PrimožGrahelj's blog: julij 2017

nedelja, 30. julij 2017

SV deber Viša (2666 m) in zelo dolg sestop - 29.7.2017

Ob 4:00 prileti Mrak express do naju z Gašperjem in naju pobere. Poberemo še Niko in se odpeljemo v eno najlepših dolin v zahodnih Julijcih - Zajzero. Pogled od tu na gore nad Žabniško krnico je božanski. Po malici se odpravimo sprva po cesti, višje po markirani poti proti koči Pellarini. Pogled v Žabniško krnico je res veličasten. Po krajši pavzi nadaljujemo po dobri poti proti Nabojsovi škrbini a le do mesta, kjer nas oznaka GOLA NE usmeri levo v šodrast svet. Hodimo proti strmim in divjim stenam. Vzdušje spodaj je prav posebno. Kmalu smo pri snežišču. Tu srečamo skupino Slovencev, s katerimi si izmenjamo nekaj besed. Zimske opreme nismo imeli s seboj, zato smo snežišče prečili nižje, kjer je bolj položno. Večjih težav nismo imeli. Previdnost je potrebna ob robu snežišča, saj povsod prehod do skal ni možen. Po šodrasti polici prečimo v levo in kaj kmalu se znajdemo pri prvih varovalih. Vzpenjamo se strmo navzgor ob jeklenici. V lepem poplezavanju nadaljujemo svoj vzpon. Večinoma je pot brez varoval, ki so odmerjena le tam, kjer se strmeje vzpnemo in bi bil prehod brez njih zelo težaven. Iščemo rdeče pike in pridno pridobivamo na višini. Sledi zelo strm in vlažen vzpon pod zataknjeno skalo, zgleda kot manjše okno (izpostavljeno). Pot nas v kratkem pripelje še do enega navpičnega vzpona ob jeklenici (zahtevno). Večinoma je oblačno ali megleno, le tu in tam se za hitro zjasni. V lepem poplezavanju večinoma brez varoval (I-II) pridemo do Božjih polic, kjer iz temačne debri prispemo na travnate police. Tik pred tem je na enem mestu strgana jeklenica, a ni večjih težav. Naredimo pavzo, se razgledujemo in uživamo, da nam je posijalo sonce. Preden se odpravimo naprej se sonce skrije. Možicem in zbledelim rdečim pikam sledimo navzgor. Tudi tu varoval skoraj ni, plezamo mesta I-II. Zaradi megle smo imeli nekaj težav z orientacijo, a je šlo. Kar nekaj časa se vzpenjamo v takem svetu. Pridemo do roba, kjer zavijemo levo in prečimo po polici do običajne poti na Viš (2666 m). Hitro smo na vrhu. Ljudi kar nekaj, razgled omejen zaradi megle in oblakov naokoli, nad nami pa nekaj jasnega neba in sonce. Po daljši pavzi se povzpnemo še na sosednji vrh.
Čakal nas je še doooolg sestop do doline. Spustimo se mimo bunkerjev nazaj do poti, od tu pa nadaljujemo s sestopom po običajni poti proti Corsiju po skalnato-travnatem pobočju. Prb. 300 višinskih metrov nižje zavijemo levo po ferati Anita Goitan. Sprva hodimo po lažjih policah. Preseneti nas skupina 4 kozorogov, ki so tik nad nami in nas opazujejo. Krasni so :). Sledi zahtevnejši spust ob jeklenici v škrbino, iz nje pa zelo strmo navzgor po dveh vlažnih kaminih (zahtevno, malo zoprno). Kmalu je spet lažje. Še nekajkrat nam v strmem svetu pomagajo varovala. Police se počasi končujejo, mi pa se spustimo do Trbiške škrbinice. Naredimo pavzo, med drugim opazujemo pot (beri nesramno krušljivo grapo), po kateri bi sestopili, če ne bi bila že mnogo let zaprta (NO). Spustimo se v smeri koč Corsi in Pellarini do mesta, kjer zavije pot za kočo Pellarini levo. Spet pridemo v zelo zahteven in krušljiv svet, pomagajo nam varovala. Sledi vzpon do krušljive škrbine. Nahajamo se v ozki škrbini, levo in desno se pnejo divje in strme stene. Ob varovalih in obilici šodra sestopimo na drugo stran po nesramno krušljivem svetu. Sprva nam pomagajo jeklenice, nižje pa kar napeta vrv. Ob poplezavanju nadaljujemo po šodrastem terenu. Zaradi stalnih plazov je pot izprana in zelo zoprna. Nižje ulovimo pot, ki je vse boljša. Spuščamo se do križišča nad Mrzlim potokom, kjer se začne krajši vzpon na Žabniško škrbino. Spet malo pavze, nato pa sestop po sprva krušljivem, nižje pa bolj travnatem svetu. Vmes opazujemo gamsa. Dokaj hitro smo pri koči Pellarini, do avta nas loči že znana pot. Pri Rabeljskem jezeru se malo ohladimo in večerjamo s pogledom na Jerebico, ki se kopa v večernem soncu. Kakšna scena. Sledi le še vožnja domov, kamor prispemo v temi.

