Krn (2244 m) - 28.1.2018

"Yes!!" je bila moja prva beseda, ko pridem domov z izleta in postane jasno, da bo tudi v nedeljo akcija. Res sem bil vesel. Že nekaj časa se je govorilo o Krnu. Oh ta Krn :) brez njega pač ne gre. Tokrat bo to že moj deseti vzpon nanj.
V nedeljo se odpeljemo proti Kuhinji. Sproti se nabiramo, na koncu smo že prava mala mednarodna odprava, saj se nas nabere kar osem in to iz dveh držav. Anko in Micheleja že poznam, na novo pa spoznam Majo, Marlen, Leopolda in Toma. Štartamo pozneje kot ponavadi, komaj nekaj pred 9. uro dopoldne. Prvi del poti je kopen. Sonce že pošteno greje, ko prispemo do snega (cca. 1250 mnm). Kljub temperaturam sneg sprva še ni tako mehak, zaradi varnosti se vseeno opremimo z zimsko opremo. Malo hodimo po letni poti, malo pa po svoje. Nekaj časa nas lovijo meglice, ki pa se kmalu razkadijo. Hitrejši gredo svoj tempo, tisti, ki pa bolj žlabudramo (= ves čas govorimo) pa smo bolj zadaj. Pomembno je, da vsi uživamo :). Sledimo stopinjam, ki zavijejo kar direktno po flanki proti vrhu. Pred nami je precej ljudi, nekateri pa so tudi še za nami. Nekaj je tudi smučarjev. Počasi, a vztrajno napredujemo vedno višje. Ves čas veliko govorimo in se smejimo. Tu in tam malce zapiha vetrič, ki ne moti razpoloženja. Koča se le počasi približuje. Višje srečujemo ljudi, ki so pogosto na Krnu in jih poznamo z facebook objav, se z njimi spoznavamo in se pogovarjamo. Največ časa govorimo z Boštjanom iz Kobarida. Opozoril bi na luknje, ki se pojavljajo predvsem v zgornjem delu. Te so nevarne, saj se vseh ne vidi prav dobro. Smo že nad 2000 m, a do koče je videti še daleč. No ja, sploh ni tako hudo. Sneg je tudi tu mehak, a ne preveč. Še nekaj vzpona in prispemo do Gomiščkovega zavetišča pod Krnom, od tam pa hitro krenemo na sam vrh Krna (2244 m). Razgled je krasen, vreme tudi. Uživamo v dnevu. Na vrhu so bili člani GRS, ki so imeli s seboj prikupno psičko, ki me je spominjala na našo Hero. Kako je bila fina :). Sledila je malica in številno fotkanje. Kar dolgo časa smo tu, nato pa sestopimo do koče. Sneg je zelo mehak, a se ne predira preveč. Nekateri si že tu dajo dol dereze in se drsajo navzdol, sam to naredim malce nižje. Kako fino nese, to pa so užitki posebne vrste. Vsak od nas uživa po svoje in prav je tako. Nižje počakamo, da se naberemo skupaj in nato nadaljujemo bolj v levo (gledano navzdol). Tam spet uživamo v radostih zime, a nas ne nese več toliko, saj postane preveč položno. Z malce truda pridrsamo do planine Slapnik, od tam pa gremo po kopnem nazaj do izhodišča. V Vrsnem se ustavimo in si pogledamo rojstno hišo Simona Gregorčiča. Nato pa je sledil še klepet ob pijači, potem pa smo se razšli. Tisti, ki smo šli proti Mostu na Soči si tam ogledamo še jezero, ki ga zdaj tam ni, saj čistijo strugo. Splača se iti to pogledati, saj prav veliko priložnosti za to ni. Prav čudno je videti. Kar nekaj časa smo tam, nato pa se odpeljemo nazaj proti domu.
Bilo je prav hecno in res smo se dobro imeli. Zanimiva družba smo bili :).

Razmere: sneg je bil odjužen, vendar se ni preveč prediral. Celotno pobočje je prehojeno in presmučano. Težav zaradi razmer nismo imeli. Navzdol smo se lahko drsali po mili volji.
Seveda je treba vedeti, da se bodo razmere že kmalu spremenile.

Hvala vsem udeležencem za družbo, fotografom za slike in šoferjem za prevoz :)

Klasičen pogled z parkirišča na Krn

 Malo meglic vmes

Dolomiti

Kar nekaj obiska

Maja

Luknja

Lepo je :D

Celotna "odprava"

