PrimožGrahelj's blog: oktober 2026

Jutro na Klemenči jami je bilo čudovito 😍 skoraj polna luna in gore obsijane s soncem.
Odpravil sem se po markirani poti v smeri Ojstrice. Višje na križišču zavijem levo proti Kopinškovi poti. Krnica z macesni, po kateri se vzpenjam je resnično lepa 😍 niti mokrota ne moti teh lepot. Nekaj časa se še vzpenjam do roba, kjer dosežem sonce. Jutranji žarki so res blagodejni 😀 po zajtrku nadaljujem naprej, bližam se zavarovani poti. Nekaj jeklenic in bolj strmih metrov, nato pa spet hodim levo desno po zmerno strmem travnato-skalnatem terenu. Na manjšem grebenu me pričakata veter in razgled, jaz pa sledim varovalom skozi ozek kamin in še nekaj strmih metrov navzgor, nakar pot preči v desno čez šodrasta pobočja pod vršno gmoto. Zavijem levo, se še malce povzpnem ob jeklenici in kaj kmalu sem že na vrhu Ojstrice (2350 m). Ne samo, da se mi je zdelo, da sem bil hitro gor, tudi težavnost poti in količina varoval sta me presenetili. Na vrhu sem užival v krasnem dnevu in razgledu 😀 to je tista "taprava" jesen 😎 sestopil sem po skalnatem pobočju proti sedlu Škarje. Tu in tam je bilo malce bolj zahtevno z nekaj varovali. Do sedla me loči še krajši vzpon. Spustim se na drugo stran proti Klemenči jami. Sprva še po skalah in šodru, nižje pa je vse bolj zeleno. Ko dosežem sedlo pod Rjavčkim vrhom (tudi Planinšca - 1898 m) zapustim markirano pot in zavijem rahlo levo na neoznačeno stezico, ki me v dobrih 5 minutah po travah in skozi ruševje pripelje na prej omenjeni Rjavčki vrh. Sestopim nazaj do sedla, tam pa zavijem desno navzdol po neoznačeni stezici, ki je tu še dobro vidna. Sprva sestopam malce desno po travah, nato pa bolj strmo navzdol po kamenju, kjer že malce izgubljam stezo. Med rušjem ji spet sledim, a se nižje spet malce izgubljam in iščem pravo smer. Preko razmetanega kamenja je najmanj sledi, kam sploh iti. Pomagal sem si tudi z MaPZS. Ko dosežem trave je videti, da gre nekaj kar tu doli. Zdelo se mi je, da bi glede na zemljevid mogel iti bolj desno (gledano navzdol), ampak sem vseeno sledil sledem stezice. Po kakih 100 metrih grem desno na rob in vidim stezo tam nekje. "Če ni v glavi, je pa v nogah" mi je šlo po mislih 😂😎 malce sem se kislo nasmejal in se dvignil nazaj do mesta, kjer potem krenem v pravo smer. Med rušjem ujamem še kako staro obledelo markacijo. Spet sem v travah in nekako sledim stezi, ki nato krene levo proti ozkemu prehodu (si mislim, da se zato tam reče Grlo). Sitno je, saj je v senci in vlažno. Parkrat sem tudi hruške pobiral s tal haha 😎 malce plezam čez kratke skalne skoke in na robu pridem do tistega ozkega prehoda. Ob pomoči nekaj klinov sestopim čez najbolj strm skok v lažji svet. Spet hodim večinoma po mokri travi, nižje pa imam dosti tiste drsalnice in krenem kar v grapo, kjer dobro napredujem. Teren se položi, stezici sledim desno in po produ in skozi pas gozda dosežem Planšarijo Logarski kot, od tam pa grem po sprehajalni poti do avtomobila. Uf, to pa je bil razburljiv sestop! 😎 dobro sem se namučil.
Po pavzi se zapeljem na Solčavsko panoramsko cesto do parkirišča blizu Strgarja, od tam pa se odpravim po vlaki v gozd. Višje na razpotju zavijem desno in še pred koncem vlake levo na zanimivo in nadelano stezo, ki se vzpenja skozi gozd. Lepo je speljana, prijetna in kaj kmalu dosežem Hudo peč (1322 m), na kateri stoji oddajnik. Sestopim nazaj do avta in se zapeljem do Strevca, od tam pa krenem proti Strevčevi peči (1339 m). Mimo cerkvice ne grem, saj je tam tabla, da je zasebno zemljišče in da je prehod prepovedan, zato krenem po spodnji vlaki, da obidem to in se malce kasneje po stezici povzpnem nazaj na zgornjo, "pravo" vlako, ki me preko Vršiča (1260 m) pripelje na manjše sedlo. Od tu naprej se začne kratek, a precej strm vzpon po stezi vse do vrha Strevčeve peči. Razgled je 😍, pa še sonce zahaja. Pogled spodaj na cesto pod nogami je pa divji. Zanimiv razglednik! 😀 sestopim po smeri vzpona do avtomobila, se malce razgledam od cerkvice Svetega Duha in čakam luno, ki pa je še ni. Kasneje mi sveti, jaz pa takrat že uživam tam nekje... 😎😀

Razmere: Kopinškova pot je zelo zahtevna in mestoma zavarovana pot, podobno je tudi do Škarij. En mali kos jeklenice na Kopinškovi je poškodovan, jaz težav nisem imel. Sestop skozi Grlo je bila posebna avantura 😎 velik del steze je cel dan v senci, torej je vlažno in drseče, mestoma pa zahtevno čez tiste skalne skoke. Orientacija je zahtevna, mestoma je stezici težko slediti, predvsem pa čez tiste razmetane kamne. Brez pomoči digitalnega zemljevida bi bilo mestoma sila težko najti pravo smer nadaljevanja ali lokacijo stezice.
Ne priporočam te poti v sestopu, sploh pa ne za prvič, poleg tega pa jo je bolje obiskati poleti, ko je manj vlage. Na obeh Pečeh ni bilo težav. Zelo zanimiv potep je bil tole! 😀