Zahtvenost in razmere: pot je zelo zahtevna in izpostavljena. Varovala so tam, kjer postane zelo težko, drugače pa je kar nekaj plezanja I-II stopnje. Mi nismo imeli zimske opreme, a bi vseeno priporočal cepin, saj je lažje. Anita Goitan je brez posebnosti, sestop od Trbiške škrbine naprej pa je nesramno krušljiv, šodrast in zelo zoprn. Možici so kar pogosti, markacije tudi, le, da so ponekod obledele. Skratka velikopotezna, zahtevna in zelo dolga tura (sploh sestop). Višinska razlika je velika.
Koča Pellarini je trenutno zaprta.

Hvala vsem trem za družbo, prevoz, slike in smešne scene :)

Jutranji pogled na Nabojs, zadaj kuka Viš

Proti Montažu

Koča Pellarini, trenutno zaprta

Naša smer

Nad snežiščem

Po polici naokoli

Akcija

Po debri naprej

Pri zataknjeni skali

Navpično, vlažna skala

Božje police

V megli

Po polici, pogled nazaj

Kukajo ven najvišji naši hribi

Nas opazujeta

Zoprn moker kamin

Za Niko je to mala malica :)

Nesramno krušljiva grapa, moramo iti po drugi varianti

Divji stolp

Zelo zoprno!

Mrzle vode

Del sestopa

Mangart

Gams

Večer ob Rabeljskem jezeru

četrtek, 27. julij 2017

Ledeniški tečaj Saas-Fee 2.del: vzpon na Weissmies (4017 m), Zermatt in odhod domov - 22. in 23.7.2017

Spet sem se prvi zbudil. Vedel sem, da imam pred sabo še en krasen dan, zato sem bil zelo dobre volje. Ko vsi vstanemo si pripravimo zajtrk in spakiramo za na turo. Ko smo pripravljeni se zapeljemo v center vasi Saas-Grund, kjer nas žičnica zapelje navzgor. Na vmesni postaji Kreuzboden naredimo krajši postanek, sledi žičnica do končne postaje, to je Hohsaas. Pripravimo si vso opremo in počasi začnemo svojo pot. Hitro pridemo do ledenika. Med razpokami iščemo najboljšo pot navzgor. Kaj kmalu se začne dobro vidna in shojena pot po zasneženem pobočju. Nekatere razpoke so prav strašne, pot pa gre tik mimo ali čez (to seveda pomeni, da takrat stojimo nad razpoko "v zraku"). Po nekaj bolj strmih metrih sledi prečka v desno, kjer opazujemo serake nad nami. Veličastno. Prečka poteka v strmem svetu, a je dovolj široka. Pot zavije levo in se še naprej dviguje med razpokami. Ledenik Triftgletscher je v tem delu kar "bogat" z razpokami, vseskozi je zanimivo in zahtevno. Nekajkrat ima človek kar malo slab občutek, ko hodi nad razpokami. V navezi je tu najbolje. Višje je razpok manj, Domen pa se odloči, da se bo malce "nadihal", zato previdno skoči naprej, mi pa nadaljujemo v zmernem tempu. Dobro nam gre. Do sedla hodimo kar nekaj časa. Razgledi, ki se odpirajo so vse boljši. Na sedlu se Marko odloči, da ne bo šel naprej, z Borisom pa nadaljujeva naprej po vršnem pobočju. Večino časa sva v megli, a to me ne moti, saj se bližam svojemu tretjemu štiri tisočaku in kako sem vesel, ko ga dosežem :). Kljub slabi vidljivosti sem fasciniran nad vsem, kar se dogaja te dni v Švici. Na vrhu naju pričaka Domen. Kar mrzlo je in vetrovno, zato se ne zadržujemo prav dolgo. Ko se za hip odpre se nam prikažejo sami visoki vršaci, ki se dvigajo v nebo. Hitro začnemo s sestopom po isti poti. Na sedlu se nam v navezi priključi še Marko, ki se je medtem malce spočil, nato pa skupaj nadaljujemo previdno navzdol po isti poti. Koncentracijo ohranjamo ves čas sestopa, drugače v takem svetu ne gre. Spodaj, že blizu naše žičnice naredimo pavzo in Boris nam pove in pokaže nekaj iz svojega bogatega gorniškega znanja, ki ga ima. Rešimo nekaj dilem, nato pa nadaljujemo pot. Malo se še zabavamo pri majhni razpoki, nato pa pot pod noge. Do žičnice ni več daleč. Spustimo se v dolino, sledi vožnja do kampa. Tam si pripravimo večerjo. Sledil je večer smeha, pogovorov in norčij, ki bi ga zagotovo lahko poimenoval zabavni večer. Dajali smo občutek, kot da smo v najbolj burnih letih v puberteti, bilo je res hecno vse skupaj. Spet smo se odpravili spat ob dežnih kapljah.

