PrimožGrahelj's blog: julij 2014

nedelja, 20. julij 2014

Lažje plezanje, zasnežene grape in šodr ali pestrost čudovitega Martuljka - 19.7.2014

Ker je bil napovedan lep vikend smo se začeli dogovarjati za turo. Ker so imeli prijatelji drugo turo sva se z Gašperjem v soboto, nekaj po 3:30 sama odpravila proti dolini Vrat. Nekaj pred šesto uro sva se odpravila po nemarkirani poti proti Kukovi Špici. Kmalu naju je pozdravilo sonce. V ključih sva se skozi gozd vzpenjala dobro uro vse dokler nisva prišla do prečne poti Vrata - Vrtaški vrh (pot PP). Tu je nekdo na drevesu vrezal Kuk ter puščico levo, verjetno kot pomoč nam, da ne bi zašli. Prečila sva proti levi vse do mesta, kjer naju je možic povedel strmo navzgor po meliščih(!) in travah. Ura je bila šele 8:00, vendar nama je bilo vroče kot bi bilo že poldne. Vzpenjala sva se skozi Gulce. V eni izmed zadnjih senc sva se malo odpočila. Potem pa spet strmo navzgor vse do sedla Čez Gulce nekaj nad 2200m. Ta del je bil res zelo vroč (južna stran, brez sence). Na sedlu sva pustila del opreme, midva pa sva že krenila proti prvemu vrhu. S sedla deluje pot proti vrhu precej tažavna, pa ni tako hudo. Po šodrasti in izpostavljeni poti sva v 20 minutah na vrhu Kukove Špice (2427m). Razgled je bil fantastičen, predvsem me je fasciniral pogled na Amfiteater in gore okoli njega. Neizmerne lepote. Na vrhu sva pomalicala ter gledala najino nadaljno pot. Sestop do sedla je minil hitro. Tam sva pobrala opremo in se podala proti grapi pod Škrnatarico, kjer sva si nadela cepin in dereze. Sneg je bil dokaj mehak, težav nisva imela. Snega v grapi počasi zmanjkuje. Pazljivost terjajo tudi krajne poči, ki so ponekod precej globoke. Grapa ni pretirano strma, po moji oceni nekje do 40°. Na vrhu grape sva že tik pod vrhom, premagati morava še 5m prag III. težavnostne stopnje. Naveževa se na vrv in odplezava proti vrhu. Vrh Škrnatarice (2448m) je precej prostoren in zelo razgleden. Medtem je bilo na nebu že kar nekaj oblakov, tako da sva imela kar nekaj sence. Kmalu se odpraviva nazaj. Čez skok se spustiva po vrvi. Pospraviva opremo in se odpraviva proti Dovškemu Križu. Najprej slediva grebenu, nato pa naju možici vodijo na južno stran v lažji, a šodrast in izpostavljen svet. Več čas teren zahteva precej previdnosti. Vmes preplezava nekaj mest I. in II. stopnje. Kaj kmalu se znajdeva pri naravnem oknu. Sledi še strm vzpon do vrha Dovškega Križa (2542m), do katerega pa sva porabila le 45 minut od začetka grebena. Kar nisem mogel verjeti kako hitro sva prišla do vrha. Če pa bi več časa šla po grebenu, bi porabila več časa. Res sem bil vesel, ko sem spet stal na tem lepotcu. Opazovala sva gornika na grebenu Široke Peči in enega na grebenu proti Škrnatarici. Sledila je zaslužena pavza. Našel sem se vpisanega v to knjigo izpred 4 let. Ker sem to pot že delno poznal, sem jaz stopil naprej. Sestop je v začetku precej šodrast. Najtežji del je prečenje škrbine, kjer morava spet poplezati. Čez 10 minut že hodiva po mehkih travah in opazujeva smer sestopa, ki je jasna: sedlo pod Šplevto. Po prečki že stojiva na manjšem melišču nad sedlom. Spust do bivaka II. na Jezercih je hiter. Vedno znova sem impresioniran nad okoljem, kjer se nahaja ta bivak. 15 minut pavze, nato pa sledi 500 višinskih metrov dričanja po meliščih. Nad grapo Rdečega potoka skreneva levo na pot. Ker imava v čevljih vsak po pol melišča se ustaviva in se osvobodiva tega šodra. Nadaljni spust je dokaj naporen. Ko stopiva v gozd sva že blizu ceste v Vrata. V Poldovem Rovtu zavijeva levo. Čakalo naju je še slaba 2 km hoje po cesti do avta pri palzu Črlovec. Zelo sem vesel, ko zagledam avto po skoraj 10 urah.
Ko se urediva se usedeva v atvo in... ... avto se ni hotel vžgati. Poizkusim večkrat, a ne gre. "Še to se manjka" rečem prav naglas. Mimoidočega vprašava, če nama zna kaj pomagati. Predlaga, da se počasi spustiva proti Peričniku. En čas je vse ok, nato pa pride zelo strm del ceste, moti pa me tudi škripanje zavor. Ker je zelo strmo, zavoro pa je zaradi ne-delovanja avta zelo teško stiskati (trda!) se odločiva, da na prvem primernem mestu ob cesti končava muke avta. Sledi lov za signalom. Ko ga najdeva pokličeva domov. Sledita 2 uri klicanja, lovlenja signala, mučnega čakanja in dogovarjanja. Končno prispe avtovleka, ki naju naloži in pelje do prvega servisa. Vožnja z avtovleko po makadamski cesti je svojevrsten užitek. Najprej mislimo, da je kriv akumulator a končni zaključek je, da je bil avto pod toplotnim šokom, ker je bil toliko časa na soncu. Naprava, na katero je bil avto priključen je pokazala, da bo vse ok in da se bova lahko odpeljala proti domu. Domov prispeva ob 21:30. Dolg dan je bil.

