Tokrat nisem imel kakšnih "hudih" hribovskih planov, razen tega, da sem šel med rumene macesne 😀 😍. No ja, zraven bom še šel na kak vrh, če bo glih ob poti 😀 😂. Možnosti je kar nekaj, sam sem se odločil za Pokljuko. Štartal sem na hladnem Rudnem polju. Podal sem se v smeri Viševnika. Kaj kmalu sem na soncu in (prvič danes) med macesni 😍. Višje na križišču zavijem desno v smeri Kačjega roba. Tu še nisem hodil. Višje se vzpenjam med rušjem. Preden se pot oddalji od stranskega grebena Viševnika zavijem levo na skalni vršič nad potjo, da se malce razgledam. Ja, imel sem kaj videti 😍. Gore, morje megle spodaj in seveda, macesne, ki so žareli. Viševnik ni bil v planu, a me je premamil (vzhodni?) greben proti vrhu. Ja nič, pa sem šel 😂. Kratek spust, nato pa na stezico, ki je vodila ob grebenu. Nadaljeval sem kar po grebenu, dokler je šlo, ko pa sem prišel v gosto rušje sem šel kak meter levo ali desno. Hitro sem bil na markirani poti in na vrhu Viševnika (2050 m), ki je bil dobro obiskan. Ko sem se nagledal teh lepot sem sestopil na Srenjski preval, nato pa zavil desno in se rahlo spuščal. Malo za tem, ko se mi pridruži pot čez Kačji rob (po kateri naj bi jaz prišel hehe 😂), sem pri možicu zavil levo in sledil manjši dolini navzgor proti grebenu in nato v desno do vrha Draški rob (1979 m). Predvsem me je navdušil pogled na Zgornjo Krmo in gore nad njo. Vrnil sem se na markirano pot in ji sledil do mesta, kjer se le ta začne spuščati. Tu sem spet naredil manjši ovinek. Zavil sem desno in sledil možicem na drugo stran grebena, nato pa v levo med rušjem in naprej proti vrhu Velikega Selišnika (1952 m). Tudi tu sem nekaj časa užival, nato pa se vrnil na markirano pot in nadaljeval. Od Viševnika do tu je macesnov malo, tu pa se je potem začelo. Pod Debelim vrhom pridem do mesta, kjer sem se moral ustaviti, se usesti in enostavno sem gledal, če prav vidim ali morda sanjam. Mehka trava, naokoli pa hribi in veliko število zlatih macesnov 😍. Trenutki za dušo; mir, toplo sonce in čudovita narava 😍. Ko sem se napolnil s to neverjetno energijo sem se podal naprej po poti. Kar nekaj časa hodim samo med macesni in se čudim 😍. Na križišču zavijem levo in sledim stezi med rušjem na Mrežce (1965 m). Spet pavza in razgledovanje, nato pa zahtevnejši spust in vzpon na sosednji Lipanski vrh (1975 m). Kaj kmalu me čaka še en zahteven del poti, nato pa spust na Lipanska vrata, kjer se odločim, da bom sestopil. Najprej imam prav prijetno debato s starejšo gospo, nato pa sestopim med macesne 😍 in spet stokam ob vseh teh lepotah. Spustim se do Blejske koče na Lipanci, se še nekajkrat ozrem nazaj v macesnov "raj" 😍, uživam, nato pa se odpravim v smeri Rudnega polja. Malo gor in malo dol me vodi pot, nižje pridem na cesto, na kateri zavijem desno. Kmalu sem na robu smučišča in do avta me loči še 10 minut.
Neverjetno, kakšna tura je za mano! 😍 😀 to je bila pa res tura za dušo. Trenutno nam narava ponuja res izjemno paleto barv. Priporočam 😀.
Razmere: mestoma je bila tura zahtevna, a brez večjih težav. Hodil sem po markiranih in nemarkiranih poteh, možici so.
 |
Eden izmed prvih na poti
|
 |
Pogled proti Kamniškim hribom
|
 |
Tudi podmladek bo!
|
 |
Naravni prostor za počitek
|
 |
Na ta vršič sem se povzpel po razgled
|
 |
Macesni okoli Plesišča
|
 |
Ta greben me je zvabil
|
 |
| Nadaljevanje |
 |
Spodaj pl. Konjščica, zadaj Tolminsko - Bohinjski greben
|
 |
Greben Rjavina - Macesnovec, zadaj desno Kepa
|
 |
| Triglav |
 |
Tudi okoli Konjščice kar nekaj macesnov
|
 |
Ob poti
|
 |
Po tej manjši dolini in nato desno na vrh
|
 |
Od macesnov rumena Zgornja Krma in gore nad njo
|
 |
Megla tudi v Krmi
|
 |
Nadaljujem na Veliki Selišnik
|
 |
Pod vrhom, zadaj Mali Draški vrh
|
 |
Veliki Selišnik. Za njim Debeli vrh, Mrežce...
|
 |
Pod 1200 še naprej brez sonca
|
 |
Od tu naprej je bilo vse bolj ali manj rumeno 😍
|
 |
Tu sem se enostavno moral ustaviti. Kake pol ure sem užival tu
|
 |
| 😍 |
 |
Napis v okolici Mrežc
|
 |
Pobočja nad Lipanco 😍 neverjetno
|
 |
| Nadaljujem |
 |
Še en zahteven del poti
|
 |
Tudi tu sem kar nekaj časa sedel in užival 😍
|
 |
Jezero v obliki srca pod Blejsko kočo
|
 |
Še nekaj časa stremim v te lepote, nato pa sestopim
|
 |
Že v smrekovih gozdovih Pokljuke. Kakšne pol ure od avta.
|
