PrimožGrahelj's blog: Visoki Kanin (2587 m) s severa

Začela sva na prelazu Sella Nevea (Na Žlebeh). Sprva sva se malce spustila, nato pa sva se vzpenjala po prijetni stezi z oznako 635, ki vijuga sem ter tja skozi gozd. Višje se teren odpira, midva pa sva pod mogočno steno Bele Peči (na njo sva se povzpela dva meseca nazaj). Še pred kočo Gilberti kreneva desno po Sentiero botanico Bila Pec (botanični poti Bela Peč). No ja, prav zelo pestrega botaničnega spektra rastlin tu nisem opazil 😎 so pa postavili nekaj tabel z informacijami o določenih rastlinah. Vzpneva se do sedla Bela Peč, nato pa nadaljujeva po prijetni prečni poti. Nekaj časa ji slediva, nato pa zavijeva levo navzgor proti Kaninu in plezalni poti Julia. Sprva se vzpenjava po šodru, višje pa po skalah. Snega tu več ni bilo. Tik pred vstopom v plezalno pot Julia zavijeva levo za rdečimi oznakami in obledelim napisom Cengie - Via delle Cengie (pot po Policah). Kratek vzpon in sva na prvi polici, ki jo prečiva. V nadaljevanju se izmenjujejo kratki vzponi, večinoma zavarovani z jeklenico in prečenje po policah proti levi. Me je presenetilo, koliko jeklenic je bilo na tej poti/smeri. Na koncu najdaljše police naju rdeče pike usmerijo desno navzgor in v lažjem poplezavanju doseževa Kaninski greben tik ob Kaninskem Vršiču (2518 m). Zavijeva levo, se na kratko spustiva po markirani poti do mesta, kjer steza zavije stran od grebena, midva pa nadaljujeva kar po njem. Sprva večjih težav ni, a kmalu sledi težji del - naravnost po grebenu je zelo strmo, zato jaz naredim obvoz. Spustim se kakih 10 metrov desno, prečim po polici in se povzpnem nazaj na greben po krušljivem žlebu, kjer moram tudi poplezati. Od tu do vrha Srednjega Vršiča (2543 m) ni prav daleč. Po isti smeri sestopiva do markirane poti in ji slediva do vrha Visokega Kanina (2587 m). Razgledi so bili 😍, čeprav so se proti jugu že nabirale meglice. Po pavzi sestopiva v severo-zahodni smeri po Rezijanki (Alta via Resiana) 😀 še nosim v glavi našo Rezijanko izpred let, ko smo jo prehodili. Slediva rdečim trikotnikom, ki naju sprva vodijo po grebenu, nato pa se mu umaknejo v levo. Do Vrha Krnice (Picco di Carnizza - 2441 m) naju čaka še nekaj vzpona. Nadaljujeva s sestopom po mestoma zavarovani poti Rosalba Grasselli. Najzahtevnejši je spodnji del, kjer se smer spušča naravnost navzdol ob varovalih. Še naprej sestopava do prečne poti blizu bivaka Marussich, od tam pa poiščeva odcep poti z ozanko 645 proti planini Goriuda. Ta sestop že dobro poznava. Pot je prijetna, sprva po podih, nižje pa se spušča večinoma po gozdu vse do objekta na prej omenjeni planini. Do izhodišča imava dve možnosti - tokrat izbereva zgornjo pot (Troi dai Sacs) z oznako 659. To pa pomeni, da naju čaka najprej še dobrih 200 višinskih metrov vzpona (zakaj bi šla samo še dol do izhodišča, če pa ni treba? 😎😂). Vzpon je bil dokaj položen in prav prijeten, ko pa se je teren prevesil navzdol pa je bilo tudi prav fino. Brez težav doseževa stik s potjo, ki vodi do Koče Gilberti, od tam pa sestopava naprej vse do izhodišča.

Razmere: snega ni bilo. Tura ima več tehnično zahtevnih delov (pot po Policah, vzpon na Srednji Vršič, plezalna pot Rosalba Grasselli in naprej do Kanina), a plezanje ne doseže II. stopnje (če se obvozi strm grebenski skok pod Srednjim Vršičem). Teren je mestoma izpostavljen in strm. Na varovanih odsekih so varovala v dobrem stanju.

Hvala Gašperju za družbo na tej turi 😀