Bavhica (1873 m) in Bohinca oziroma Cima Mogenza piccola (1944 m) - 27.8.2026

Začel sem v Jezerski dolini. Odpravil sem se preko prodišča v smeri Jerebice in sedla Jama. Ko se začnem dvigovati skozi gozd sem hitro na križišču poti. Izberem desno pot z oznako 654. V številnih ovinkih se vzpenjam skozi gozd. Višje, ko se teren že malce odpira, je pot mestoma nekoliko bolj zaraščena, a vseskozi dobro vidna in shojena. Kaj kmalu sem pod strmimi stenami Bavhice in Bohince. Pot zavije levo in se vzpenja med travami, višje pa je teren vse bolj skalnat. Bližam se robu pobočja, kjer je doma visokogorski kraški svet 😀 preden to dosežem zapustim markirano pot in grem levo za možici in rdečimi pikami. Mimo številnih kraških pojavov, tudi globokih brezen, sledim stezi okoli pobočja in nekoliko navzgor vse do jamarskega bivaka Daniele Bertolutti, kjer si vzamem nekaj pavze. Nadaljujem za rdečimi pikami okoli pobočja, vmes pa skočim še na bližnji vrh Škrbina pod Škrapljo (1796 m). Poleg kraških pojavov je ob poti vse več ostankov prve svetovne morije. Hitro dosežem spet markirano pot in table tik nad sedlom Jama. Čez zanimiv kraški teren nadaljujem proti manjšemu žlebu, kjer me čaka najtežje mesto - kratek kamin, ki pa je po novem zavarovan z jeklenico in kakim klinom. Nekaj časa se še vzpenjam, vmes preplezam kakšen krajši skok in kar hitro sem pod Bavhico (1873 m). Nadaljujem pod manjšo steno, nato pa na primernem mestu zavijem desno in v kratkem dosežem prej omenjeni vrh. Sestopim nazaj na markirano pot, ki ji sledim do ostrega levega ovinka, kjer se začne spuščati proti sedlu Čez Brežič. Na tem mestu zapustim markacije in sledim stezi, ki me vodi mimo številnih ostankov in kraških pojavov. Nekateri prehodi so prav simpatični 😍 (kakšen je tudi zahteven in izpostavljen). Všeč mi je tak teren 😀 prehode iščem po levi strani gore (sestopil pa sem po drugi strani, saj je tudi tam steza). Vrh Bohince (1944 m) je blizu. Kljub koprenam je bil razgled prav 😍. Iz najvišjega vrha nadaljujem naprej še na dva vršička v bližini (koti 1928 in 1942 m). Ne morem se načuditi, kaj vse vidim tod okoli 😀 v 15 minutah sem nazaj na najvišji točki, nato pa kar kmalu začnem s sestopom. 5 minut in sem že nazaj na markirani poti, po kateri nadaljujem. Do izhodišča sestopim po poti vzpona, edino bivaku se tokrat izognem. Jasni se in vroče postaja, kar je odlično povabilo na skok v prijetno Rabeljsko jezero 😀. Prijetna pol dnevna turca, ampak še nekaj zelo lepega me je čakalo tisti dan... 😎

Razmere: mestoma je treba malce poplezati, v kaminu so v pomoč varovala. Orientacijskih težav nisem imel, prehodi oziroma stezice so povsod dovolj vidne, tudi izven markirane poti. Pozor na številne luknje, brezna in ostale visokogorske kraške pojave ob poti.

 

