petek, 6. december 2019

Prečenje Polovnika - 5.12.2019

V četrtek zjutraj se dva odpeljeva v Log Čezsoški, kjer začneva s hojo še pred sončnim vzhodom. Tu je mrzlo in vse je prekrito z belo prevleko. Po prb. 15 minutah hoje ob Soči (smer Trnovo) zavijeva levo na mulatjero, ki naju vodi daleč proti desni, nato pa naredi ovinek in naju vodi daleč proti levi. Tu je že precej topleje, tudi sonce naju že greje. Udobni mulatjeri slediva proti lovski koči, kjer se le ta konča. Zavijeva levo in nadaljujeva po dobri stezi nad prej omenjeno kočo. Nekoliko strmejša pot vodi navzgor in pripelje pod Veliki Polovnik (1471 m). Skočiva na ta vrh, nato pa nadaljujeva po grebenu. Pogledi so vse lepši, saj je svet tu bolj odprt. Preko Vrha Travnika (1476 m) in Nad Pečem (1458 m) prispeva v strnjen gozd. Ta del poti je (vsaj zame) eden lepših: steza naju vodi nekaj metrov pod grebenom na severni strani skozi prijeten bukov gozd. Medtem se levo odcepi stezica proti dolini, midva pa nadaljujeva po stezi na Špik (1482 m). Z njega sva se spustila na manjše sedlo, nato pa nadaljevala vzpon na Pirhovec (1660 m). Malo hodiva po južni, malo pa po severni strani, kjer je nekaj malega snega. Ko doseževa greben sva hitro na vrhu. Meglice in vrhovi nad njo pričarajo čudovito sceno :). Po pavzi sestopiva na drugo stran. Sprva je steza malce izpostavljena, nižje pa ni težav. Nad zapuščeno pl. Dolec zavijeva levo na vzpenjajočo se mulatjero, ki naju popelje navzgor proti grebenu. Po njem doseževa Veliki vrh (1764 m). Nadaljujeva po mulatjeri (mestoma nekaj snega), ki pa se na robu konča. Tu se začne zahtevnejši del grebena, kjer moramo tudi malce poplezati. Stezica poteka v območju grebena (malce levo ali desno). Med potjo naletiva na čredo koz, ki se pasejo tu gori. Brez večjih težav se vzpenjava proti Krasjem vrhu (1773 m), kjer je čas za počitek. Sestopiva po poti mimo Snežne jame (severna pot). V zgonjem delu je še nekaj snega, ki nama ne povzroča težav. Nižje zavijeva levo po svoje direktno proti Debeljaku (1628 m). Malce iščeva in kar hitro najdeva udobno mulatjero, ki se v ovinkih spušča nazaj do markirane poti. Po njej sestopiva do križišča, kjer zavijeva levo proti pl. Zaprikraj in nadaljujeva mimo nje po cesti. Čez Mali Homec se spustiva do pl. Predolina, od tam pa nadaljujeva desno po spodnji cesti. Ko se konča nadaljujeva skozi pas mladega gozda do mesta, kjer se pot konča. Tu zavijeva desno v gosto mladje in hitro doseževa udobno pot, ki se spušča proti potoku Slatenik. Prekoračiva potok, kar ni ravno enostavno (poledenele ali mokre skale), nato pa slediva ozki stezici navzdol. Še dvakrat prečiva potok, obakrat je "zanimivo" hehe :). Nobeden ni pristal v vodi, tako, da je ok. Vmes opazujeva razne oznake in stezice ter se sprašujeva, kam vodijo (bo treba kaj raziskati). Ko prečiva nekaj podrtih grap (zahtevno) kmalu doseževa markirano pot na Golobar, ki je trenutno zaprta. Po kolovozu in cesti se še kar nekaj časa spuščava proti dolini. Ko prispeva na glavno cesto se že mrači. Tu spodaj je spet zelo mrzlo, a je vseeno lepo, saj je vse odeto v belo. Zavijeva levo in slediva cesti skozi Čezsočo proti izhodišču. Doseževa ga v slabi uri hoje (cca. 6 km ceste). Sledila je še vožnja proti domu.

Razmere: mestoma je nekaj malega snega, ki nama ni delal težav, večinoma pa je kopno. Nekaj odsekov ture je zahtevnih (greben Veliki- Krasji vrh, ob Slateniku). Stezicam se da slediti, tu in tam nam pomaga kak možic. Celotna tura je dolga in naporna z višinsko razliko večjo kot 2000 m.

