PrimožGrahelj's blog: Cima Alpel (1734 m) in Prva Rabeljska špica oziroma Prima punta (1909 m)

Začela sva med krajema Rutte piccolo in Ortigara na spodnjem robu doline Remšendol oziroma Val Romana. Po makadamski cesti sva se sprehodila do mesta, kjer ta cesta seka markirano pot z oznako 518. Prijetna gozdna pot naju pripelje do večje poseke, kjer nama smer kažejo rdeče pike. Hodiva po levi strani poseke. Višje gori sva spet na kolovozu, ki se zložno vzpenja. Ko se le ta konča sledi strmejši vzpon do manjše izravnave, kjer je verjetno nekoč stala neka koča, saj je polno ostankov. Vzpon nadaljujeva po desni strani grebena vse do sedla Alpel, kjer zavijeva levo (možic) na dobro shojeno stezo, ki se skozi macesnov gozd vzpenja proti vrhu Cima Alpel (1734 m). Tako mirno in lepo je tu gori 😀. Spustiva se nazaj na sedlo in nadaljujeva po poti 518, a ne prav dolgo, saj naju sredi spusta čaka prvo presenečenje. Na tablici zagledava napis za pristop na prvo Rabeljsko špico. Zavijeva desno in slediva trakcem, ki označujejo pot. Sprva skozi grmičevje, nato pa po manjši travnati dolini navzgor. Preden se zapre zavijeva levo in se strmo povzpneva na rob in naprej. Veje rušja so prežagane, trakci tudi so. Sledi krajši spust in spet sva na križišču in spet je tu tablica. Drugo današnje presenečenje 😎 nadaljujeva prečno navzgor do stene, nato pa strmo navzdol preko podrte grape (zahtevno) in naprej po skalah in med borovci do ozkega žleba, kjer naju čaka kratek, a strm in nekoliko vlažen skok, v pomoč je vrv. Na vrhu skoka pa spet križišče s tablico 😀 sva si rekla, da je očitno tu kar nekaj obiska, da so postavili toliko tablic. Nadaljevala sva po stezici navzgor, malce po grapi, malce med borovci. V pomoč so možici, sicer pa je smer dokaj logična. Pač, bolj ali manj naravnost navzgor hehe. No ja 😂 pod škrbino sva šla preveč levo in prečila ozko polico ter poplezavala po zelo krušljivem skalovju. Nad nama pa zagozden balvan in strme stene. Zdelo se nama je, da tu ne bo ok, zato sva se vrnila kakih 100 metrov (kasneje sva ugotovila, da bi se dalo iti naprej pod tistim zagozdenim balvanom in bi prišla na sedlo med prvo in drugo špico). Vrnila sva se do grape in glej, možic je kazal bolj desno in tam sva šla tudi midva. Vmes je kak krajši skok težavnosti I-II. Brez težav doseževa škrbino in slediva smeri navzgor po skalovju, sprva po nekakšni gredini, višje pa po lažjem svetu med travami in borovci stopiva na prvo Rabeljsko špico oziroma Prima punta (1909 m). Kakšnih 100 metrov naprej še greva do sosednjega vršička. Razgled naokoli je bil seveda 😍. Kar nekaj časa sva na vrhu, vmes pa tuhtava, če bi se dalo priti v škrbino med prvo in drugo špico tudi od tu. Na konca sva se odločila, da ne bova poizkušala (kasneje sem izvedel, da prehod je). Sestopila sva po poti vzpona do zgornjega križišča s tablico; Gašper izbere malce težjo pot naravnost navzdol (II+ je pisalo na tablici), jaz pa se spustim ob vrvi v ozek žleb, nato pa desno med rušjem in kmalu se srečava. Do melišča naju loči še kakih 50 metrov strmega sveta, kjer plezava navzdol med skalami in rušjem (mesta I-II). Po šodru se spustiva in slediva možicem do macesnovega gozda, od tam pa sva hitro na planini Kolja jama, kjer stoji neoskrbovana koča Cinque punte. Zraven je tudi korito z vodo, kar je zelo dobrodošlo 😀. Po pavzi sestopiva po poti z oznako 620, ki sprva preči pobočja, nato pa se začne spuščati proti dolini. Pot je zanimiva in prijetna, mestoma malce izpostavljena. Lepo se spuščava in kaj kmalu sva na cesti, ki vodi skozi dolino Remšendol. Slediva ji proti izhodišču, vmes pa se še malce okopava v mrzli reki.

Razmere: vzpon na prvo Rabeljsko špico je zahteven, vmes je potrebno preplezati več mest I-II. stopnje. Poseke med rušjem so, pa še tablice za lažjo orientacijo 😀 pomagajo tudi možici. Markiran del poti je prijeten in prehoden brez večjih težav.

Hvaležen sem Gašperju, da sva si naredila še eno zanimivo dogodivščino 😀