Na izhodišču

Tam gori grem

Zanimivo ostenje

Možici me vodijo proti bivaku

Bivak Daniele Bertolutti

Na vrhu Škrbina pod Škrapljo

Obzidje, za njim Bohinca

Črnelski špici

Zahteven kamin, ki pa je zavarovan

Levo Mangart s sosedi, vmes Jerebica, najbolj spredaj Veliki Snežni vrh

Kamen sreče na Bavhici

Bohinca je že čisto blizu

Planika ob poti. Kar nekaj jih je bilo

Zanimiv prehod in oblika... 😎

Na vrhu Bohince, vidi se oba vršička v bližini, zadaj gore okoli Viša

Rabeljsko jezero - pravi biser pod Predelom

Zanimivosti ob poti kolikor hočeš

Pod steno Bavhice, zadaj greben med Rombonom in Črnelsko špico

Simpatičen, a zelo ozek prehod med dvema luknjama

Visoki Kanin (2587 m) s severa - 26.8.2026

Začela sva na prelazu Sella Nevea (Na Žlebeh). Sprva sva se malce spustila, nato pa sva se vzpenjala po prijetni stezi z oznako 635, ki vijuga sem ter tja skozi gozd. Višje se teren odpira, midva pa sva pod mogočno steno Bele Peči (na njo sva se povzpela dva meseca nazaj). Še pred kočo Gilberti kreneva desno po Sentiero botanico Bila Pec (botanični poti Bela Peč). No ja, prav zelo pestrega botaničnega spektra rastlin tu nisem opazil 😎 so pa postavili nekaj tabel z informacijami o določenih rastlinah. Vzpneva se do sedla Bela Peč, nato pa nadaljujeva po prijetni prečni poti. Nekaj časa ji slediva, nato pa zavijeva levo navzgor proti Kaninu in plezalni poti Julia. Sprva se vzpenjava po šodru, višje pa po skalah. Snega tu več ni bilo. Tik pred vstopom v plezalno pot Julia zavijeva levo za rdečimi oznakami in obledelim napisom Cengie - Via delle Cengie (pot po Policah). Kratek vzpon in sva na prvi polici, ki jo prečiva. V nadaljevanju se izmenjujejo kratki vzponi, večinoma zavarovani z jeklenico in prečenje po policah proti levi. Me je presenetilo, koliko jeklenic je bilo na tej poti/smeri. Na koncu najdaljše police naju rdeče pike usmerijo desno navzgor in v lažjem poplezavanju doseževa Kaninski greben tik ob Kaninskem Vršiču (2518 m). Zavijeva levo, se na kratko spustiva po markirani poti do mesta, kjer steza zavije stran od grebena, midva pa nadaljujeva kar po njem. Sprva večjih težav ni, a kmalu sledi težji del - naravnost po grebenu je zelo strmo, zato jaz naredim obvoz. Spustim se kakih 10 metrov desno, prečim po polici in se povzpnem nazaj na greben po krušljivem žlebu, kjer moram tudi poplezati. Od tu do vrha Srednjega Vršiča (2543 m) ni prav daleč. Po isti smeri sestopiva do markirane poti in ji slediva do vrha Visokega Kanina (2587 m). Razgledi so bili 😍, čeprav so se proti jugu že nabirale meglice. Po pavzi sestopiva v severo-zahodni smeri po Rezijanki (Alta via Resiana) 😀 še nosim v glavi našo Rezijanko izpred let, ko smo jo prehodili. Slediva rdečim trikotnikom, ki naju sprva vodijo po grebenu, nato pa se mu umaknejo v levo. Do Vrha Krnice (Picco di Carnizza - 2441 m) naju čaka še nekaj vzpona. Nadaljujeva s sestopom po mestoma zavarovani poti Rosalba Grasselli. Najzahtevnejši je spodnji del, kjer se smer spušča naravnost navzdol ob varovalih. Še naprej sestopava do prečne poti blizu bivaka Marussich, od tam pa poiščeva odcep poti z ozanko 645 proti planini Goriuda. Ta sestop že dobro poznava. Pot je prijetna, sprva po podih, nižje pa se spušča večinoma po gozdu vse do objekta na prej omenjeni planini. Do izhodišča imava dve možnosti - tokrat izbereva zgornjo pot (Troi dai Sacs) z oznako 659. To pa pomeni, da naju čaka najprej še dobrih 200 višinskih metrov vzpona (zakaj bi šla samo še dol do izhodišča, če pa ni treba? 😎😂). Vzpon je bil dokaj položen in prav prijeten, ko pa se je teren prevesil navzdol pa je bilo tudi prav fino. Brez težav doseževa stik s potjo, ki vodi do Koče Gilberti, od tam pa sestopava naprej vse do izhodišča. 

Razmere: snega ni bilo. Tura ima več tehnično zahtevnih delov (pot po Policah, vzpon na Srednji Vršič, plezalna pot Rosalba Grasselli in naprej do Kanina), a plezanje ne doseže II. stopnje (če se obvozi strm grebenski skok pod Srednjim Vršičem). Teren je mestoma izpostavljen in strm. Na varovanih odsekih so varovala v dobrem stanju.

Hvala Gašperju za družbo na tej turi 😀 

Jutranji pogled na Belo Peč in okolico

Prepadne stene Bele Peči

Koča Gilberti

Napisi na botanični poti

Prestreljenik z oknom

Na sedlu Bela Peč

Pogled proti Karnijskim Alpam

😍

Po šodru proti steni

Masiv Kanina z okolico

Številne luknje ob poti

Že blizu stene

Ostanek snega

Mlad fant že pleza po plezalni poti Julia, midva pa greva levo...

... za tem obledelim zapisom

Začetek prve police

Varoval je bilo več, kot sem pričakoval

Ena izmed polic.

Priznam, da sem užival na teh policah 😀

 

Mislim, da je to zadnja polica

Na grebenu, pogled proti vzhodu

Proti Srednjemu Vršiču

Vmes tudi ozko in izpostavljeno

Kanin z okolico

Slovenski hribi (Mangart z okolico, Triglav z okolico....)

Ob poti

Kaninski podi na južni strani. Zanimiv teren je to 😀

Visoki Kanin (2587 m)

 

Pogled na dolino Rezijo spodaj in gore v okolici

Oznaka Ta visoke Rosojanske poti (Alta via Resiana)

Po grebenu proti Vrhu Krnice

Kanin iz Vrha Krnice

Najbolj strm del plezalne poti Rosalba Grasselli od zgoraj....

 

... in še od spodaj

 

Kaninski podi

Ko se voda igra s skalo... 

Tokrat greva po desni, daljši poti