ponedeljek, 26. september 2016

Nora Planjava (2394m) - 25.9.2016

V soboto zvečer se z Danijem zmeniva za plezalno turo. Take priložnosti se ne izpušča. Dani je rekel, da je to že šel in da pozna. Tako se trije v nedeljo odpeljemo vse do spodnje postaje žičnice na Kamniško sedlo. V solidnem tempu sledimo lepi poti mimo Pastirjev vse do Koče na Kamniškem sedlu. Tu naredimo malo daljšo pavzo za hrano, pijačo in počitek. Odpravimo se po markirani poti, a le malo časa. Zavijemo levo in se povzpnemo do stene. Namen je bil, da splezamo smer Svetelove IV/III, 170m. Imeli smo eno skico in Danijev spomin. Gašper pleza prvi, jaz sem vmes, Dani pa je zadnji. Sprva gre smer večinoma naravnost navzgor skozi žlambor, za kratek čas zavije v levo in nato spet kar pokonci (III-IV, zelo izpostavljeno). Gre nam fino, le malo smo počasni. Smer je delno navrtana, potrebovali smo tudi "frende" in "jebice". Ko čakam prileti kakih 20m od mene kamen, ki pa ga ne vidim, le slišim zvok, podoben kot ko se veter zažene nekam in je slišati, kot bi žvižgal. Vmes smo malo iskali kline, da bi bili prepričani, da gremo prav. Smer gre desno čez gladke in strme plate, mi pa zavijemo levo in plezamo po nekoliko lažjem svetu do Kunaverjeve police. Prehod je zelo izpostavljen. Tu krenemo desno toliko časa, da spet prispemo do naslednjega klina za varovanje. Nadaljujemo v desno in se strmo povzpnemo do predzadnjega sidrišča (IV, izpostavljeno). Tu je mestoma kar problem z oprimki in stopi. Zadnji del je sprva težak, višje pa je lažje in na lepi polici je sidrišče in konec smeri. V tem zadnjem delu smeri je detajl, kjer je na levi strani gladka plata in smo morali plezati na trenje. Precej zahtevno, če nisi vajen! Na vrhu se razvežemo. Plezali smo precej dolgo, ura je že 15:00. Okoli nas se pasejo meglice. V planu smo imeli še SZ greben Planjave (III/II). Vprašam Danija, kam naprej, pa reče, da se mu zdi, da so šli v desno. Prečimo v desno do dokaj lepega prehoda navzgor (I-II), sledi spet nekaj prečenja potem pa zagledam grapo, ki se dviga daleč proti grebenu. Da bi prečili naprej, ni bilo govora, kajti teren je bil vse bolj zahteven. Ko prispe Dani pravi, da se mu zdi, da bi mogli na vrhu smeri iti levo, da se mu zdi čudno, da smo še tako daleč od grebena. Malo me spravi v slabo voljo to, da se najprej reče desno, potem čez toliko časa pa pravi, da bi mogli iti levo. Ker je grapa videti prehodna pravim, da grem po njej, kajti vračal se ne bom, če ne bo nuja. Grapo sem videl kot edino možnost (poleg vrnitve vse nazaj). Poženem se navzgor in vidim, da bo šlo. Vmes je kak skok II-III, ampak gre. Žal ne gre brez šodra, malo ga spustim Gašperju in Daniju. Kako sem vesel, ko priplezam na greben. Tokrat se nam je izšlo, lahko pa bi se morali tudi obrniti ali pa ne vem kaj še. SZ greben Planjave je mestoma izredno izpostavljen in tudi zelo zahteven (II-III). Malo nejevolje glede načina, kako smo to izpeljali in pozna ura sta bila kriva, da sploh nisem pomislil, da bi se varoval, ampak smo samo šli. Saj ni bilo tako hudo, je pa res, da bi se v drugačnim okoliščinah morda hotel na kakem mestu varovati. Tudi to, da smo pred tem plezali smer in sem bil malo "vplezan" je pripomoglo k temu. Šlo nam je odlično. To je bilo najtežje, kar sem plezal brez vrvi. Čakalo nas še nekaj zahtevnih metrov in smo že blizu zahodnega vrha Planjave (2394m). Hitro se poženemo še na markiran vrh Planjave (2392m). Ura je že 16:45, zato na hitro malce pojemo in popijemo. Povem Daniju, da se mi to ne zdi ok, da reče da ve kam, potem smo pa imeli take težave. Pa tudi to, da najprej reče desno, potem toliko višje pa pravi, da bi verjetno morali iti levo. Tokrat smo imeli srečo, lahko pa bi se slabše končalo. Je res, da je bilo malo megle, ampak vseeno. Če to bere upam, da mi ne zameri. Dobra šola za naslednjič. Z vrha v ekspresnem tempu sestopimo do melišč, se podričamo po njih in po isti poti nazaj do izhodišča. Še pred temo smo pri avtu. Sledila je še vožnja domov.

