PrimožGrahelj's blog: november 2017

Za nedeljo smo se doma dogovorili, da gremo skupaj na izlet. Predlagamo manj znan vrh zahodno nad Robičem in Nadižo. Vsi smo za, zato se v nedeljo zjutraj ob zmerni uri odpeljemo do vasi Štupica/ Stupizza tik za mejnim prehodom Robič. Pred koncem vasi zavijemo desno, kjer so table in se zapeljemo še 100 m do parkirišča. Nizke temperature nas kar hitro preženejo na pot. Sledimo cesti levo in nato čez most, na koncu katerega so table, ki nas povedejo desno po položni markirani poti številka 754. Pot se višje zmerno vzpenja po zanimivi dolini Pradol, kjer je prav posebno vzdušje. Vse polno je praproti in mahov, svet je zanimiv in drugačen, kot smo ga morda vajeni, prava mala džungla. Vmes je kar nekaj stopnic, po katerih pelje pot. Še malo vzpona in prispemo do razcepa poti, kjer zavijemo desno po poti proti Miji. Pot se strmeje vzpenja po lepi široki gozdni poti, ves čas po gozdu. Mirno vzdušje pokvarijo le streli lovcev in lajanje njihovih psov nekje nad nami. Ko se nekoliko položi naredimo pavzo za malico. Vsake toliko so ob poti table, ki kažejo zanimivosti, ki jih lahko tu srečamo, a na žalost so le v italijanskem jeziku. Oblačnost nad nami se počasi trga, a sonca še ni. Še malo naprej se pot nekoliko položi in nas vodi proti levi. Svet se odpre in pred sabo zagledamo Zavetišče pod Mijo. Sonce naš že lepo greje, prav prijetno je. Tabla nas usmeri desno proti vrhu. Pot poteka po gozdu, višje po nekoliko bolj kraškem svetu. Odpre se nam pogled proti Stolu, Kaninskemu pogorju in Karnijcem. Zmerno strma pot nas vodi sprva naravnost navzgor, višje pa v desno vse do vrh Mije/ Mont Mia (1237 m), kjer uživamo v soncu in lepem dnevu. Kot na dlani nam je Matajur, globoko pod nami pa Nadiža. Med drevesnimi vejami vidimo tudi Krnsko pogorje, Mangart, Jalovec, Loško steno itd... Skratka, res nam ni hudega :). Sledi daljša pavza za malico in martinčkanje. Po isti poti se vrnemo do Zavetišča pod Mijo, kjer sledimo markacijam v smeri sedla Nad Pradolom in Štupice. Sprva gremo po cesti, ki se kmalu konča. Sledi dokaj strm spust po listju in med skalami, ki ni ravno prijeten. Opazujem precej poškodovane sestoje v okolici. Zadnji del spusta do sedla nad Pradolom je še stmejši in zoprnejši kot do sedaj, poleg tega je tu precej vlažno. Ko prispemo na sedlo se z Gašperjem odločiva, da bova skočila še desno do Napoleonovega mostu čez Nadižo, medtem, ko starša in Hera krenejo levo proti izhodišču. Približno 10 minut se dokaj strmo spuščava do omenjenega mostu, ki je krasen. Po parih fotkah se poženeva navkreber nazaj do Pradola, nato pa po položni poti skozi to čudovito dolino (italijansko Valle di Pradolino), kjer pa je zelo vlažno in hladno. V hitrem tempu nadaljujeva večinoma po ravnem. Kar hitro sva nazaj pri odcepu za Mijo, od tam pa tudi do avta ni več tako daleč. Ta del poti poznamo že od zjutraj. Na izhodišču naju že čakajo. Po pavzi in malici je sledila še vožnja domov, a ne po isti poti. Peljemo se do Špetra Slovenov, kjer zavijemo proti mednarodnem mejnem prehodu Livek. Za mejo v Livku zavijemo desno in se dvigujemo proti Kolovratu. Vmes uživamo v krasnem razgledu na gore. Pod Livškim Kukom se še zadnjič ustavimo za slikanje gora, potem pa sledi še vožnja do Solarjev, kjer zavijemo levo v Tolmin in od tam nazaj domov. Tako zaključimo lep nedeljski izlet.

Razmere: pot je markirana in ni zahtevna. Trenutno na poti ni omembe vrednega snega.

Hvala vsem za ta lep nedeljski dan :)