PrimožGrahelj's blog: Lipševa vrata in Obel kamen (kota 1883 m)

Kljub ne ravno najboljši noči sem bil kar dobro našpičen za tole zadnjo, krajšo dogodivščino 😎. Začel sem s sončnim vzhodom pri cerkvi Svetega Duha, od tam pa nadaljeval po markirani poti v smeri Svetega Lenarta. Hodim po cesti, vlaki, višje pa po stezi. Do sedla Svetega Duha se ravno dobro ogrejem, tu pa zavijem desno po poti, ki vodi po državni meji. Ob poti grem čez Strevčev vrh (1466 m), nato pa nadaljujem ob mejnih kamnih. Višje se priključim poti od Strevca in Rogarja in se v ključih vzpnem po bolj strmem pobočju. Spet sem na križišču; zavijem levo v Avstrijo v smeri Lipševih vrat (Felsentore). Po nekaj 10 metrih (pri podrtem drevesu in tabli) se sprva spustim po dobri stezi, ampak to ni prava smer... Vrnem se nazaj in sledim zgornji stezi, ki preči po višini skoraj povsem gola (posekana) pobočja. Za robom se pot prične rahlo spuščati. Vmes je tudi nekaj podrtih dreves. Kaj kmalu sem na križišču, kjer vstopim v zahtevnejši svet. Zadnji del poti do vrat je zavarovan z jeklenico, mestoma je tudi izpostavljeno. V parih minutah dosežem velika Lipševa vrata. Zelo lepo 😀 nadaljujem ob jeklenici strmo navzdol do malih vrat, vmes pa opazim na desni še ena vrata, srednja po velikosti. Divji ambient je tod okoli, cel kup skalnih skulptur in strmih pobočij 😀 pri velikih vratih se še malce ustavim, da se naužijem teh lepot, nato pa se vrnem nazaj do zadnjega križišča. Tu zavijem navzgor po dobro vidni stezi, ki se dokaj strmo vzpenja. Vmes razmišljam o divjini zahodnih pobočij pogorja Olševe in o tem, koliko enih skalnih lukenj oziroma odprtin (vrat, oken ipd.) je tod okoli 😀 kot moški imam rad take in drugačne odprtine 😂😎 očitno ni bilo dosti strmo, da so mi šle take misli po glavi haha. Če sem že mislil, da je bilo spodaj strmo... Namreč, višje ko grem, bolj strma je pot. V Idriji smo temu rekli, da "grizeš kat bak" (grizeš kot bik) 😎😎 na najbolj strmih delih je tudi jeklenica. Vse več zemljine je tu in malce mi drsi, a uspem brez večjih težav doseči vršno pobočje, kjer sem kmalu na markirani poti od Potočke Zijalke. Navdušen sem bil nad ambientom teh pobočij 😀 Na desni je kota 1872 m z miniaturnim Aljaževim stolpom, na levi pa kota 1883 m s križem 😀 najvišja točka Obel kamna (1911 m) je še kakih 10 minut naprej po grebenu, a ne grem do tja, pač pa raje uživam v dopoldanskem soncu in lepem razgledu. Po pavzi sestopim po markirani poti do križišča, nato pa desno s pomočjo nekaj jeklenic do Potočke Zijalke, ki jo že poznam 😀 nadaljujem s sestopom po poti, nižje pa po vlaki do Rogarja, kjer zaključim to dokaj kratko, a zelo prijetno turco 😀 Olševa ponuja marsikaj in še se vrnem, da kaj odkrijem....

Razmere: zadnjih par minut do vrat je zahtevnih in mestoma izpostavljenih, a zavarovanih z jeklenico. Podobno je mestoma tudi pri sestopu. Direktni vzpon proti Obel kamnu je strm, mestoma tudi zavarovan. Steza je dobro vidna, tu in tam je še kakšna obledela markacija. Ambient pa je divji tod okoli. Zelo všečno! 😀