Najvišji vrh Struške, Veliki vrh (1944 m) - 29.1.2023

Očitno sem bil dovolj vztrajen (beri siten haha 😂), da sem uspel ekipo prepričati, da bo Struška prava izbira za nedeljo. Pa je res bilo tako? Poglejmo... 😀
S hojo smo začeli pri Domu Pristava. Prvi del poti poteka po cesti. Višje sledimo markacijam navzgor skozi gozd. Tu je bilo še oblačno, a nad nami se je odpirala jasnina. Ko se je teren odprl smo prispeli na Pusti rovt, ki pa ni tako pust, kot pravi ime 😂. Bili smo ravno nekje med meglo in soncem. Bilo je lepo 😀. Po pavzi nadaljujemo po shojeni poti navzgor do križišča, kjer zavijemo desno na cesto, ki pelje proti Belski planini. Mimo zapornice nadaljujemo z vzponom skozi lepo zasnežen gozd 😍. Od tu naprej je bil vzpon čisti užitek: sonce in toplota, drevesa polna snega, shojena pot, megleni pokrov spodaj za sceno in dobra družba. Kaj več bi si še lahko želel? 😀 ves čas sem nekaj slikal, toliko lepot je bilo. Je pa sonce povzročilo, da je ves čas sneg letel z dreves. Zvozili smo brez kakega snega na glavi haha 😂. Kar nekaj časa smo lahko uživali v tem, kar nas obdaja. Višje gori se teren odpre in na levi strani smo zagledali Belsko planino oz. Svečico. Krasen ambient! 😍 nekaj pavze, nato pa smo sledili številnim predhodnikom proti vrhu. Večjih težav ni bilo, le veter se je višje okrepil in proti vrhu je kar lepo pihalo. Kaj kmalu smo dosegli najvišji vrh Struške, to je Veliki vrh (1944 m). Neverjeten razgled, res! 😍 😀 Wau, kaj sploh dodati? Z vrha smo sestopili po isti poti nazaj proti planini, kjer smo imeli pavzo. Kljub popoldanski uri so ljudje še vedno kar prihajali, danes je bilo tu veliko obiska. Smučarji, krpljarji in pešaki, vsi smo imel dokaj dobre razmere. Po pavzi sestopamo po isti poti, vmes je tudi čas za kakšno zimsko norčijo 😂. En del poti si skrajšam s spustom po čistini naravnost navzdol, kar je bilo hitro in prijetno. Spodaj na Rovtu se spet srečamo in sestopamo naprej, tokrat po cesti čez sedlo Križevec in naprej po cesti proti izhodišču. Zadnji del poti krenemo levo čez zasnežen travnik in dalje proti Domu Pristava. Spet smo bili pod oblačnim pokrovom, a meni se je smejalo. Zimska idila v najlepši podobi, vsaj zame 😍 😀. Kakšen dan, vesel in hvaležen sem za to doživetje.

Razmere: vse prehojene poti oz. smeri so shojene, prekrpljane in presmučane. Sneg še ni bil pretirano preobražen, a ni bilo nikakršnih težav. Kakšna zimska idila! 😍 😀 se bodo pa v tem tednu drevesa otresla snega, tako, da bo drugače, a vseeno lepo.

Še enkrat se zahvaljujem vsem so-uživačem 😀 za to zimsko doživetje.

Dom Pristava

Tu in tam se nam je pokazalo, kaj nas čaka

Proti Pustem rovtu in soncu

😍

Tam gori nekje bomo hodili. Struška je bolj desno in se je ne vidi

Meglice so imele svojo igro

Med soncem in meglo

Že na zasneženi cesti proti Belski planini. Rajsko

Drevesa so se otresala teže

Naša četica koraka... 😀

😍

Že skoraj na planini

Belska planina oz. Svečica

Pogled naprej

Polno sledi na celotni poti

Božanski razgled z vrha

Veter se je igral s snegom

Le kdo se skriva za belo zaveso? 😂

Sestop proti izhodišču

Tromeja oz. Peč (1508 m) - Petelinjek (1552 m) - 28.1.2023

V hladnem in oblačnem zimskem jutru nas pet štarta iz Rateč. Markacije nas vodijo v gozd in višje na cesto, ki ji sledimo navzgor. Na križišču zavijemo levo po strmi poti, ki se vzpenja v številnih serpentinah. Pot je odlično shojena, a drselo nam ni. Vse bolj lepo je bilo; drevesa so vse bolj polna snega, okoli nas vlada prava zimska idila 😍. Brez posebnih težav smo dosegli Peč (1508 m), kjer je meja med tremi državami (Tromeja). Kljub oblakom je bilo nekaj razgleda, a nas je malce priganjal hladen veter. Po krajši pavzi smo začeli s sestopom ob robu smučišča. Nižje zavijemo desno na cesto, ki pelje v bližini smučišča. Ta cesta ni bila shojena, zato smo si nadeli krplje. Na primernem mestu se vrnemo na rob smučišča, kjer se pred nami "nariše" zadnja strmina. Brez posebnih težav dosežemo vrh smučišča in bližnji vrh Petelinjeka (1552 m), kjer imamo nekaj pavze in počitka. Sestopili smo po manjšem grebenu v JV smeri. Povsod okoli nas pa takšna zimska idila, da smo jamrali od lepot (no ja, vsaj nekateri smo jamrali 😂 😍). Sprva je bil teren položen, nato pa smo se strmeje spustili do bližnje ceste in čez njo do vrha Kališja (1435 m), na katerem stoji oddajnik. Kaj kmalu smo se delili, eni bolj v levo, drugi bolj v desno. Sestopali smo po svoje skozi zasnežen gozd. Spodaj na cesti zavijemo desno in ji sledimo nekaj časa. Skupina, v kateri sem bil tudi jaz, je ostala brez navigatorja, tako, da smo šli malce po svoje in pristali v zasneženi strugi. S krpljami po grapi oz. strugi manjšega potoka - zakaj pa ne? 😂 saj smo preživeli, sam ravno prijetno pa ni bilo haha 😂. Nekaj pretikanja in udiranja, pa je šlo. Na cesto pridemo na robu Rateč, do avta ni bilo daleč. Kot da bi se dogovorili se tam spet združimo z drugo slupino, ki je prišla po lepši poti. Zanimivo doživetje je bilo tole. Ne samo tura, tudi nadaljnji večer je bil prijeten 😀.

Razmere: na Peč je bilo shojeno, drselo ta dan (še) ni. Naprej pa smo šli po svoje, s krpljami ni bilo težav, peš pa bi bilo verjetno naporno in mučno. Tu gori vlada prava zimska idila 😍 😀.

Še enkrat se zahvaljujem vsem štirim za prijetno turo in družbo 😀.

 

Rateče

Po cesti navzgor

Pogled v smeri Ponc

Današnja družba

Gost smrekov gozd

Še 25 serpentin do vrha

Zanimiv ambient notri v gozdu

😍

Tromeja ali Peč

Pogled na Dravsko dolino v Avstriji

Smreke so bile dobro obložene s snegom 😀

Ob robu smučišča navzgor

Pogled nazaj po smučišču

Krpljanje v takem ambientu... 😍

Kališje

Tako otroci uživamo v snegu haha 😂

V strugi potoka