Prečenje Polovnika s prav posebnim zaključkom - 1.4.2017

To soboto se je ponudila možnost za v hribe. Malo sem imel v mislih Triglav, a je Gašper predlagal, da narediva prečenje Polovnika, ki je že kopen po južni strani. Malo sem okleval, nato pa sva se odločila za to turo.
Še v trdi temi se zapeljeva do Korita nad Drežniškimi Ravnami in tam v bližnjem gozdičku skrijeva kolesi. Sledi vožnja do Loga Čezsoškega, ki je najino izhodišče. Po malici začneva po trasi Alpe Adria. Po prb. 15 minutah naju možic povede navzgor po poti, ki kmalu postane prijetna mulatjera. Tej slediva daleč v desno, delno po odprtem delno skozi gozd. Na višini prb. 600 metrov naredi ovinek, mulatjera zavije v levo. Tu je za ovinkom na desni planina, ki pa ne živi več. Mulatjeri slediva daleč v levo. Pot pelje pod stenami, višje pa spet po gozdu. Na višini 900 metrov prideva do nekakšne terase, kjer opaziva ostanke utrdb (tu naj bi bilo vojaško naselje). Mulatjera zavije desno, počasi se izgublja. Na njenem koncu nas čaka krajši strmejši del po lovski stezi. Tu in tam nam pomaga kakšna rdeča pika ali puščica. Kmalu smo spet na mulatjeri, ki naju popelje vse do mesta, kjer na levi zagledava lovsko kočo. Malo naprej je potrebno skreniti z mulatjere v levo. Nad lovsko kočo prideva do stezice, ki vodi desno proti vrhu. Steza je večinoma dobro vidna, tu in tam pomaga kak možic. Pod vrhom je še nekaj snega. Iz teh lepih gozdov prideva točno na Veliki Polovnik (1471 m). Kar daleč zgleda do Krasjega vrha, vendar ni tako hudo. Po krajši pavzi nadaljujeva po ostankih mulatjere do naslednjega vrha, to je Vrh Travnika (1476 m). Še naprej slediva ostankom poti zdaj malo levo in nato malo desno in kaj hitro doseževa vrh Nad Pečem (1458 m). Pot se spušča in zavije nekoliko na severno stran v gozd, kjer je še nekaj snega. Tu postane mulatjera širša in dobro vidna. Tu se mulatjera razcepi, potrebno je iti po zgornjem kraku. Midva hitro ugotoviva, da je temu tako, zato ni težav. Se pa vidi obe poti, zato težav ne bi smelo biti. Mulatjera naprej pelje nekaj metrov levo od grebena (desna, južna stran je prepadna). V nadaljevanju prečkava Špik (1482 m), za njim pa se pot spušča po desni strani grebena (mestoma izpostavljeno). Hitro sva v škrbini in pričneva z vzponom na Pirhovec (1660 m), do katerega vodi dobra mulatjera (na poti je še nekaj snega, ki ne predstavlja težav). Na vrhu uživava v razgledu. Posebno lep je pogled navzdol proti Soči. Po malici nadaljujeva s sestopom, še naprej po mulatjeri. Začetek je nekoliko izpostavljen, nižje pa zavije pot v levo in se pridno spušča. Nad nekdanjo planino Dolec zavijeva navzgor. Iščeva kopne prehode in pridno pridobivava višino. Do Velikega vrha (1764 m) ni več daleč. Pred seboj vidiva Krasji vrh, ki ni videti tako blizu. Zelo dobro se vidi meja med kopno južno in še zasneženo severno stran. Po kratki pavzi nadaljujeva po mulatjeri, ki preči pas snega, naprej pa je kopno. Na robu se mulatjera konča. Če bi Soška fronta trajala še eno leto, bi jo verjetno speljali prav do Krasjega vrha. Od tu naprej so vidni sledovi poti. Pot postane zahtevna in mestoma izpostavljena. Spuščamo se po travah in skalah, ves čas v območju grebena. Ko pridemo do balvanov smo na najnižji točki grebena in počasi se dvigujemo. Vmes je tudi kak spust. Do vrha nas čaka še nekaj strmih in nekaj manj strmih vzponov. Na Krasjem vrhu (1773 m) je konec prečenja. Kako je bilo lepo :). Medtem se je povsem pooblačilo. Narediva pavzo za malico in počitek. Sledi sestop po stezi mimo Kolujev. Vršni del je kopen, snega je še nekaj nižje v gozdu. Do Korita slediva markirani poti.
Tu pa še ni konec najine ture, saj naju avto čaka na oni strani grebena. Po pavzi se s kolesom spustiva po cesti, nižje pa po poti do Magozda in še naprej po makadamski cesti pod pobočji Polovnika v smeri Trnovega ob Soči. Pri klopicah in studenčku narediva še zadnjo pavzo za malico. Še nekaj časa slediva poti Alpe Adria. Zaradi strmih klancev in grdega "Bovškega" makadama se odločiva, da bova zadnji del prekolesarila po glavni cesti. Prečkava most in nadaljujeva proti Bovcu. Najhujši je prvi klanec za vasjo Trnovo, sploh, če imaš na ramenih velik in težak nahrbtnik. Od tu naprej je več spustov in ravnin, zato gre hitreje. Skozi Srpenico in Žago sva hitro pri razcepu Za Log in tako po dobrih 19 km prikolesariva do avta. Pripraviva se za odhod proti domu.

