovi se že zavijajo v meglo in oblake, kar ni ravno dobro za moje nadaljevanje. Na sedlu nadaljujem v smeri Lučke Babe (2244 m). Dokaj strma pot se vzpenja in obide ta vrh po južni strani. Skočim nanj, nato pa je napočil čas za malico. Nadaljujem malce po svoje po grebenu (markirana pot gre malce nižje). Kakšnemu zahtevnemu mestu se izgonem po južni strani. Kmalu sem spet na grebenu in do vzhodnega vrha Vilic (2335 m) ni več daleč. Nadaljujem po grebenu, nakar "trčim" v strme stolpe. Na južni strani najdem poličko, a na koncu me čaka zelo strm, izpostavljen svet, vidljivost je bila slaba. Odločim se, da ne bom tvegal, zato se vrnem in se spustim do markirane poti. Ko obidem to strmo pobočje zavijem desno in se brez poti povzpnem rahlo proti desni do zahodnega vrha Vilic (2344 m). Še nadaljujem po grebenu, a ne prav dolgo. Gosta megla, krušljiva skala in dejstvo, da nisem povsem vedel, kaj me še čaka me prepričata, da Planjave ne bom dosegel po grebenu, ampak po markirani poti. Ne zgodi se ravno pogosto, da človek sedi na Planjavi (2392 m), z vseh strani pa prihajajo sami znani obrazi 😀. Kot, da bi se zmenili. Tako se pridružim Zali in Silviju, da skupaj nadaljujemo. Sestopimo po markirani poti proti Kamniškem sedlu. Vrhovi so bili več ali manj v megli, le tu in tam se odpre, da se malce razgledamo. V planu ni bil podaljšek ture, ampak se odločim, da se jima pridružim pri vzponu na Brano. Tako nadaljujemo po markirani poti v meglo hehe 😁 😁. Brez večjih težav se vzpenjamo po mestoma zahtevni poti vse do križa na Brani (2253 m). Malo pavze, nato pa spust nazaj na sedlo, kjer je bil čas za malico. Odločimo se, da si bomo malce umazali čevlje, zato prvi del spusta opravimo po melišču. Nadaljujemo po dokaj prijetni stezi proti dolini. Toliko govorim, da mi čas hitro mineva hehe 😂. Dobro nam gre in brez težav dosežemo parkirišče pri koči v Kamniški Bistrici. Mene čaka še prb. 1 km ceste do izhodišča. Postanek ob hladni Kamniški Beli je samoumeven.

Razmere: sneg ne predstavlja težav. Če bi želel iti od Lučke Babe do Planjave ves čas po grebenu, bi bilo mestoma zelo zahtevno (možni obvozi). Tura je precej dolga in naporna.

Zanimivo obvestilo

Šraj peski, nad njimi Vežica

Grem desno

Stezica čez Najnar štant

Eden najlepših grebenov v KSA


Luknje ob poti

Šraj peski

Na oni strani Kamniške Bistrice

Strme stene



Petkove njive, desno Ojstrica, levo Lučka Baba


Kocbekov dom oziroma kar je ostalo od njega

Lučki dedec se bohoti nad Korošico



Ranjak ob poti

Pogled naprej, dokler se je še kaj videlo


Škarje

Proti Dleskovški planoti

Mrzla gora s sosedi



Že ob 10:00 se je dobro pooblačilo

Meglice sem ter tja, tu sem šel po svoje po grebenu

Polička, ki pripelje v zelo strm svet, kjer sem obrnil

In šel naokoli do zahodnega vrha Vilic



Slap Rinka

Planjava; pogled proti zahodnemu vrhu

Proti Planjavski zelenicam

Tu in tam se je odprlo


Kamniško sedlo



Proti Brani

V megli na Brani


Proti Logarski dolini

Proti Krofički...

