PrimožGrahelj's blog: Monte Sernio (2187 m) po jugozahodnem grebenu

To je že moja 250. objava 😀 prav veliko jih z moje strani verjetno ne bo več.
Začeli smo v prijetnem jutru blizu konca ceste pri Pra di Lunge nekaj kilometrov nad vas Illegio. Cesta ima več kanalov, za nizke avte zna biti problem. Sledili smo oznakam poti 455 v smeri zavetišča pod Serniom. Hodili smo malo po cesti, malo po stezi, malo gor in malo tudi navzdol. Po prečanju ene izmed strug se povzpnemo na gozdni rob, kjer nas puščica na drevesu usmeri desno navzgor na stezo, ki je označena s pikami in možici. Po kratkem spustu smo v strugi, prečimo krajše melišče in zavijemo levo navzgor po kamnitem terenu. Mestoma je potrebno malce poplezati. Višje pridemo do razcepa, kjer zavijemo levo (tudi desno so pike, kam točno pripeljejo ne vemo). Kmalu se grapa zoži, mi pa prečimo levo v rušje. Ko smo spet v grapi ni več daleč do naslednjega križišča stez: levo gre naprej proti Serniu, mi pa se še pred tem usmerimo desno in po šodrasti grapi dosežemo rob, kjer zavijemo desno skozi rušje. Višje smo med skalami in travami, možici nas spretno peljejo do roba in nato levo na vrh Pale del Laris (1906 m). Glede na razgled bi rekel, da smo sredi divjine 😎 same strmine naokoli. Tudi pogled na našo nadaljnjo smer vzpona smo imeli. Divje lepo! 😍 Prijetno je bilo, sploh pa ob tej zgodnji uri 😀. Vrnemo se po isti smeri do križišča in sledimo stezi v desno navzgor do sedla Sella di Pra Daneit. Na drugi strani smo spet med rušjem. Sprva gremo malce navzdol, nato pa navzgor po bolj skalnatem terenu vse do stene Sernia, kjer zavijemo desno in vstopimo v vlažen kamin, kjer malce poplezamo (do II). Na oni strani stopimo spet na trave in sledimo gredini v levo do roba, kjer nas spet čaka vlažen vzpon skozi kamin (mesta I. stopnje). Spet smo nadstropje višje in po travah ter med rušjem nadaljujemo z vzpenjanjem. Do predvrha moramo še malce poplezati. Sledi spust levo navzdol (mesta I, vlažno) in nato izpostavljeno prečenje do vršnega pobočja, kjer se po šodru vzpenjamo. V zadnjem delu zavijemo desno in se do vrha raje vzpnemo po skalnatem grebenu. Monte Sernio (2187 m) je (baje 😎) odličen razglednik, a danes so bili razgledi "omejeni". Nič zato, vesel sem bil tega zanimivega pristopa na vrh. Po pavzi sestopimo na vzhodno stran po "Via Normale". Veliko šodra, občasno je potrebno tudi malce poplezati. Tik pod stolpom Torre Nuviernulis smo zavili levo in se po šodru spustili navzdol. Brez večjih težav smo dosegli markirano pot in se po njej povzpeli do bližnjega zavetišča Del Mestri. Še živijo spomini izpred 4 let in pol, kako smo tu prespali (zmrzovali 😂) in opravili res eno lepo dvodnevno turo. Po pavzi smo začeli z vzponom med travami in rušjem. Tišina je bila dovolj zgovorna, da nam je tale vzpon rahlo odveč 😎. Dobro nam je šlo in v pol ure smo na vrhu pobočja, do bližnjega vrha Creta di Mezzodi (1806 m) ni bilo več daleč. Sernio izgleda s te strani res mogočen hrib 😀 sestop po poti proti zavetišču pod Serniom je bil dokaj položen in zelo prijeten. Po pavzi nadaljujemo s sestopom po poti z oznako 416 do križišča, kjer zavijemo levo na pot z oznako 455. Čakalo nas je še dolgo prečenje proti izhodišču. Šlo je malo gor in malo dol, tako po gozdu kot po travah. Na gozdnem robu dosežemo mesto, kjer smo zjutraj skrenili s te poti. Do avta se vrnemo po že znani poti.

Razmere: v pomoč so nam markacije, pike ali možici (vseh je dovolj), tako da nismo imeli težav z orientacijo. Pomagali smo si tudi z opisom poti. Najtežji je vzpon na Monte Sernio, kjer moramo večkrat poplezati (mesta do II. stopnje). Opisana tura je kar dolga, naporna in mestoma zahtevna. Pri nas so bila zahtevna mesta (kamini) vlažni, kar nekoliko poveča zahtevnost. Snega ni bilo.

Zahvaljujem se obema za dobro družbo in to zanimivo turo 😀