Marlen

Kar lepo zalito na severno stran

Koča

Gremo se drsat

Eni pa po riti

Most na Soči 

Tolminski hribi gredo spat

Turska gora (2251 m) in tri Rinke (2289, 2374 in 2433 m) - 23.1.2018

Ko prileti povabilo za v hribe, potem se seveda to sprejme, če res ni kaj nujnega.
In tako smo se trije v torek ob 5ih podali proti Kamniški Bistrici in še malo naprej po cesti do prb. 725 m nad morjem (ostri desni ovinek, kjer je cesta precej slaba). Zaradi nižjega avtomobila smo tam spodaj poiskali prostor in parkirali. Po zajtrku smo se podali po cesti navzgor. V 20 minutah smo v Koncu, kjer gremo rahlo v desno po cesti, ki se kaj kmalu spremeni v stezo. Ta se vije levo- desno, dvakrat si pomagamo z jeklenicami, ki niso ravno v dobrem stanju (previdno). Nekaj trdega snega je že tu, zato smo previdni. Tu dohitimo par, ki se podaja v isto smer. Malo se pogovorimo, fant nam pove o razmerah tu gori, saj jih pozna. Veseli, da smo to izvedeli se podamo naprej. Ko pridemo čez ta prvi hrbet se pot položi. Sledimo sledem predhodnikov. Ko pridemo nad strnjen gozd (cca. 1300 m) se teren postavi nekoliko bolj pokonci, sneg pa je večinoma kar trd, tako, da se opremimo z zimsko opremo in nadaljujemo z vzponom. Malo se menjujejo bolj trde snežne razmere ter mehkejši, slabše predelan sneg. Hodimo po odprtem, zato tu precej piha, pa tudi sonca skoraj ni. Vidi se, da je močan veter v preteklih dneh vplival na stanje tu gori. Iščemo bolj trdo snežno podlago. Zavijemo levo in se dvigujemo po flanki, ki nas po pol ure pripelje do roba, kjer zagledamo Bivak pod Skuto na desni strani. Tu pošteno piha, zato si damo dereze dol in odhitimo v bivak na malico. Tudi znotraj je hladno, a vsaj vetra ni. Nekdo (verjetno ženska :D) je pozabil modrc v bivaku. Tu opravimo konkretno malico. Kasneje prispe še par, ki smo ga spodaj prehiteli. Izmenjamo nekaj besed, nato pa se mi odpravimo naprej. Od bivaka gremo prečno proti Turski gori. Iščemo sledi predhodnikov. Hitro smo na vrhu Turskega žleba, skozi katerega pošteno vleče. Nadaljujemo desno pod grebenom, da se izognemo hujšemu vetru. Prečimo dokaj strma pobočja, sneg je tu dokaj trd in dereze dobro prijemajo. Višje na grebenu je nekaj napihanega snega, težav nimamo. Kar hitro smo na vrhu Turske gore (2251 m). Za čudo tu niti ni tako pihalo, zato smo si vzeli nekaj minut pavze. Kljub oblakom je bilo zelo lepo :). Kmalu smo začeli s previdnim sestopom po isti poti do vrha žleba. Odločili smo se, da gremo tudi proti Rinkam, saj tu ni tako pihalo. Prečimo v levo in nato v desno navzgor po svoje v smeri Rink. Ko pridemo na zgornji plato, smo hitro na Mali Rinki (2289 m). Tu spet nekajkrat močno zapiha, a se le odpravimo naprej v upanju, da bo tam bolje. Nekoliko strmejši vzpon nas pripelje pod Koroško Rinko, še prej pa zavijemo desno in se povzpnemo na nekoliko nižjo Štajersko sosedo (2374 m). Tu spet močno piha, mi pa prečimo pod zadnjim vrhom do primernega prehoda navzgor. Do vrha Koroške Rinke (2433 m) se izmenjujejo trda snežna podlaga in mehkejši, slabše predelan sneg. Kratek postanek, saj nas preganja mraz. Spuščamo se po isti poti, nižje pa gremo nekoliko v desno proti kotanji. Malce je neprijetno, saj nas nekajkrat preseneti močnejši sunek vetra, kar ni ravno prijetno, saj ti lahko podere ravnotežje. Nekajkrat sem bil kar blizu tega, da bi me pretehtalo naprej na nos. Po enem od stranskih grebenčkov se spuščamo do bivaka, od tam pa naprej po isti poti navzdol. Nižje je sneg malce odjužen, tu in tam se naredi kakšna cokla. Hitro napredujemo in že smo spet v gozdu, kjer pospravimo opremo. Sledi nekaj dričanja do roba, potem pa spust do ceste in po njej do izhodišča. Zgornji del ceste je delno pomrznjen in zasnežen, a nekateri so se vseeno odpeljali do Konca. Pri avtu sledi še malo malice in pavze, nato pa vožnja nazaj proti domu.

Razmere: nižje večinoma trd sneg, pod bivakom je kar nekaj prediranja in slabše predelanega snega (veter), od bivaka naprej pa večinoma dokaj trdo in fino za dereze. Tu in tam je veter nanesel sneg in tam se predira (ta mesta se da vizualno ločiti od tršega snega). Se pa snežne razmere lahko spremenijo v nekaj korakih. Veter je tu res naredil svoje. Splošno so razmere kar dobre, večjih težav nismo imeli. Nazaj grede je bilo mestoma nekoliko odjuženo. Naklonina terena je do okoli 40 stopinj, mestoma je izpostavljeno. V močnejšem vetru ni ravno dobro tu hoditi.

Seveda je treba vedeti, da se bodo razmere do vikenda že spremenile!

Hvala obema za prvo pravo letošnjo zimsko turo :)

:D

Proti Turski gori

Turska gora

Vrh Turskega žleba, zadaj Mrzla gora

Brana

Planjava, spodaj K. Sedlo

Na Turski gori

Rinke

Igra narave

Košuta

Še kar razrito