Opozorilo: dan po turi greva z Gašperjem v izvidnico in ugotoviva, da smo razen prvega raztežaja in vrha smeri ves čas plezali preveč levo. Smer gre bolj desno. Tudi na tej skici je bilo narobe vrisano (to sem prebral tudi na internetu). Ampak tudi na naši poti je bilo kar nekaj klinov, zato sklepava, da smo plezali kako varianto te smeri. Tudi celega SZ grebena nismo naredili.

Zahtevnost: IV/III, SZ greben pa III/II. Je pa res, da kot kaže nismo plezali povsem prave smeri, pa tudi celega grebena nismo naredili. Obe smeri sta zelo zahtevni in delno navrtani, greben je mestoma izredno izpostavljen. Pozor na šodr in skalo, ki je mestoma kar krušljiva. Le za dovolj izkušene!

Hvala obema za to noro izkušnjo, drugič upam, da gremo po pravih smereh; hvala Dani za prevoz :)




Planjava

Jerebika, tu jo je kar nekaj

Po dolinah pa megla



Koča na Kamniškem sedlu

Levo Brana, desno Turska gora

Turska gora, Rinke, malo se vidi Skute

Mrzla gora in greben med Logarsko dolino in Matkovim kotom

Do smeri

Na vstopu



Akcija



Dani



Pokonci je :)







