četrtek, 30. avgust 2018

Vršič (1917 m) in Veliki Grintavec (1943 m) - 28.8.2018

V torek se trije zjutraj zapeljemo po soški magistralki proti Bovcu, od tam pa po krajši pavzi nadaljujemo čez mejo vse do začetka doline Remšendol (Val Romana). Po zajtrku se v jutranjem hladu podamo navzgor po makadamski cesti. Na vse strani se odpirajo same divje in zahtevne gore. Poti 511 sledimo sprva po cesti, višje pa po strugi, dokler nas markacije ne povedejo na strm kolovoz, ki nas pripelje do križišča. Zavijemo desno (levo Kopa; oznaka, da je pot zaprta). Najprej se vzpenjamo po gozdu, višje pa po šodru. Hodimo večinoma v senci. Nekoliko zahtevnejši prehod nas pripelje na lepo polico, kjer naredimo krajšo pavzo. Višje je pot spet bolj zaraščena, pripelje pa nas v manjšo zaraščeno krnico pod vrhovi. Markacije nas tik pod sedlom Čez Stože povedejo prečno v desno, mi pa s te poti skrenemo nekaj 10 m v levo do prej omenjenega sedla, kjer se nam odpre pogled na slovensko (južno) stran. Zagledamo polno znanih gora - najbolj izstopajo bližnji Mangart, Jalovec in Loška stena. Po pavzi se vrnemo nazaj do markirane poti in ji sledimo prečno pod Vršičem. Ko zagledamo na levi strani večji skalnati zob zavijemo levo in se po stezici povzpnemo na sedlo med Vršičem in Grintavcem. Najprej krenemo v levo po ozki prečni stezci. Pri manjši grapi nas sledi stezice vodijo strmo navzgor (zahtevno, mestoma izpostavljeno, kakšen možic). Višje zavijemo desno in do vrha Vršiča (1917 m) je blizu. Iz te pozicije nismo vajeni pogleda na naše vršace; razgled pa je res dober. Po pavzi se previdno spustimo po isti poti do sedla, od tam pa krenemo na drugo stran po strmih travah navzgor. Višje iščemo manjše preseke med rušjem. Po krajšem spustu sledi še dokaj strm ciljni "juriš" do možica na vrhu Velikega Grintavca (1943 m). Tu pa je razgled še lepši. Vidimo daleč naokoli, okoli nas pa sama divjina! :) res krasno. Po pavzi se spustimo nazaj na sedlo, kjer imamo malico in počitek. Tudi na soncu nam ni prevroče. Nazaj na markirano pot gremo pod spodmolom. Sledi krajši vzpon do škrbine Portella. Nadaljujemo naravnost po poti št. 520. Pot poteka po razglednem grebenu. Preden se začnemo strmeje spuščati skočimo še na bližnji Šober (1853 m). Vse bolj lepa in prijetna pot nas pripelje do jase sredi gozda, kjer stoji koča Cinque Punte, ki je neoskrbovana. Spet krajša pavza, nato pa spust. Izberemo pot 520, ki naj bi bila lepša ob 518. Meni se je ta pot zdela zelo dobra, nižje tudi kar razgledna in ne preveč strma. Po uri hoje smo na cesti, od tam pa po njej do izhodišča. Malo se ohladimo v vodi, nato pa vožnja do Mihovega doma pod Vršičem, kjer imamo rezervirano spanje. Po večerji in snovanju ture končno dočakamo Aljo, s katero smo dogovorjeni za sredo. Veliko si imamo za povedati, ampak nekaj smo morali prihraniti še za naslednji dan. Sledilo je spanje.

Razmere: zahtevna označena in neoznačena pot. Vzpona na oba vrhova sta mestoma strma in izpostavljena, malce moramo poplezati.

Hvala obema za torkovo dogodivščino; v sredo pa spet v akcijo:)

Jutro v Bovcu




Naši današnji cilji se nam že kažejo

Mi gremo desno; pot na Kopo naj bi bila zaprta


Zgledno markirano



Mala Ruša, zadaj Mangart, desno Jalovec


Zob pod sedlom











Veliki Grintavec

Previdno navzdol

Sedlo


Spodaj pod nami pa Rabelj








Vrh; levo Kaninske gore, desno Bele vode in proti Višu

Počitek je zelo pomemben del :D

Spodmol



Lepa grebenska pot





Cinque Punte





Divjina nad Krnico


petek, 24. avgust 2018

Dolomiti 2. del: v raziskovanju Dolomitskih lepot vse do zadnjega dneva - 7.8. do 10.8.2018