Razmere in težavnost: ledenik Triftgletscher je mestoma zahteven in ima kar nekaj razpok, ki jih prečkamo ali gremo mimo. To seveda zahtevna zbranost na vsakem koraku. Pot drugače ni tako zelo zahtevna. Špura je bila narejena.
Kar se tiče žičnic velja isto, kot sem včeraj napisal.

Jutranji pogled iz kampa

Foto: Boris Strmšek Strmina

Foto: Marko Žužek

Foto: Boris Strmšek Strmina

Foto: Marko Žužek

Krasen razgled na vršace

Foto: Boris Strmšek Strmina

Naša smer; foto: Domen Klobučar

Foto: Boris Strmšek Strmina

Na ledeniku v navezi

Prečka; foto: Boris Strmšek Strmina

Boris stoji nad praznino

Ena od mnogih razpok; foto: Domen Klobučar

Pogled proti vrhu, ki je še daleč; foto: Domen Klobučar

Domen prvi prihiti na vrh; foto: Domen Klobučar

Na vrhu

Sestop; foto: Boris Strmšek Strmina

Prihajamo z vrha; foto: Marko Žužek

Foto: Marko Žužek

Pogled na spodnji del ledenika; foto: Domen Klobučar

Previdno navzdol; foto: Boris Strmšek Strmina

Marko; foto: Domen Klobučar

Tako je, ko se sneg topi

Nazaj v dolini; foto: Boris Strmšek Strmina

V nedeljo smo malo dlje spali, kar ni bilo za vse najbolj enostavno (tako pač je to :)). Pripravimo si zajtrk in začnemo pakirati za odhod. Dela je kar nekaj, a ker smo pridni nam gre dobro. Pogledamo, da nismo česa pozabili nato pa pomahamo Saas-Grundu v slovo. Odpeljemo se proti Zermattu, kjer je glavna zvezda seveda Matterhorn, gora, ki ima po mojem mnenju eno najlepših figur na svetu. Res mu skoraj ni para. Pred Zermattom parkiramo, saj do vasi ne moremo, pač pa najamemo enega od mnogih kombijev, ki te za 15€ ali 15 frankov zapelje do te idilične vasice in potem tudi nazaj do avta. Sama vas je res imenitna, kot v pravljici je. Ima pa vas vse, kar hočeš. Res neverjetno. Ko se nam pokaže Matterhorn ostanem brez besed. Ni besed za to :). Malo posedimo na klopci, uredimo še nekaj stvari, nato pa se počasi vračamo proti izhodišču, kjer kmalu ulovimo kombi, ki nas odpelje do avta. Sledila je še dolga vožnja proti domu. Poslovimo se od Domna, ki gre svojo pot, mi pa nazaj po isti smeri proti domu. Pot nazaj ni minila povsem mirno in brez težav, a kaj hočemo, tako to je. Malo pred 23:00 smo v Sloveniji, domov pridem ob 0:30. Dogodivščina sklenjena, jaz pa zelo zadovoljen.

Hvala tebi Boris za dobro vodenje in izvedbo tečaja, vsem trem pa za druženje, prevoz, slike, pridobljene izkušnje, smeh,.... :). Mislim, da smo preživeli en res poseben podaljšan vikend v objemu gora.