Kakor je turo videl moj brat: http://graheljsblog.blogspot.com/2014/07/kukova-spica-skrnatarica-in-dovski-kriz.html

Hvala bratu za spremstvo. Super tura, škoda le za težave z avtom.

Na oni stran Vrat

Pomoč

Možic nas usmeri desno

Grapa

Za Akom

Vzpon proti vrhu

Amfiteater

Na Kukovi Špici

Gorski prijatelj

Začetek grape

Pogled navzdol

Široka Peč nad Amfiteatrom

Spust po vrvi

Škrnatarica

Okno

Lepote

Amfiteater

Na Dovškem Križu

Rokavski ozebnik

Bivak II in Triglav

Dolga melišča

Potoček izpod melišča

Rovti

Strmo je

"Nesrečnik"

nedelja, 6. julij 2014

Težak Cjajnik in šodrasti Košutnikov Turn - 5.7.2014

Ker je bila vremeska napoved dokaj dobra smo sklenili, da se bomo v soboto spet odpravili v gore. Štart nekaj minut čez 3:00 zjutraj. Pri Škofji Loki pa gledamo skozi okno, nebo je bilo prekrito z oblaki, nekje na SZ države se je celo bliskalo. Po ogledu radarske slike (nevihta pri Bovcu) se odločimo, da spremenimo lokacijo in opustimo turo v Julijske Alpe. Odločimo se za Cjajnik (1965m). Čez Ljubelj se zapeljemo do koče pod Košuto. Preden smo pomalicali nas je ploha pregnala nazaj v avto. Pred štartom sta bili še dve manjši plohi. Malo sem že obupaval nad vremenom in izvedbo te ture. "Če smo že tuki, bomo vsaj probal" smo si bili enotni. Medtem prispejo na parkirišče še eni Slovenci, ki so šli v isto smer. Kljub vsemu smo se ob 6:40 odpravili proti Cjajniku. Zadetek v polno. Ko smo hodili po meliščih so se oblaki trgali in kmalu je posijalo sonce. Pred vstopom v plezalni del smo se primerno opremili. Sedaj pa je šlo zares.