V torek se skupaj odpeljemo do prelaza Giau, od tam pa se odpravimo po poti 452 proti koči Averau. Tu ima Jerneja pavzo, mi trije pa se odpravimo proti ferati, ki pelje na Averau (2649 m). Ferata je kratka, a kar strma z mestoma slabimi stopi. Zavijemo levo in do vrha nas čaka še prb. 15 minut hoje po šodru. Razgled izjemen, kot tu povsod. Po daljši pavzi se vrnemo po isti poti nazaj. Odlično nam gre, tudi Renati, za katero je to prva ferata. Ko se vračamo proti koči je tu že ogromno ljudi. Po pavzi se spustimo v smeri Cinque Torri. Pogled nanje je tudi nekaj posebnega. Kakšne lepote! :) ogledamo si še ostanke iz vojnih časov, nato pa sledi malica in počitek. Po pavzi se odpravimo po poti okrog teh stolpov, ki nas prek zanimivih prehodov pripelje do koče Cinque Torri. Do prelaza Giau nas čaka pot, ki ima nekaj vzponov in spustov, malo nas lovi tudi dež. Brez večjih težav prispemo do avtomobila. Ta dan gremo še v Cortino malo v "lajf", da si malce "napasemo" oči tam okoli. Cene so kar visoke.






Tofane, desno Cinque Torri

Pripravljena za akcijo


Veselje na vrhu






Lepo, zelo lepo







Na enem od stolpov


V sredo se brez Jerneje, ki potrebuje počitek, odpravimo do prelaza Valparola, od tam pa peš sprva navzdol po poti z oznako 23. Sonce naš pošteno greje, ko se dvigujemo proti sedlu Sief. Od tam naprej krenemo proti vrhu Sief (2424 m). Hodimo po poti ali pa kar po vojaških jarkih, ki peljejo proti vrhu. Iz vrha se ob jeklenicah spustimo na bližnje sedlo, od tam pa navzgor mimo številnih ostankov Prve Svet. vojne vse do križa na vrhu Col di Lana (2452 m). Pavza, malica in uživanje v razgledih, nato pa ogled bivaka in kapelice pod vrhom. Spustimo se na drugo stran po strmem pobočju, vmes nas malce prestraši sikajoča kača. Na križišču zavijemo v smeri Teriol Ladin in prečimo proti levi do mesta, kjer pridemo na pot, po kateri smo že hodili. Po isti poti se vrnemo proti domu.




Dobro se vidi naše dva vrhova







Na vrhu Col di Lana



Strmo navzdol...


Četrtek je spet dan, ko gremo do jezera. Pod prelazom Giau (cca. 1700 mnm) se začne pot z oznako 437, ki se lepo vzpenja po pobočju navzgor. Ustavimo se na prijetnem razgledišču, od tam pa do jezera Federa ni več posebnih vzponov, ampak lepa položna pot. Po pavzi pade odločitev, da gremo naprej proti škrbini Ambrizzola, vsak v svojem ritmu. Še enkrat spremenimo načrt, zato se spustimo na drugo stran, kjer imamo malico, po njej pa nadaljujemo z vzponom proti škrbini Formin (smer škrbina Rossa, pot 435). V pol ure prečakmo to škrbino in se spustimo na drugo stran. Nižje nas namoči ploha dežja. Še malce nižje se priključimo jutranji poti, kateri sledimo do izhodišča.




Z razgledišča


Pa ga zagledamo

Lago di Federa




Vrh na desni malo spominja na Jalovec


Na škrbini


Visokogorski kraški svet




Petek, zadnji dan. V oblačnem jutru se odpeljemo po strmi cesti do koče Auronzo (cestnina; 30€/avto). Odpravimo se po poti, ki gre okrog Tre Cime di Lavaredo. Sledimo poti z oznako 105. Najprej se položno, nato pa strmeje spuščamo proti desni. Pogled na Tre Cime je vse lepši, so pa vrhovi deloma v megli. Do koče Locatelli nas čaka kar nekaj vzpona. Tik pod njo se obrnemo in krenemo po poti 101 proti škrbini Lavaredo, ki pomeni zadnji vzpon. Še vedno občudujemo severno ostenje teh divjih lepotcev :). Do koče Lavaredo nas čaka še spust. Tu imamo pavzo, do avtomobila pa ni več daleč. Proti domu se vračamo čez Sappado. Vstavimo se še v Reziji, kjer se kopamo v Taveliki vodi (fantastično kot vedno). Do doma imamo še postanka na Žagi in na Straži. Dogodivščina zaključena :).

Razmere: poti so kopne in večinoma niso prav zahtevne (razen ferate na Averau). Kamor koli se odpravimo, povsod je lepo. Razgledi bombastični. Na poti je veliko "spominov" na vojne čase. Toplo priporočam obisk Dolomitov.

Hvala vsem trem za ta aktiven dopust, za slike, smeh, norčije in vse ostalo :)

Naše bivališče za ta teden




Se pokažejo



Koča

So v megli, a nič zato. Še pridemo


Že blizu


Tavelika voda za zaključek