Lepo se pelje tu doli

Med rušjem

Pastirci

Nagnoji še vedno krasijo okolico

ponedeljek, 15. junij 2020

Grebensko prečenje Bavški Grintavec (2347 m) - Svinjak (1653 m) - 13.6.2020

"Tura za norce in mazohiste" je napisal Jovan v svoji objavi o tem prečenju. Ravno pravšnje za nas torej hehe 😁 😂.
V soboto zjutraj se štirje odpravimo iz vasi Soča po markirani poti proti Bavškemu Grintavcu. Mimo nekdanje vasi Lemovje se pot lepo vije navzgor. Večinoma hodimo po gozdu, ko pa se odpre je razgled čudovit. Brez težav dosežemo Planino nad Sočo, od tam pa po pavzi nadaljujemo med travami navzgor. Skozi pas rušja pridemo v bolj skalnat svet. Nad nami že opazujemo vrh. Po melišču se povzpnemo do krajšega in ne prezahtevnega skalnatega skoka. Bližamo se grebenu in ko ga dosežemo je vrh Bavškega Grintavca (2347 m) na desni zelo blizu. Nekateri vrhovi so v megli, a razgled je kljub temu lep 😀. Po pavzi začnemo s spustom po nezavarovanem in mestoma zelo zahtevnem grebenu v smeri Bavšice. Skala je kar krušljiva. Po kratkem vzponu dosežemo Mali Grintavec (2294 m) in še naprej sledimo obledelim markacijam. Manjši snežišči ob poti ne predstavljata težav. Težave popuščajo, mi pa se spučamo proti Vrhu Brda (2152 m), od tam pa nadaljujemo po zanimivem travnato- skalnatem svetu navzdol. Na mestu, kjer markirana pot zavije desno proti Bavšici, naredimo pavzo. Kmalu nadaljujemo po grebenu in hitro dosežemo Vrh Ruš (1995 m). V nadaljevanju hodimo po grebenu ali kak meter desno (izpostavljeno). Proti Vrhu Leh (1958 m) imamo nekaj opravka z rušjem, a težav ni. Izmenjavajo se oblaki in meglice ter sonce, prav prijetno je. Preko vrha Pri Banderi (1974 m) in Vrha Ovčje planje (1965 m) ni posebnih težav, saj prevladujejo trave, mi smo se držali grebena. Tudi nadaljevanje je brez posebnih težav. Z Vrha Kozje planje zavijemo levo in obvozimo rušje po strmih travah (zahtevno), nato pa nadaljujemo in iščemo prehode med rušjem proti vrhu Špičice (1783 m). Na desni strani opazim prehod navzdol in ugotovim, da so tu (ampak samo tu!) veje celo prežagane, kar je vsekakor pozitivno presenečenje. Sledimo torej preseki navzdol na sedlo (z desne pride stezica iz Bavšice), nato pa se povzpnemo strmo navzgor do manjšega špička v grebenu (vrh naj ne bi imel imena). Tu se začne zanimiv del hehe 😁. S kuclja se spustimo rahlo proti levi navzdol v gosto rušje (na desni je rob stene, na levi pa skalnati skok) po nekakšni gredini. "Ples" po vejah rušja, ki ravno zdaj cveti in je poln cvetnega prahu, da smo vsi zakajeni in rumeni, je eden najbolj zanimivih delov te ture hehe 😁 😂, ampak se borimo. Ni drugega, kot da se močno oklenemo vej in previdno sestopamo. Nadaljujemo po ali tik ob grebenu in spet hodimo po rušju, iščemo si najboljše prehode. Hoditi po vejah rušja sploh ni tako slabo, ampak bolje, da se ti ne vdre v nadstropje nižje 😁. Kar nekaj časa se borimo z rušjem in iščemo prehode, hodimo čez manjše vršiče, dokler le ne dosežemo Ostrega roba (1761 m). Spustimo se rahlo proti desni (ostro desno rob, levo skalnati skoki) skozi gosto rušje (spet "plešemo" po vejah in se smejimo lastnim spretnostim hehe 😁) direktno proti škrbini pod skalnatim vrhom v grebenu. Tam zavijemo levo na soško stran in se spustimo po strmih travah navzdol (zahtevno in strmo, možnost spusta po vrvi). Po levi strani je lažje, da se lahko držiš za rušje. V mokrem nevarnost zdrsa (in tobogana do Soče) velika! Ko dosežemo vznožje teh sten zavijemo desno in prečimo po travah (strmo) ter se povzpnemo proti grebenu. Svinjak (1653 m) je od tu videti tako blizu, a moramo do tja prekoračiti nekaj manjših kucljev in se ves čas boriti z rušjem, zato traja kar nekaj časa. Veseli smo, ko vendarle dosežemo zadnji vrh v tem grebenu. Po pavzi sestopimo po strmi markirani poti proti Kal- Koritnici. Ko jo dosežemo se prepeljemo nazaj do našega izhodišča. Tako smo zaključil to zanimivo in malce drugačno hribovsko pustolovščino 😀.

Razmere: sneg ne povzroča težav. Začetni sestop z Bavškega Grintavca je nezavarovan in zahteven. Od Vrha Ruš do Svinjaka ni poti, svet je travnat ali poraščen z rušjem. Prečenje ima več tehnično (strme trave, strmi sestopi po rušju itd...) in orientacijsko zahtevnih mest (gredina pod neimenovanim špičkom itd...). Tura je dolga in naporna. V mokrem velika nevarnost zdrsa. Ta posebna tura je za tiste, ki imajo radi kosmate (grebene, se razume hehe 😂 😂).
Hvala Jovanu in prijateljici za nekaj koristnih informacij, ki sta jih delila oziroma objavila.

Zahvaljujem se vsem trem sotrpinom za to malce drugačno hribovsko pustolovščino 😀

Jutro



Tam gor gremo ja

Lemovje






Pl. nad Sočo




Skladi. Tu jih je ogromno


Skok


Na grebenu





Bavški Grintavec

Kaninske gore

Lepo je

Naša smer

Zahtevno in šodrasto po grebenu


Ob poti


Pogled na brezpotni del grebena

Pri Vrhu Ruš

Po grebenu rušje, kak meter desno je ok


Neproblematično rušje


Pogled naprej

Ples po rušju



Pogled nazaj

Pogled naprej

Naša smer sestopa z Vrha Kozje planje


Pogled na Ostri rob


Gosto, gosto...

Pogled naprej

Pogled nazaj

Naša smer sestopa z neimenovanega špička po gredini, desna ravna gora je Špičica, vmes škrbina

Celo na možica smo naleteli


Nadaljevanje

Ali je za iti po rušju ali pod rušjem?

Strme trave

Nazaj proti grebenu


Pogled nazaj. Ni kaj, lep teren hehe :)

Ob poti

Na Svinjaku

Strm spust

Ob poti