Te ture sem se zelo veselil, pa sploh ne vem zakaj. Imel sem občutek, da bo totalno uživaška. Zmeniva se s Tiborjem in tako se v nedeljo zjutraj odpravimo do začetka doline Možnice. Po zajtrku se odpravimo sprva po cesti, višje pa po stezi proti koncu doline. Mimo doma v Možnici kar hitro pridemo do mesta, kjer markirana pot na Jerebico zavije desno, mi pa nadaljujemo naravnost po poti do struge. Po strugi gremo nekaj časa, nato pa na levi strani opazimo skromno lovsko stezico, ki je dobro označena z možici. Sprva po gozdu, višje pa po melišču in travah se dvigamo kar strmo navzgor. Vmes dvakrat poči, kmalu zatem srečamo lovca. Višje spet prečkamo strugo in zavijemo desno do ostankov nekdanjih kavern. Na kakšnem mestu stojijo, neverjetno. Spustimo se nekaj metrov nazaj do mesta, kjer vidimo pred sabo 3 grape. Gremo po srednji (glej sliko), naletimo tudi na skromno stezico. Na vrhu pobočja nas čaka nekaj 10m zoprnega šodra v sestopu. Zavijemo proti strugi in po njej nadaljujemo dokler ta ne zavije levo, tu pa nadaljujemo po travah (shojeno). Na vrhu le še prečimo in znajdemo se na sedlu Čez Brežič. Gremo na Italjansko stran prelaza, kjer nas pozdravijo markacije. Zavijemo levo po markirani poti do sedla Robon. Tu zapustimo pot in zavijemo levo po brezpotju na trave. Skormni stezici sledimo pod steno Male Črnelske Špice. Tik ob steni prečimo v levo. Sprva so še trave, nato pa si po vrsti sledi nekaj grap. Svet postane zelo šodrast, a nam gre. Potem pa pridemo na rob. Odpre se nam pogled naprej. Gašper gre naprej in hitro pove, da je prehod zelo težak in nevaren. Tibor mu sledi, jaz pa kar težko gledam. Najprej gre pot nekaj metrov levo do roba, nato pa desno navzdol, na koncu pa sledi še izredno izpostavljena prečka. Svet je strm, šodra ogromno, krušljivost je zelo velika, izpostavljenost izredna. Polička je široka le nekaj cm in posuta s peskom, meter nazaj pa prepad. Odločil sem se, da ne bom tvegal in povedal sem jima, da se bom obrnil. Onadva sta že bila čez najhuje. Ker sta rekla, da nikakor ne gresta še enkrat čez ta del sta šla sama naprej. Kasneje sem nad tem delom opazil tudi klin za abzajl (vrvi nismo imeli). Jaz pa sem previdno šel nazaj po poti vzpona. Nekaj časa sem ju opazoval, če je vse ok, nato pa sem sestopil na sedlo, kjer sem pomalical. Potem pa sestop po isti poti do izhodišča. Vse možno mi je šlo po glavi; ali je z njima vse ok?, ali sem se prav odločil?. Dokler se nismo doklicali sem bil kar malo v skrbeh, potem pa ok. Je pa bila psiha načeta, kar se je poznalo. Na srečo sta bila starša v bližini in sta me prišla iskat in mi prišparala 4 ure čakanja.
Medtem sta onadva nadaljevala. Kmalu je postal teren lažji, uspešno sta osvojila Veliko Črnelsko Špico (2332m). Po pavzi sta nadaljevala po prečni poti vse do Rombona (2208m). Tu je spet sledila pavza, nato pa spust proti Klužam. Podaljšala sta še do Kote 1313. Malo nad Klužami sta zavila na Pot miru proti Možnici. Tam nekje sta srečala gospoda, ki ju je bil pripravljen peljati nazaj do izhodišča, kamor sta prispela ob 18:30. Oba sta imela dovolj :).
Zahtevnost: do pod stene Črnelskih Špic zelo zahtevno brezpotje, brez posebnih težav. Pomaga nam nekaj možicev. Od stene naprej pa vse težje. Tisti prehod pa je skrajno neprijeten in težaven. "Pot" gre nad globokim prepadom, kjer ni heca. Oba sta rekla, da ne priporočata te poti, kajti tam je moral biti podor ali nekaj podobnega, saj je kar zmanjkalo. Naprej pot brez večjih težav.
Hvala obema za turo, pa čeprav smo bili skupaj le polovico časa :)
 |
| Dom v Možnici |
 |
| Dobro označena pot z možici |
 |
Ostanki vojne
|
 |
| Potek vzpona po srednji grapi |
 |
| Sestop po zoprnem šodru |
 |
| Zahodni Julijci |
 |
| Voda ob poti |
 |
Sedlo Robon
|
 |
| Zoprn teren |
 |
| Jerebica |
 |
| Zelo zahtevno |
 |
| Izredno težaven teren |
 |
| Prehod, pri katerem sem se obrnil |
 |
| Na Veliki Črnelski Špici |
 |
| Lepo je bilo |
 |
| V to smer |
