PrimožGrahelj's blog: julij 2023

Začela sva v Koncu nad Kamniško Bistrico. Zadnji nekaj 100 metrov ceste (od spodnje postaje žičnice naprej) je precej razritih, ostalo je bilo bolje. Krenila sva rahlo levo po dokaj zaraščenem kolovozu, ki se kmalu spremeni v solidno stezo, ki se vzpenja v ključih skozi gozd. Steza je dobro vidna. Višje gori se svet odpre, znajdeva se pod travnatimi livadami. Še naprej se vzpenjava proti bližnjim stenam in čez nekaj časa sva pred skokom. Zavijeva levo in se strmo povzpneva do police, ki je zavarovana z jeklenico. Lep prehod je tole, ni kaj dodati 😀. Nad tem sva spet v travah, vzpenjava se do klopce, kjer si vzameva nekaj časa za počitek. Še naprej slediva stezici in kakšnemu možicu, ki nama kaže pot. Preden doseževa steno sva na markirani poti, kjer zavijeva desno čez Sleme. Pot je zavarovana z jeklenico, na njej je nekaj zanimivih prehodov 😀. Za robom naju čaka krajši spust, nato pa slediva skromni stezici v levo, da skrajšava ovinek markirane poti. Nadvse uživava, ko se plaziva čez grušč navzgor 😂 vse do zahtevnega dela poti. Tam srečava gospo, s katero skupaj nadaljujemo. Pot ni tako strašno zahtevna, je pa krušljiva. V pomoč so posamezni klini. Vzpenjamo se do manjšega grebena, kjer nas pričaka prava scena: morje megle (ki je prej še ni bilo 😀) na oni strani 😍 kak je bilo pa to lepo za videti. Nadaljujemo po vršnem pobočju, ki zaradi debat dokaj hitro mine. Skala je večinoma krušljiva. Na vrhu Skute (2532 m) nas pričaka čudovit razgled 😍. Nekaj ljudi je bilo na vrhu, tako da malce poklepetamo, se razgledujemo in pametujemo hehe 😂. Ko si oddahneva sestopiva v bližnjo kotanjo in se v nekaj minutah povzpneva na sosednjo Štruco (2457 m). Meglice (ali pa oblaki) se medtem dvigujejo in naju mestoma zagrnejo. Pa nič zato, saj sva bila dovolj zgodnja, da sva se lahko razgledala in občudovala gore naokoli. Sestopiva po mestoma zahtevni poti navzdol in čez Velike pode proti Bivaku pod Grintovcem, kjer srečava četverico mladcev, med njimi je bil tudi kolega, ki ga poznam iz študentskih dni. Prav lepo je bilo malce poklepetati. Nadaljevala sva skozi meglo navzdol, nato pa naju je čakal še en vzpon na Mala vratca. Tu se spet obrne navzdol in kmalu sva dosegla Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu, kjer sva si vzela nekaj pavze. Ko sva bila pripravljena sva začela s sestopom po poti proti izhodišču, sprva po odprtem, nižje pa po gozdu. Veliko je ovinkov, pot pa se proti koncu zna malce vleči. Po vlaki v levo prideva točno do avtomobila. Ustaviva se še spodaj pri izviru, a nog ne zmoreva prav dolgo držati v tisti ledenici 😂.

Razmere: hodila sva po markiranih in nemarkiranih poteh. Več delov poti je zahtevnih (polica čez Gamsov skret, čez Sleme, vršni del na Skuto), skala pa krušljiva. Nekaj korakov sva naredila po snegu, a težav ni bilo.

Zahvaljujem se Renati za družbo na tej turi 😀.