Krn (2244m) čez Krnčico (2142m) - 31.12.2016

Ko sem že mislil, da bo letošnji 31. december običajen dan, me razveselijo domači. Izberemo tako turo, da smo vsi zadovoljni. Tako se v soboto zjutraj odpravimo na pot. Zapeljemo se do parkirišča pod Planinama Zapleč in Zaprikraj, cesta je trenutno zelo slaba. Ko se najemo, se Gašper, oče in jaz podamo po lepi mulatjeri navzgor proti sedlu Vrata. Pot je v dobrem stanju in ni nikjer preveč strma. Razgledi so vse lepši. Tik pod sedlom vrata nadaljujemo po poti desno. Nadaljnja pot pelje skozi predor, višje pa po vklesani mulatjeri navzgor. Neverjetno, kje so pred točno 100. leti delali poti. Vsa čast ljudem, ki so to opravljali. Ves čas nas spremljajo ostaline iz 1. svetovne vojne. Ko se pot položi nas puščica povede v levo proti vrhu Krnčice (2142 m), kjer uživamo v fantastičnem razgledu. Ko si malo odpočijemo se odločimo, da skočimo še na Skutnik (2074 m). Prehode poiščemo nekaj metrov levo od križa na Krnčici. Pot je mestoma strma, moramo tudi poplezati. Vrh Skutnika je močno preluknjan, kavern je tu res ogromno, svet pa je zelo zanimiv. Po isti poti se vrnemo do Krnčice, nato pa nadaljujemo po poti proti vzhodu. Pot je zelo razgledna in zanimiva. Povzpnemo se še na Srednji vrh (2134 m). V mislih imamo, da bi se kar po SZ grebenu povzpeli na vrh Krna (2244 m). Povzpnemo se do travnate rame. Gašper gre naprej in pove, da se bo dalo iti. Kljub temu se z očetom odločiva, da greva nazaj in po markirani poti proti vrhu. Gašper medtem lepo napreduje proti vrhu. Teren je zahteven in izpostavljen z mesti I-II (sreča tudi kak klin, kar je precej zanimivo). Midva z očetom pa nadaljujeva po meliščih pod steno Krna, kjer opazujeva številne ostanke granat. V pol ure sva na Krnski škrbini (2058 m), od tam pa kreneva proti vrhu, ki ga po 20 minutah tudi doseževa. Medtem, ko smo mi hodili po opisani poti sta se mama in Hera zapeljali do Planine Kuhinja in se nato podali po običajni poti na Krn. Na vrhu smo se vsi spet srečali. Razgled je bil res čudovit. Videli smo od morja do Dolomitov in vse vmes. Razgled je res veličasten. Na vrhu je veliko ljudi, tudi kar nekaj Idrijčanov. Spustimo se do koče, kjer si vzamemo daljšo pavzo, da si odpočijemo in napolnimo moči. Na soncu je precej toplo, vsake toliko pa zapiha hladen veter. Pripravimo se za odhod. Sestopamo po običajni poti na Planino Kuhinjo. Ta pot je res svojevrstna. Vmes naredimo še krajši postanek, da še malo uživamo v soncu. Ko prispemo do avtomobila se še zadnjič zazremo proti današnjemu cilju. Zatem pa nas čaka le še vožnja do doma.

Zahtevnost: pot do pod Krna ni posebno zahtevna. Mestoma je nekoliko bolj ozka. Vzpon na Skutnik je bolj zahteven, na Krn po SZ grebenu pa je še zahtevnejši. Plezamo izpostavljena mesta I-II. V mokrem ne na turo. Drugače pa je to fantastičen svet, poln ostankov iz vojnih časov. Pot je izredno razgledna in zanimiva. Močno priporočam. Pot je markirana.

Tako sem na odličen način zaključil leto 2016.
Hvala vsem, ki so to turo naredili tako lepo :).