Užival sem



Kunaverjeva polica

Proti vrhu smeri



I-haaa

Prečenje nad smerjo



"Naša" grapa proti grebenu

Na grebenu



Izpostavljeno





Zahodni, višji vrh Planjave

Vzhodni, markirani vrh

Dleskovška planota oz. Veža



V hitrem tempu navzdol





petek, 23. september 2016

Mrzla gora (2203m) čez Hudi prask - 22.9.2016

V četrtek se je obetal lep dan, zato so se začela pogajanja za turo. V pogajanjih sem bil uspešen. Tako smo se v četrtek trije zapeljali vse do parkirišča pod slapom Rinka. Takoj mi je bilo jasno, zakaj v to sicer zelo lepo dolino ne gremo večkrat. Je pač zelo daleč od nas. Na izhodišču je hladno, zato se po malici hitro odpravimo na pot. Kmalu opazujemo slap Rinka, ki pa ima malo vode. Zavijemo levo in se začnem vzpenjati po lepo vzdrževani poti. Višje se teren nekoliko poravna, prispemo do izvira Savinje. Skozi gozd prispemo do razpotja pred kočo, kjer zavijemo desno in gremo mimo koče proti Savinjskem sedlu. Tu že zagledamo našo smer. Vstop vanjo sem označil na sliki. Ko prekoračimo drugo hudourniško strugo zavijemo desno v rušje (možic in ozka zaraščena stezica). Prekoračimo strugo in spet nadaljujemo po ozki potki, ki zavije v gozd. Sprva se položno, nato pa vse strmeje vzpenja. Višje ji sledimo v vzhodni smeri. Pridemo v trave, ki so še mokre in zato zoprne. Ko prekoračimo grapo smo že blizu. Kmalu smo že tik pod trikotnim meliščem, kjer je vstop. Ko si malo odpočijemo se opremimo z čelado. Možnosti vstopa sta dve, mi gremo po levem vstopu, ki se začne z trav levo od melišča (v bližini je spominska tabla). Začetni skok je mestoma kar strm (II, izpostavljeno). Pozorni smo na šodr, ki ga je tu veliko. Kmalu se teren položi in pred seboj zagledamo glavno grapo. Hoja po njej je zoprna, saj se vse podira. Zato se, kjer se to da, umaknemo iz dna grape kak meter v levo ali desno  (I-II). V tej grapi sta dva bolj strma skoka (I-II), največji problem je vlažna skala. Preden se grapa zapre krenemo levo po polički (I) do možica, ki nas povede skozi pas ruševja. Smo pod naslednjo grapo. Spet ne gremo po njej, ampak malce bolj v levo (I-II) po kompaktnejši skali. Na vrhu te grape nas čaka nekaj spusta in nato ponoven vzpon proti štirioglatemu stolpu. Gremo levo od stolpa nato pa poiščemo prehod skozi rušje. Tu malce popijemo in si oddahnemo. Za robom prečimo zoprno pobočje (I), se malce spustimo in z vzponom nadaljujemo po travah proti grebenu. Tu bi morali priti na greben, ampak ker sem zasledil prehode skozi ruševje prb. 40m naprej sem se sam podal tja. Gašper in Ana sta šla po svoje, v upanju, da bi onadva našla pravi prehod v Latvico. Gašper sporoči, da bi šlo tam, kjer je on. Z Ano mu slediva. Po nekoliko bolj zoprnem spustu prečimo do markirane poti. Od tu zasledimo tisti pravi prehod, zgrešili smo ga za kakih 30m. Pa nič hudega. Malce si oddahnemo, nato pa nadaljujemo po markirani in deloma zavarovani poti vse do vrha Mrzle gore (2203m). Zaradi oblakov in vetra ni prav toplo. Sledi malica, fotografiranje in uživanje. Vmes se nam pokaže tudi sonce. Ko smo nared se odpravimo po zahodnem grebenu. Pot je markirana, ampak skoraj nezavarovana in seveda zelo zahtevna, tudi tu plezamo mesta I-II. Po slabi uri smo že spet v bolj travnatem svetu, kjer si snamemo čelade, malo popijemo in nadaljujemo po poti do razcepa, kjer zavijemo levo proti Okrešlju. Spust je mestoma kar strm. Mimo spominskega parka, ki opominja na tragično nesrečo v Turskem žlebu smo kmalu pred kočo na Okrešlju, ki je precej lepša, kot jo imam v spominu. Po krajši pavzi nadaljujemo s sestopom do izhodišča. Na poti proti domu se vstavimo pri Igli, kjer pojemo še zadnjo ostalo hrano, nato pa nam ostane še vožnja domov.

Zahtevnost: Hudi prask ima oceno alpinistični vzpon II/I, 450m. Na nekaj pomembnih mestih je možic, drugače pa jih nisem zasledil. Hodimo po krušljivih grapah, mestoma je pot kar izpostavljena. Pozor na obilico šodra. Tudi sestop ni kar tako.

Hvala Ani in Gašperju za slike in dobro družbo :)

Rinka







Krasen pogled na gore nad Okrešljem

V to smer gremo, a le malo časa
Vstop v našo smer 



Proti Hudemu prasku

Ob poti

Priprave

Vstop

I-II



Skok v grapi



Grapa




V levo proti tej grapi



Proti stolpu na sredini slike



Okrešelj

Po travah proti grebenu





Latvica


Proti vrhu









Babe, zadaj Košuta

Planjava, Kamniško sedlo in Brana

Strm sestop
Izpostavljena prečka

Sestop



Dom na Okrešlju