ponedeljek, 27. julij 2015

Tolsti vrh (1715 m) - 25.7.2015 in neuspel poizkus naskoka na Mangart - 27.7.2015

Zadnji vikend julija sem imel rezerviran za obisk. Ker imava oba rada hribe, sva se v soboto navkljub slabši napovedi odpravila na Tolsti vrh. Zapeljala sva se do Gozda, kjer sva začela svojo pot. Za vzpon sva si izbrala pot čez Ježo. Po dokaj strmem kolovozu sva prispela v gozd, nekoliko višje pa sva prišla med travnike. Ti travniki so zelo lepi, svet naokoli je super, pa še razgled je soliden. Videla sva kar nekaj Gorenjske. Po travniku se pot vzpenja vse do Saškine klopce, kjer sva se malo odpočila. Nadaljevala sva med travniki. V nadaljevanju pot zavije levo in se strmo vzpne proti vrhu. Vmes sva opazovala precej različnih drevesnih in grmovnih vrst: rušje, smreka, brin, gorski javor, najbolj pa me je očarala jerebika, pa ne vem zakaj. Hitro sva bila na vrhu. Bilo je precej megleno, je pa tudi pihalo. Na vrhu je bilo malo ljudi. Po pavzi sva nadaljevala proti Kriški gori. Pot gre malo navzgor, še več pa seveda navzdol. Mestoma je kar strmo. Blizu koče prideva med ovce, tik pred ograjo pa naju pozdravijo še osli. To so res lepe živali. Pri koči se zadrživa dobre pol ure, da se malo odpočijeva. Sledil je sestop proti Gozdu. Med sestopom sva zaslišala prve strele, že zelo blizu izhodišča pa naju je dobil dež. Ker sva imela vsak svoj dežnik, ni bilo hudo. Na izhodišču sva se preoblekla in se odpravila proti domu. Kasneje sva gledala proti današnjemu cilju, ki je bil povsem v megli. Bila sva zadovoljna, da se nama je tako fino izšlo.

V ponedeljek napoved niti ni bila tako slaba, zato sva se dogovorila, da poizkusiva na Mangart. Za dopoldne namreč ni bilo napovedanega dežja. Ko sva se vzpenjala proti Mangartskemu sedlu, sva videla prve dežne kaplje. Tudi na mestu, kjer pobirajo ekološko takso so nama povedali, da je vse mokro saj je ponoči deževalo. Zato sva misel za na Mangart (kar težko) opustila, za na sedlo pa pač ne. Proti vrhu sedla je bil podor, cesta je sicer prevozna, uradno še ni odprta. Na vrhu sedla pa prava zima: gosta megla, dež, močan veter. Temperatura pod 10 stopinj. Malo sva se sprehodila proti Mangartu, a sva hitro obupala. Ker nama je vrh odpadel, sva se odločila, da si pogledava kakšno stvar na poti proti Idriji. Spustila sva se v Log pod Mangartom, kjer sva si ogledala nekaj stvari, med drugim tudi začetek tunela, ki je vodil proti Rablju. Zatem sva se odpravila peš po dolini Možnice, a ne do konca. Vmes sva srečala večjo skupino ljudi. Po nekaj kilometrih sva se ustavila pri Klužah, kjer sva si ogledala trdnjavo. Naslednji postanek je bil pri mostu Boka, kjer sva se sprehodila do lepega razgledišča na ta lep in velik slap. Čisto na koncu pa sva se ustavila tudi na Mostu na Soči, kjer sva ob malici opazovala Sočo. Sledila je še vožnja proti domu.


Navkljub težavam z vremenom in spremembi plana je bilo vseeno lepo, pa čeprav brez Mangarta, ki pa ne bo nikamor pobegnil. Da pa je bilo lepo se moram zahvaliti Damjani :).










Lepi travniki











Vrh



Koze

Na severni strani sam šodr

Ostanki ovc

Majhna ovčka

Osli



To bi moral videti Medvedjev, ki je bil v Sloveniji :)

Najin cilj popolnoma v megli


27.7.2015


Na sedlu

Mangartski jezeri

Gosta je ta megla



Nekaj pa se le vidi - Loška stena

Log pod Mangartom

Boka z mostu

Malo bližje





Malo zabave ne škodi






petek, 3. julij 2015

Kotova špica - V Koncu špica - Vevnica: manj znane gore med Jalovcem in Mangartom - 2.7.2015

