PrimožGrahelj's blog

sobota, 13. julij 2024

Monte Amariana (1905 m) čez Amarianute (1083 m) - 9.7.2024

Za zadnji dan potepanja po Italiji sva ostala le dva, izbrala pa sva si vzpon na "prvinski način", kot sem nekje prebral 😀.
Začela sva na prodiščih tik nad vasjo Betania (nad Tolmečem oz. Tolmezzom). Sprva sva sledila geološki poti malo levo in malce desno. Ko sva bila pod pobočji vrha Monte Amarianute sva naletela na markacije. Sledila sva poti "Troi di Martin". Prijetna steza je speljana levo desno skozi gozd. Vlaga je bila res visoka in nobenega pravega zraku ni bilo. Višje greva do razgledne točke in nadaljujeva dokaj strmo navzgor skozi gozd. Šele višje se malce položi in kaj kmalu doseževa Monte Amarianute (1083 m), kjer si vzameva nekaj pavze. Pogled na strmine Amariane je res divji 😍 se pa že vidi del steze za naprej. Vrneva se nazaj kakšno minuto do mesta, kjer se v levo (gledano z vrha navzdol) odcepi stezica, ki preči pobočja in se spušča. Tu in tam je pot zahtevna, tudi kakšno varovalo se najde. Ko doseževa škrbino Citate opaziva rdeče pike na obe strani - torej, so steze speljane tudi tako, da se izogneš prvemu vrhu. Nadaljujeva navzgor do table Sentiero alpinistico Mario Dalla Marta. Po izpostavljeni prečki se začne kolenogriz po strmih travah 😎 stezica je nekoliko uhojena, je pa strmina velika. Rdeče pike so dovolj pogoste, da nisva imela težav z orientacijo. Smer spretno vijuga sem ter tja, strmina pa ne pojenja. Tu in tam je potrebno tudi poplezati po skalah, ki pa jih tu ni prav dosti. Na izpostavljenem grebenu naju ujamejo prvi sončni žarki. Čez težje mesto je speljana vrv, edina na poti. Strme trave naju povedejo stopnjo višje, kjer se le malce položi. Še nekaj skalnih skokov naju loči do vršnega juriša, kjer že čutim noge. Še dobro, vsaj vem, da jih imam hehe 😂 travnati žleb se položi in kmalu sva na markirani poti z oznako 443, po kateri bova kasneje sestopila. Zavila sva desno in hitro prišla do vrha Monte Amariana (1905 m). Še en vrh, ki je (baje 😎) odličen razglednik, a kljub dokaj zgodnji uri je bilo polno meglic naokoli. Nič zato, zanimiv pristop je bil tole, kolena pa so začuda ostala neobgrizena 😂. Po pavzi sestopiva po prej omenjeni poti na severno stran. Začetek je še položen, potem pa se tudi tu začne strm spust po šodru, v pomoč je tudi nekaj jeklenic. Spodaj v gozdu je pot lepo speljana in prav prijetna 😀. Ko doseževa cesto sva blizu sedla Pradut, kjer je križišče: midva izbereva direktno pot proti izhodišču (smer Poligono in Rivoli Bianchi). Stezica je dobro vidna, je pa že kmalu na njej nekaj podrtega drevja, tudi visokih trav ne manjka. Orientacijskih težav pa ni, saj so pike dovolj goste. Nižje spodaj sva v strugi in slišati je vodo v bližini. Za robom najdem čudovit tolmun, ki je kar vabil na osvežitev 😀. Do izhodišča imava še prb. pol ure, večinoma hodiva po večjem peščenem nanosu, vmes pa greva tudi mimo poligona. Vrneva se v Rezijo, kjer sledi obvezno kopanje v Taveliki vodi 😍 od tu pa le še vožnja nazaj proti domu. Lepi trije dnevi so za mano 😍😀.

Razmere: do vrha Amarianute ni bilo posebnosti. Pot Mario Dalla Marta je večinoma travnata, strma in mestoma izpostavljena. Vmes je treba tudi poplezati (mesta I. stopnje). Težav z orientacijo nisva imela, enako velja za sestop.

Zahvaljujem se bratu za to zadnjo turo in za celotno zamisel glede teh treh dni 😀. Lepo je bilo spet iti v Karnijske Alpe 😍

Jutranji pogled; levo Amariana, desno Amarianute

Tolmeč z okolico

Izbereva pot Troi di Martin

Mnogo je poti v življenju...

Razgledišče (Panorama)

Pogled na strmine Amariane, kjer poteka del najinega pristopa

Amarianute, zadaj Amariana

Navzdol na vmesno škrbino

Pogled nazaj na Amarianute

Tabla pred začetkom zahtevnejšega dela

Strmo, strmo

Izpostavljene prečnice...

... in strmi, travnati vzponi.