Obšli smo snežišče in kar takoj prijeli za jeklenice, ki so nas vodile strmo navzgor. Kmalu nas že čaka prvo težje mesto, ki pa nam ni povzročalo težav. V nadaljevanju smo prečili ozke in izpostavljene police. Spet je pot zavila kar konkretno navzgor. Ves čas smo hodili skupaj s skupino 4 Slovencev. Ko zagledamo rušje sledi spet nekoliko lažji del poti. Za ovinkom zagledamo vršni stolp Cjajnika. Enkratno. Spet prečimo proti desni. Po zelo izpostavljeni prečki stopimo na raz grebena, kjer se spet navpično povzpnemo. Še kratko prečenje in smo pod vršnim stolpom. Tu je razpotje. Desna, nekoliko lažja pot (težavnosti C) preči pobočja pod vrhom, nato pa se povzpne na vrh. Mi nadaljujemo levo, po težji poti (težavnost D), ki se navpično vzpenja proti vrhu. Na enem delu je celo rahlo previsno. Oprimkov in stopov je malo, pomaga nam le nekaj skob, tako da je bilo veliko vlečenja po rokah. Res je lep občutek biti v navpični steni, v popolni izpostavljenosti. Seveda ta pot zahteva precej moči v rokah, trezno glavo in popolno hladnokrvnost pred globino. Zelo je priporočljiva kakšna plezalna izkušnja. Ko pridemo ven iz navpičnega sveta že stojimo na vrhu enega najtežje dostopnih vrhov v okolici, na katerega pelje markirana pot. Slikanje in požirek pijače, nato pa kar nadaljujemo. Prestopimo na južni stolp, zatem pa sledi navpičen spust proti Cjajnikovi škrbini. Spet smo več ali manj odvisni od rok. Po 15 minutah spet stojimo na trdnih tleh, kjer si kar malce oddahnemo. Odločimo se, da sledi malica na grebenu, zato se poženemo navkreber. Dokaj strma pot nas po 20 minutah pripelje na mejni greben Košute, kjer pogledamo na slovensko stran. Tam sledi malica in nekoliko daljša pavza. Čaka nas dobra ura hoje po grebenu. Povzpnemo se na Užnik, sledi prečenje Macesja, kjer spet primemo za jeklenice. Po spustu pridemo na sedlo, kjer se nam priključi več poti, tudi naša sestopna pot. V 15 minut se po skalah povzpnemo na najvišji vrh Košute - Košutnikov Turn (2133m). Spet srečamo naše kolege z Cjajnika. Spet malo počivamo. Spust do sedla je po isti poti, tam pa nadaljujemo na severno stran po avstrijski ferati ÖTK Steig Neu, ki pa je lažja kot pot na Cjajnik. Zelo šudrasta pot nas pripelje do visečega mostu. Tu sta spet dve možnosti. Ena pot gre pod mostom in se nato strmo spušča do melišč pod steno. Mi izberemo pot, ki preči ta most in se z sosednjega stolpa spusti na melišča. Prvi stop na most je zelo zoprn in kar malo ti je težko, saj se most malo "posede" ter premika levo-desno. Vmes se moraš nekajkrat prepeti, kar tudi ni prijetno. Hodiš po lesenih kolih, ki so široki le okoli 10 cm in so še kar narazen. Za to prečenje potrebuješ predvsem pogum in umirjeno glavo. Pozoren moraš biti tudi na to, da postaviš nogo čimbolj na sredino kola, čene se most nagne na stran, na kateri imaš nogo. Sledi še spust po bolj in manj strmem terenu do melišč. Tam slečemo plezalno opremo in malce popijemo. Spust po meliščih je hiter in kmalu smo v gozdu. Do koče nas čaka še 15 minut hoje.

Tam se preoblečemo in pripravimo za odhod. Odločimo se, da bi se šli nekam malo umit. Na poti vprašamo domačina, ki nam pove za lepo jezero, kjer se lahko kopamo. V 10 minutah smo že tam. Voda je imela okoli 20 stopinj in je bila odlična. Nič ne paše bolj po taki turi kot ohladitev v vodi. Okoli 16:00 se odpravimo proti domu.

Idejo za to pot smo dobili tukaj:
http://www.hribi.net/izlet/koca_pod_kosuto_kosutnikov_turn_cez_cjajnik/11/331/1793
sestop:
http://www.hribi.net/izlet/koca_pod_kosuto_kosutnikov_turn_otk_steig_neu/11/331/1791

Tura, kot jo je videl moj brat: http://graheljsblog.blogspot.com/2014/07/cjajniklarchenturm-in-kosutnikov-turn.html

Hvala obema udeležencema za dobro družbo ter Tiborju za prevoz. Hvala tudi ekipi 4 kolegov, ki so nam delali dobro družbo in prispevali nekaj slik. Bilo je izjemno :)