Hvala za lepo in zanimivo turco :)

Najina smer je Trnovo

Levo na mulatjero



V dolini pa mraz in senca



Mulatjera




Proti Vrhu Travnika

Del Kaninskih hribov

Bovec in gore naokoli :)

:D




Pogled proti Špiku in Pirhovcu, desno zadaj Krn





Pirhovec


Pogled naprej


Del grebena (pogled nazaj)

Pogled proti Krasjem vrhu

Prijetna družba na grebenu


Krasji vrh


Na severni strani je še nekaj snega

Pod Debeljakom

Mulatjera
 
Pobočja nad Zaprikrajem


Pl. Predolina

Slatenik

Ob poti

Zanimiv prehod


Mrači se; Kaninske gore

Spodaj pa (zelo mrzla) pravljica :)

torek, 26. november 2019

Travnik (2200 m) nad Mangartskim sedlom in sončni zahod na Kuku (1243 m) - 25.11.2019

Imel sem željo po soncu in snegu. Ponedeljek je največ obetal, pa še prost sem bil, kar pomeni priložnost za novo dogodivščino :).
Tako sva se dva odpeljala do križišča cest za Predel in Mangartsko sedlo (Pri Mlinču). Tam sva pustila avto in nadaljevala po cesti, kaj kmalu pa sledila markirani poti proti Mangartski planini. Mimo nje nadaljujeva po cesti in kolovozu, ki se višje spremeni v pot. Vzpenjava se proti desni in kaj kmalu prečkava cesto ter nadaljujeva po markirani poti. Tu se začne pojavljati sneg (cca. 1500 mnv). Še enkrat prečkava cesto in nadaljujeva ob markacijah. Ker se udira si nadenem krplje in poiščem cesto v bližini, da po njej nadaljujeva z vzponom. Tako meni kot štirinožnemu prijatelju se sprva malce udira, višje pa je boljše. Ob cesti je še nekaj rumenih macesnov, ki se bleščijo v soncu. Krpljanje po cesti je bilo prav prijetno. Višje je na nekaj mestih nekaj plazovine na cesti, a težav nisva imela. Pod kočo zavijeva levo in slediva sledem smučarjev proti njej in naprej proti Mangartskem sedlu. Tu gori vlada prava zimska idila. Skorja je bila dovolj trda, da se ni prediralo. Na robu naju pričaka čudovit razgled na ono stran - megleno morje, nad njim pa bele gore. Waw, ni kaj dodati :). Nadaljujeva proti desni na bližnji vrh. Za vršni vzpon si nadenem dereze in cepin, da gre lažje. Teren sicer ni pretirano strm (okoli 30 stopinj), a skorja je trda in zato je nevarnost zdrsa velika. Hitro prideva na vrh Travnika (2200 m). Dih jemajoči pogledi na vse strani. Vrneva se na ravnino, kjer imava pavzo in počitek. Med sestopom srečava dva turna smučarja, s katerima si izmenjamo nekaj besed. Vsake toliko se sliši pok in sproži se kak manjši plaz. Brez težav sestopava proti izhodišču. Zaradi sonca se je sneg delno odjužil. Zgornjo bližnjico izpustiva in greva kar po cesti in tako prehodiva še dva tunela. Mimo Mangartske planine se vračava nazaj proti izhodišču. Ker je čas dopuščal sva v Idrskem zavila desno in se povzpela pod Livški Kuk na Kolovratu. Na parkirišču pod vrhom pustiva avto in se odpraviva na vrh Kuka (1243 m). Do tja je cca. 15 do 20 minut umirjene hoje. Tu srečam domačina s psičko, s katerim imava isti namen. Po malici se počasi začne šov narave; sonce zahaja in vse oranžno postaja; gore se bleščijo v zadnjih žarkih, medtem ko se po dolinah vlačijo meglice. Res je bilo čudovito :). Skupaj sestopimo do parkirišča in nadaljujemo vsak v svojo smer. Sledila je še vožnja domov.

Razmere: sneg se začne nad prb. 1500 mnv. Spodaj se je malce prediralo, višje pa je bilo bolj trdo. Razmere niso bile slabe, se bodo pa kmalu spremenile, saj prihajajo nove padavine. Vzpon na Travnik ni pretirano zahteven. Zgoraj je prav idilično, a previdnost ne bo odveč.

Na začetku poti

Mangart zgleda povsem zimski

Nadaljujem v tej smeri

Mangartska planina

Ruša, Vršič; zadaj levo gore nad Jezersko dolino

Vse bolj se odpira; levo Žrd z okolico

Macesni


Tu in tam kak manjši plaz na cesti


Skala in Male špice

Koča na Mangartskem sedlu



Sledi...




Čudoviti razgledi! :)

Sploh ni slabo hehe



Gore nad kočo Zacchi


Pogled navzdol z vrha na vršni greben
Mangart je dobro zalit s snegom


Res je lepo gor na sedlu





Loška stena

Jalovec iz začetka Loške Koritnice

Že na Kuku







Po dolinah pa megla...