Te lepotice pa ne poznam 😍

Lepi prehodi sem ter tja, strmina ne popušča

Vmesni greben

Že v zgornjem delu

Na vrhu Amariane

Pogled navzdol po smeri pristopa

Na markirani poti

Tudi tu je strmo

Na sedlu Pradut greva v tej smeri

Obsežna prodišča, kjer sva začela potep

Tolmun za ohladitev

Mimo te table sva šla na robu prodišč

Poligon

Tavelika voda 😍

petek, 12. julij 2024

Monte Sernio (2187 m) po jugozahodnem grebenu - 8.7.2024

To je že moja 250. objava 😀 prav veliko jih z moje strani verjetno ne bo več.
Začeli smo v prijetnem jutru blizu konca ceste pri Pra di Lunge nekaj kilometrov nad vas Illegio. Cesta ima več kanalov, za nizke avte zna biti problem. Sledili smo oznakam poti 455 v smeri zavetišča pod Serniom. Hodili smo malo po cesti, malo po stezi, malo gor in malo tudi navzdol. Po prečanju ene izmed strug se povzpnemo na gozdni rob, kjer nas puščica na drevesu usmeri desno navzgor na stezo, ki je označena s pikami in možici. Po kratkem spustu smo v strugi, prečimo krajše melišče in zavijemo levo navzgor po kamnitem terenu. Mestoma je potrebno malce poplezati. Višje pridemo do razcepa, kjer zavijemo levo (tudi desno so pike, kam točno pripeljejo ne vemo). Kmalu se grapa zoži, mi pa prečimo levo v rušje. Ko smo spet v grapi ni več daleč do naslednjega križišča stez: levo gre naprej proti Serniu, mi pa se še pred tem usmerimo desno in po šodrasti grapi dosežemo rob, kjer zavijemo desno skozi rušje. Višje smo med skalami in travami, možici nas spretno peljejo do roba in nato levo na vrh Pale del Laris (1906 m). Glede na razgled bi rekel, da smo sredi divjine 😎 same strmine naokoli. Tudi pogled na našo nadaljnjo smer vzpona smo imeli. Divje lepo! 😍 Prijetno je bilo, sploh pa ob tej zgodnji uri 😀. Vrnemo se po isti smeri do križišča in sledimo stezi v desno navzgor do sedla Sella di Pra Daneit. Na drugi strani smo spet med rušjem. Sprva gremo malce navzdol, nato pa navzgor po bolj skalnatem terenu vse do stene Sernia, kjer zavijemo desno in vstopimo v vlažen kamin, kjer malce poplezamo (do II). Na oni strani stopimo spet na trave in sledimo gredini v levo do roba, kjer nas spet čaka vlažen vzpon skozi kamin (mesta I. stopnje). Spet smo nadstropje višje in po travah ter med rušjem nadaljujemo z vzpenjanjem. Do predvrha moramo še malce poplezati. Sledi spust levo navzdol (mesta I, vlažno) in nato izpostavljeno prečenje do vršnega pobočja, kjer se po šodru vzpenjamo. V zadnjem delu zavijemo desno in se do vrha raje vzpnemo po skalnatem grebenu. Monte Sernio (2187 m) je (baje 😎) odličen razglednik, a danes so bili razgledi "omejeni". Nič zato, vesel sem bil tega zanimivega pristopa na vrh. Po pavzi sestopimo na vzhodno stran po "Via Normale". Veliko šodra, občasno je potrebno tudi malce poplezati. Tik pod stolpom Torre Nuviernulis smo zavili levo in se po šodru spustili navzdol. Brez večjih težav smo dosegli markirano pot in se po njej povzpeli do bližnjega zavetišča Del Mestri. Še živijo spomini izpred 4 let in pol, kako smo tu prespali (zmrzovali 😂) in opravili res eno lepo dvodnevno turo. Po pavzi smo začeli z vzponom med travami in rušjem. Tišina je bila dovolj zgovorna, da nam je tale vzpon rahlo odveč 😎. Dobro nam je šlo in v pol ure smo na vrhu pobočja, do bližnjega vrha Creta di Mezzodi (1806 m) ni bilo več daleč. Sernio izgleda s te strani res mogočen hrib 😀 sestop po poti proti zavetišču pod Serniom je bil dokaj položen in zelo prijeten. Po pavzi nadaljujemo s sestopom po poti z oznako 416 do križišča, kjer zavijemo levo na pot z oznako 455. Čakalo nas je še dolgo prečenje proti izhodišču. Šlo je malo gor in malo dol, tako po gozdu kot po travah. Na gozdnem robu dosežemo mesto, kjer smo zjutraj skrenili s te poti. Do avta se vrnemo po že znani poti.

Razmere: v pomoč so nam markacije, pike ali možici (vseh je dovolj), tako da nismo imeli težav z orientacijo. Pomagali smo si tudi z opisom poti. Najtežji je vzpon na Monte Sernio, kjer moramo večkrat poplezati (mesta do II. stopnje). Opisana tura je kar dolga, naporna in mestoma zahtevna. Pri nas so bila zahtevna mesta (kamini) vlažni, kar nekoliko poveča zahtevnost. Snega ni bilo.

Zahvaljujem se obema za dobro družbo in to zanimivo turo 😀