V četrtek se je ponudila priložnost za turo. Izbrala sva osamljene konce nad Loško Koritnico. Štart iz Idrije ob 4:00. Peljala sva se vse do zapornice v Loški Koritnici. Po malici sva se odpravila po cesti proti zatrepu doline. Skozi prijeten gozd sva se povzpela do korita z vodo, malo naprej pa sva prišla med kar visoke trave, kjer je lovska koča. Tu sva zagledala, kaj naju še čaka. Na drugi strani pa sva občudovala Kaninske gore. Skozi gozd sva kmalu prispela do struge, po kateri sva hodila kar nekaj časa (pot pelje nekoliko levo - zaraščeno). Po pol ure tudi markacije zavijejo čez strugo na desno stran, kjer se pot cik-cak vzpenja. Kmalu sva na razcepu, kjer zavijeva desno v smeri Kotovega sedla (levo Mangrt). Sprva pelje pot po lepi polici, nato pa zavije levo strmo navzgor. Tu se opremiva. Pot postane skalnata, spremljajo naju tudi varovala. Na nekaj mestih je jeklenica strgana, a se da normalno mimo. Po 10 minutah sva že ven iz strmega sveta. Nadaljujeva po poti proti sedlu, ki je precej šodrasta. Vmes občudujeva skalni rogelj, ki je še bolj špičast kot Matterhorn, res, neverjetno kakšna špica. Pod sedlom naju prvič ulovi sonce. Nekaj čez 9:00 prispeva do Kotovega sedla, kjer si malo odpočijeva in opazujeva gore naokoli. Izstopa seveda Jalovec. Po pavzi nadaljujeva levo proti Kotovi špici.  Med razmetanimi balvani prideva pod skalno zaporo. Nadaljujeva levo po ozki polički (izpostavljeno). Pred nama sta bili dve gladki plošči. V obeh primerih sva nadaljevala nekoliko levo, ko pa je postal svet prestrm sva splezala desno proti vrhu druge plošče (I-II, izpostavljeno). Nato pa sva zavila levo in po ozkih policah prečila v zahodno steno (zelo izpostavljeno, krušljivo, šodr na skalah). Pred grapo sva zavila desno navzgor proti vrhu (II). Preden prispeva na vrh imava opravka še z nekaj travami. Ko izstopiš na vršno ploščad, dosežeš vrh Kotove špice (2376m) desno v 1 minuti. Odpre se ti izreden pogled na Jalovec. Po pavzi sva nadaljevala po grebenu. Med balvani sva se pričela spuščati. Ko prideš do roba, se spustiš levo do ozke poličke, ki vodoravno preči steno.V škrbini se znajdeva pod 10m skokom (čez katerega se v obratni smeri ture spustiš po vrvi), a za plezanje navzgor je zelo zahteven (vsaj IV, slabi oprimki). Morala sva poiskati drug prehod. Ponudi se ti desno iz škrbine po šodru, nato pa po svoje levo strmo navzgor (II, šodr, krušljivo, izpostvaljeno) do vrha stolpa. Kmalu zatem sledi še eno zahtevno mesto: vzpon proti vršni glavi. Plezava naravnost navzgor (II-III), kmalu za tem pa sva v lažjem svetu. Hitro sva na V Koncu špici (2350m). Še vedno uživava v gorskem raju med samimi visokimi vršaci. Po pavzi začneva sestopati. Vmes občudujeva kozoroge. Sestop po ploščah je kar zoprn (I-II, grušč). Prečiva krajše snežišče in se vzpneva še na vrh Vevnice (2342m). Opazujeva greben Strug-Ponce, ki sva ga enkrat že prehodila. Odločiva se, da kar hitro sestopiva. Pot do vrha Via della Vite je šodrasta, prečiti je bilo potrebno tudi 1 manjše snežišče (je šlo brez opreme). Nadaljujeva ob jeklenicah vse do Trbiškrega bivaka (bivak Tarvisio). Bivak je zelo lepo urejen. Po nekoliko daljši pavzi začneva sestopati proti Koritnici. Sprva je še precej grušča, nato pa je vse bolje. Mimo razcepa za Mangrt sva kar hitro v strugi. Ker sva se hotela izogniti visokim travam, sva kar nadaljevala po strugi. Tu je sonce pripekalo do konca. Nižje sva prišla nazaj na markirano pot po kateri sva sestopila do izhodišča. Po kratki osvežitvi v Koritnici (voda je imela okoli 10 stopinj!) sva se odpravila domov.

Težavnost: tura se šteje za alpinistični vzpon (I-II, ponekod II-III; cca.200m). Tura je zahtevna predvsem zaradi velike krušljivosti terena in obilice šodra. Nekaj odsekov je zelo izpostavljenih, ni za vrtoglave!! Vrv je priporočljiva za manj vajene takega terena. V obratni smeri pa je vrv obvezna (abzajli).

Hvala Gašperju za super turo in lep dan :)


Jutranji Jalovec



Jerebica

Pri koritu

Lovska koča



Razcep

Trbiški bivak

Na polici



Mangart

Ob jeklenici

Potrgana jeklenica (težav ni)



Neverjetna špica


 




Jalovec s Kotovega sedla

Kotova špica
 
Prva polička





Strm in krušljiv svet

Zelo izpostavljeno!!!



Mangart

Pogled naprej v smeri V Koncu špice

Tamar s kočo

Mangartski jezeri



Na polički

Za spust po vrvi je urejeno

Kar strmo (II-III)




Na V Koncu špici

Sestop

Nad snežiščem

Pribljižna smer sestopa s V Koncu Špice

Proti Bivaku

Sva že blizu


Luksuzen bivak

Trbiški bivak, zadaj Mali Koritniški Mangart

Sestop

Po strugi