Tu gor gremo

Kaninske gore v polnem sijaju

Čudovit svet

Ostanki

Del lopate

Planini Zapleč in Zaprikraj

Mulatjera

Točno 100. let staro

Krnčica

Fantastičen razgled

Skutnik

Ostanek v enem od rovov

Ostanki

Krn

Morje

Zamrznjeno Krnsko jezero

Na vrhu Krna

Naša Hera

Pl. Slapnik

Klasični Krn, pogled iz Kuhinje

V dolini pa zima

Divji Muzci 1. del: Monte Musi (1866m) - Monte Zaiavor (1815m) - 23.12.2016

Spet se je naznanjal lep petek. Ker sva bila z Gašperjem prosta sva se odločila za turo, tokrat v divje konce Zahodnih Julijcev. Zjutraj sva se zapeljala skoraj do sedla Tanamea, kjer sva pri gostilni pustila avto. Po zajtrku sva se podala sprva po cesti, nižje pa po poti navzdol. Mimo Pian dei Ciclamini sva sledila lepi poti. Nižje sva spet prišla na cesto, kateri sva sledila še nekaj časa, dokler naju niso table povedle desno (Torente Mea, prb. 700 mnv). Od tu že vidiva pot, ki naju je čakala. Po makadamski cesti sva se povzpela mimo vikendov. Na koncu ceste slediva poti 737 navzgor. Nadaljna pot je ves čas zelo strma, mestoma pa tudi zahtevna in izpostavljena. Po prvem vzponu sledi prečkanje grape nato pa nazaj navzgor. Hitro sva na soncu, postane zelo toplo. Še naprej se strmo vzpenjava po travnatem pobočju. Višje se spustiva nekaj metrov, nato pa levo strmo skozi gozd (listje - drsi!) do pasa ruševja. Kaj kmalu sva na razcepu, zavijeva levo in doseževa bivak Brollo, ki je izreden razglednik! Sploh pogled na Musce nad nama mi je res fascinanten. To je res divji in strm svet. Bivak je lepo urejen. Ko se malo okrepčava se odpraviva proti prvemu današnjemu vrhu. Skozi rušje sva hitro v travah, kjer se začne plezalni del. Ob jeklenicah se kar nekaj časa gibava strmo navzgor po travnato- skalnem svetu. Ko doseževa razcep poti sva že blizu vrha, katerega kmalu doseževa. Razgled z vrha Monte Musi (1866m) je čudovit! Malo se naužijeva lepot, nato pa se vrneva nazaj do križišča in greva v smer proti sedlu Krnica in koti 1842 m. Pot je zavarovana in kar zahtevna. Vodi nas po ali ob grebenu. Ves čas poteka gor in dol. Varovala so v dobrem stanju, ni pa vedno tako. Na sedlu Gašper skoči še na Viliki Rop (zelo zahtevno). Ko se vrne nadaljujeva po grebenu in hitro doseževa Veliki Rob (1878m). Od tu naprej je pot nezavarovana in zelo zahtevna, mestoma nas spremljajo rdeče pike. Sprva teren še ni tako težak, krajša mesta preplezamo, sva pa hitro na prvem ključnem delu. V škrbini stojiva pod navpičnimi stenami, pot zavije naokoli. Kreneva desno, a prideva v zelo strme in drseče trave. Iz opisa sodeč sva prav. Vzpenjava se po gredini desno od glavne stene. Hoja po strmih travah nad takimi prepadi ni ravno prijetna. Zelo sva previdna. Ko prideva na vrh si kar malce oddahnem. Tu spet zagledava pike. Razmišljava, če sva premalo časa prečila in šla prehitro navzgor. Nisva prepričana. Slediva naprej malo lažjemu terenu. Svet je divji in strm. V nadaljevanju obideva stolpe po desni strani, kaj kmalu pa sva pred drugim detajlom ture. Ker naravnost na vrh ne moreva, se vrneva malo nazaj nato pa se spustiva na severno stran (strmo, zelo zahtevno in izpostavljeno). Spet razmišljava, če sva morda malo prepozno zavila navzdol. Teren je silno zoprn, spet objemava šope trave, v grapi pa hodiva po šodru. Kar vesel sem, ko sva na dnu. Prečiva pod tem vrhom in se za njim dvigneva nazaj na greben. Nadaljnji greben je lažji. Za preplezati imava še krajša mesta. Precej sem že utrujen, pa tudi slaboten. Že veliko časa nisem nič jedel. Med potjo jem rozine in upam, da bova kmalu na vrhu. Kako sem vesel, ko doseževa zahodni vrh, nato pa kmalu še vzhodnega. Monte Zaiavor (1815m) je še eden v vrsti čudovitih razglednikov. Že dolgo nisem bil tako potreben počitka in malice. Prav dolgo se nisva zadrževala na vrhu, ura je bila že 15:00. Počasi začneva s sestopom, ki je sprva naporen, od škrbine Zaiavor naprej pa prav prijeten. Lepa steza naju povede navzdol vse do izhodišča. Do Bovca precej trpim, saj je že bila prižgana lučka za bencin. Ko pa enkrat napolniva rezervoar pa sledi še prijetna vožnja do doma.

Zahtevnost: do vrha Veliki Rob zelo strma in deloma zavarovana pot. Naprej pa alpinistični vzpon II, 300 m. Bolj kot to oceno bi izpostavil zelo strme in nevarne trave nad prepadi. Nekatere trave so že polegle. Vzpon po takem terenu je zelo zahteven in tudi nevaren. V mokrem nikar!! Pike so ali pa ne.
Nisva čisto gotova, da sva ves čas hodila po mišljeni (pravi) poti. Izredna divjina, super razgledi :)

Hvala Gašperju za to zahtevno avanturo :)

Po cesti

Pian Dei Ciclamini

Okno

Strmo je

Divjina

Globoka zarezana grapa

Tu gor bova potem hodila

Bivak Brollo

Luksuz

Pri bivaku, zadaj Monte Musi

Muzci v enem kosu

Morje v daljavi

Zavarovan del poti

Monte Musi

Kaninske gore

Žrd, zadaj Montaž

Muzci in naprej

Tu greva

Viliki Rop

Veliki Rob

S puščico označil gredino, po kateri sva se vzpenjala

So, toda kjer bi jih najbolj potreboval jih pa ni

Že blizu

Pogled nazaj. Je kar dolgo in zahtevno to prečenje

Monte Zaiavor