Razmere in težavnost: Na poti je še nekaj snega, ki ne ovira. Od Velikega vrha naprej je pot zahtevna in mestoma izpostavljena, a že kopna. Večjih težav nisva imela. Večino časa sledimo lepim mulatjeram, pomaga nam tudi kak možic. Razgled z vrha grebena je fantastičen. V mokrem nevarnost zdrsa velika! Pot poteka gor in dol, zato je skupna višinska razlika velika (cca. 2000 m).
Splača se opraviti to prečenje po sledovih Prve svetovne vojne. Prehodi, ki so jih izbirali takratni vojaki so res imenitni. Na poti vidimo veliko ostankov zdaj že 100 let stare morije.

Hvala Gašperju za idejo in družbo na tej zelo zanimivi turi :)

Tu štartava

Kreneva levo po poti

Skraji rob Kaninske skupine

Opuščena planina

Strma pobočja

Kosti

Srpenica

Lovska koča

Pod Velikim Polovnikom

Razgled

Veliki Polovnik

Na grebenu

Pirhovec, Veliki vrh in Krasji vrh (vsakega se manj vidi)

Ostanki

Strme travnate južne strmine

Odlično speljana mulatjera

Daleč je soška dolina

Pirhovec

Bovec, vsaj zame je to raj na Zemlji

Pogled nazaj

Veliki vrh, na katerega pelje več mulatjer

Pirhovec

Blizu

Nadaljni greben

Zelo izpostavljen prehod

Razlika med severno in južno stran grebena

Na Krasjem vrhu, zadaj greben Krnčice in Krn

Pogled daleč nazaj do Velikega Polovnika (v soncu)

"Krasna si bistra hči planin...."

Nepričakovani preobrat: Krn (2244 m) in Batognica (2164 m) - 19.3.2017

Kljub bolj oblačni napovedi se je pokazala priložnost za turo, zato smo se začeli dogovarjati. Dani je že kak dan nazaj spraševal, če bomo kam šli, zato sva se z Gašperjem dogovarjala z njim. Zmenili smo se za desno grapo v Srednjem vrhu.
V nedeljo smo štartali ob 5:00 iz Idrije, kar je kar malce pozno za take temperature. Ko smo prispeli do planine Kuhinja, nas je pričakalo prvo presenečenje - sredi Krnovega pobočja je bila megla, nižje pa je že bilo vse kopno. Hitro opustimo misel na grapco in se odločimo za najbolj sigurno varianto v takih razmerah - za odlično poznani Krn. Pa smo šli. Z zmernim tempom smo se podali navzgor mimo planine Slapnik. Kar dobro smo se že nahodili, da smo prišli do snega. Strnjena snežna odeja se začne šele nad 1500 mnm. Odločili smo se, da ne bomo sledili letni poti in smo šli nekoliko bolj desno, direktno proti vrhu. Tu se na hitro pokaže Krn, pa se hitro spet zapre. To se je ponovilo še dvakrat, višje pa smo le prišli nad to plastjo oblačnosti. Nižje smo sledili manjši grapci, ki se višje konča. Na skalah smo naredili krajšo pavzo. Sneg se je zdaj bolj zdaj manj prediral. Ko smo se malo odpočili, smo nadaljevali proti vrhu. Z Gašperjem sva se malo izmenjevala v vodstvu, saj je bilo kar naporno. Zaradi mehkega snega smo ves čas hodili brez zimske opreme. Dobro smo napredovali in bili vse bližje vrhu. Malo pred deseto uro smo na vrhu. Kar precej ljudi se je danes odpravilo na to lepo goro. Je kar oblačno, a vseeno imamo lep razgled. Ker piha je kar hladno. Za nama pride na vrh tudi Dani, ki je medtem že jedel pri koči. Dogovorimo se, da gremo naskakovat še Batognico, če bodo razmere dobre. Sestopimo proti vzhodu na Krnsko škrbino, kjer še z Gašperjem pomalicava. Daniju se smeji do ušes, saj je bil pred nami nekoliko zahtevnejši del do Batognice, kjer smo lahko "pikali" po snegu, seveda z zimsko opremo. V 15 minutah smo na vrhu. Vzpon na Batognico je zahtevnejši kot na Krn. Po kratki pavzi se vrnemo do škrbine, od tam pa navzdol proti izhodišču. Po nekaj metrih Gašper najde prečko v desno. Prečimo toliko časa, da pridemo do osrednjega dela flanke. Tu se pokaže odličen prehod daleč navzdol. Kljub temu, da je bilo malo sonca, je bil sneg še bolj odjužen kot zjutraj, nekajkrat smo se udrli do dna. Je res, da je šlo kar hitro navzdol, a je to lahko tudi nevarno za kak zlom noge, saj je sneg zelo težak in močno pritiska na nogo. Enkrat sem to tudi občutil, saj me je dobro zarilo v sneg. Ko prečkamo letno pot nadaljujemo naravnost navzdol po grapi, po kateri pridemo vse do ceste proti planini Zaslap. Kopni letni poti sledimo nazaj do izhodišča. Tu doli opazujemo kar številne rože, ja, prava pomlad je že tu doli.  Po isti poti se vrnemo nazaj domov.

Zahtevnost in razmere: sneg je bil mehak, zato smo šli brez opreme do Krnske škrbine. Vzpon na Batognico je zahtevnejši, zato smo imeli opremo. Sneg hitro pobira, vse do vrha so že kopni deli.

Hvala obema za to turo, pa čeprav smo izvedli plan B :).

Ni ravno obetavno

Kaninsko pogorje, spredaj levo Polovnik, nasredi Javoršček in desno greben Krnčice

Krnčica, zadaj desno gore nad Sočo

Mangart, Jalovec, Mojstrovke

Prisank, Razor, Triglav, spredaj Lemež

Proti Spodnjim Bohinjskim goram

Krnsko jezero tam spodaj

Koča

Ekipa na vrhu

Batognica, levo Peski

Lepo pikanje

Prečenje

Uživanje