PrimožGrahelj's blog: Monte Antelao (3264 m)

Nepričakovano in na hitro se nama je ponudila priložnost. In tako sva šla v sredo popoldne proti Dolomitom 😍.
V četrtek zgodaj zjutraj sva štartala iz parkirišča blizu Baite Sun Bar nad krajem San Vito di Cadore. Vzpenjala sva se po cesti in po stezi, zadnji del pa kar po smučišču vse do koče Scotter-Palatini. Malce višje je razpotje poti - midva sva zavila desno po poti z oznako 229 in se vzpenjala po šodru navzgor. Višje sva med rušjem in kmalu je spet križišče, kjer spet zavijeva desno in se naprej vzpenjava vse do roba pobočja, kjer po kratkem spustu doseževa škrbino Forcella Piccola. Veter, megla in posledično nizka temperatura nama ne privoščijo počitka, tako da kmalu nadaljujeva po stezi v južni smeri za oznakami "Monte Antelao - Via Normale". Sprva je ob poti še nekaj zelenja, a kaj kmalu sva v skalnatem svetu in preko melišč se vzpenjava po krnici navzgor vse do spominske table, kjer je konec lahke poti. Tu vstopiva v skale in potrebno je tudi malce poplezati (mesta I. stopnje). Številne rdeče pike in možici naju spretno vodijo levo in desno, ves čas navzgor, večinoma po izpostavljenih policah in gredinah, občasno je treba tudi poplezati. Na vrhu pobočja zavijeva levo in nadaljujeva vzpon po stezi navzgor. Tu je teren še dokaj položen, steza pa dobro vidna. Višje prečiva škrbino, preplezava skok (I-II) in hitro sva na osrednjem delu pobočja, ki ima ime Laste. Pred 10. leti naj bi se tu zgodil velik podor in dejansko izgleda vse skupaj precej podrto, ampak prehodno 😀 Vzpon po Lastah (s kamenčki posutih in pogosto vlažnih nagnjenih ploščah) je vse bolj strm in posledično tudi zahteven. Prečiva na levo stran, saj je desno še sneg. Tudi sicer naj bi smer šla po tej strani. Ta del je nevaren za zdrs! Previdno se vzpenjava navzgor in strmina se počasi zmanjša, tudi pot je spet vidna. Nadaljujeva po levi strani pobočja (desno je tako ali tako še sneg) in se vzpenjava do naslednjih skalnatih skokov, ki jih preplezava (mesta I-II). Slediva rdečim pikam (ki jih na Lastah ni) in možicem večinoma blizu levega roba pobočja in po izpostavljeni polici sva že blizu vršni gmoti, kjer zavijeva levo in slediva stezici v desno proti grebenu in naprej proti vrhu. Monte Antelao (3264 m), ki mu rečejo tudi kralj Dolomitov, je (baje 😂) super razglednik, a tokrat sva bila v megli. Tu in tam se je pokazalo sonce nad nama, a razgledi so bili skromni, saj so bili okoliški hribi v oblakih. Tudi prav 😂. Po več kot 10 letih odkar je ta grič prišel v plan nama je uspelo priti tu gor 😍. Kar nekaj časa sva bila na vrhu, nato pa sva začela s sestopom po isti poti navzdol. Zaradi vlažnih skal in zahtevnega terena sva bila zelo previdna, a nama je dobro šlo. So pa Laste dober trening za psiho in morebitni ples po ploščah 😎 😀. Nižje je še zadnji zahtevnejši del poti in kar dobro se mi je zdelo, ko sva pod steno. Nižje si vzameva nekaj časa za malico in počitek, nato pa sestopiva po isti poti do koče Scotter-Palatini, nato pa po na novo odkriti (za naju seveda 😀) stezici blizu smučišča navzdol direktno do vode, kjer noge hitro pečejo od mrazu 😂. Do izhodišča je blizu.

Razmere: tura je še kar dolga in naporna. Na gori je bilo še precej snežišč, a se jim pot večinoma izogne (nekaj korakov sva naredila po snegu, težav nisva imela). Glede na videno sva "ujela" enega izmed prvih vlakov za obisk gore brez potrebe po zimski opremi. Markacij, višje pa rdečih pik ali možicev je dovolj. Zgornji del vzpona je strm, zahteven in mestoma izpostavljen, preplezati moramo več skalnatih skokov (do II. stopnje). Laste so zoprne, saj so posute s peskom, ob najinem obisku pa so bile tudi vlažne (nevarnost zdrsa!). Baje je v zgornjem delu vzpona več možnih variant pristopa na vrh.

Vesel sem bil, da sva po vseh letih prišla tudi do Antelaa, a to je bil šele začetek najinih Dolomitskih doživetij 😍😎