sobota, 22. junij 2019

Kal (2001 m) z okolico - 21.6.2019

V petek zgodaj zjutraj se s Silvijem odpeljeva do Vasi na Skali (Vrsnik), ki je najino izhodišče. Ob prijetnem jutranjem hladu se odpraviva po markirani poti proti Planini za Skalo. Pot lepo vijuga skozi gozd in je kar prijetna. Višje se pot položi in do križišča poti ni več daleč. Zavijeva levo v smeri 7 jezer (desno Komna) in se rahlo vzpenjava. V tem delu je pot travnata, trave pa so precej mokre od dežja in rose. Omenjeni poti slediva proti sedlu Velika Vrata. Preden ga doseževa postane svet bolj skalnat in poln kraških pojavov. Na sedlu zavijeva desno in nadaljujeva mimo konfina čez kratke skalnate pragove do roba, kjer se nama odpre pogled na zanimiv plato (v bližini jih je še nekaj), kjer je voda naredila svoje. Meni zelo zanimiv visokogorski kraški teren, ki pa je lahko tudi nevaren. Iščeva prehod naprej in najdeva ga na nasprotnem robu platoja. Od tu že vidiva najin naslednji cilj, to je vrh Škrila (1947 m). Hitro sva pod njim in gledava, kako se povzpeti stopnjo višje. Najprej pogledava izrazito grapo na desni, ki je težja, zato se raje vzpneva po levi, ki je lažja (pri zataknjenem kamnu; zahtevno, na vrhu je možic) in nadaljujeva po skalah proti vršni ploščadi. Slediva konfinom, nato pa zavijeva levo do bližnjega vrha Škrila, na katerem stoji možic. Po kratki pavzi nadaljujeva čez kraški teren do sedla, od tam pa po strmih travah in šodru do vrha Kala (2001 m), ki ga obdaja ruševje. Tu sledi daljša pavza in študija nadaljnje poti. Odločiva se, da poizkusiva v zahodni smeri proti Malim vratom. Iščeva najlažje prehode (malce bolj v desno, saj je levo stena) in možice. Vmes preplezava nekaj pragov. Nižje spet zavijeva desno in nato kmalu v levo pod steno Kala. Lažji teren naju pripelje blizu Malih vrat, kjer prečkava stezico med Dolom za Bajerjem in Pl. Poljanica in nadaljujeva v jugo-zahodni smeri po brezpotju čez mnogo hribčkov, ki so polni cvetja. Drživa se grebena. Ne da bi točno vedela kdaj prečkava vrh Nad Krnico (1882 m) in nadaljujeva po valovitem slemenu. Iz zadnjega kuclja naju čaka še nekaj strmega spusta in stopiva na markirano pot na Oslovi škrbini. Zavijeva desno in sestopava. Ker imava dovolj časa se ustaviva ob manjši zaplati snega, kjer naredim snežaka, ki je namenjen točno določeni posameznici (za gospo srednjih let hehe :)), ki se danes ni mogla udeležiti te ture, nato pa pridno sestopava naprej do križišča poti, kjer skleneva krog. Sledi še dobra ura sestopa po gozdni poti do izhodišča, nato pa še osvežitev v bližnjem potočku.

Razmere in težavnost: pot je kopna. Hodimo po markiranih poteh, nemarkiranih stezicah in po brezpotju, pomagajo nam možici. Mestoma je pot zahtevna, preplezati moramo nekaj skalnih pragov in stopenj. Na kraškem terenu previdnost ne bo odveč. Sicer pa lepa in zanimiva tura :)

Hvala Silviju za prevoz, slike, turo in dobro družbo :)



Pogled proti Bavškemu Grintavcu in grebenu proti Svinjaku

Pod planino Za Skalo

Lepa pot

Kaluder

Zelo mokre trave

Še enkrat Kaluder. Lepo poraščen hrib hehe :)

Najin cilj



Vse več visokogorskega krasa

Avrikelj ob poti

Blizu Velikih vrat


Na sedlu

Proti Špičju, Kanjavcu...

Čez pragove

"Čez most po modrost" hehe :)


Le kam se razgleduje?!?

Zanimiv kraški plato




Prehod po levi, lažji grapi pod vrhom Škrila



Kal




Ob poti

Pl. Poljanica

Polno cvetja ob poti

Pogled nazaj

Poseben snežak za posebno gospo hehe :)

Nad Trento

sobota, 4. maj 2019

Monte Plananizza (1554 m) z okolico - 2.5.2019

V četrtek se trije odpeljemo do kraja Chiusaforte/ Kluže v Kanalski dolini. Tam se srečamo z Aljo, s katero smo se dogovorili za to turo. Začnetek poti je sredi vasi (ob manjšem trgu; tabla). Kmalu nas markacije povedejo navzgor po poti skozi gozd. V desno se odcepi pot proti Case Raunis, mi krenemo naprej po poti z oznako 425. Kmalu smo spet na križišču; zavijemo desno na pot z oznako 426. Tej zmerno strmi poti sledimo skozi prijeten gozd. Zadnje čase vedno znova hodimo med travami po prijetnih borovih gozdovih :). Kar nekaj časa se vzpenjamo proti severu do škrbine (Forc.) Patok, kjer zavijemo levo. V rahlem vzponu prečimo pobočje, nad nami je naš vrh. Teren se odpira, razgledi pa zaradi oblakov niso tako obsežni, a nič zato. Ob številnih debatah in štorijah čas hitro beži. Malo višje nas napis na tabli usmeri desno, čez nekaj minut pa še enkrat zavijemo desno in nadaljujemo po bolj strmi poti. Na več mestih je še nekaj snega, zato malce drsi. Najprej prečimo proti levi, nato pa se  vzpenjamo proti desni. Pod vrhom dosežemo pas rušja. Če sledimo trakom in presekam se brez večjih težav prebijemo vse do antene na vrhu Monte Plananizza (1554 m). Kljub oblačnemu vremenu kar dolgo časa uživamo na vrhu. Škoda je le, da se nam ni prikazal Čukec (Zuc Dal Bor), katerega smo skupaj osvojili. Hrib je drugače odličen razglednik :). Ko se razgledujemo naokoli že delamo plane za naprej. Tu okoli je še ogromno lepih poti in ciljev, ki nas čakajo. Ne moremo se načuditi in nasmejati slovenskemu imenu za vrh, ki ga ves čas opazujemo, to je Monte Pissimoni (po naše Počimunih). Ko se dobro odpočijemo sestopimo po isti poti do zadnjega križišča (zaradi vlažnega terena je kar zabavno hehe). Pri tabli zavijemo desno in nadaljujemo po poti z oznako 426. V rahlem spustu se bližamo nekdanji planini, danes skromni kočici Stavoli di Sopra. Tik pred njo nas trakci na rušju usmerijo levo. Sledimo nemarkirani, a dobro vidni stezici, ki se malce spušča in malce vzpenja. Nižje na križišču zavijemo levo po poti z oznako 425a. Razmišljamo, če bi še malce podaljšali turo, a se za to ne odločimo. Ko pridemo do potoka se malce ustavimo in uživamo v lepem okolju, ki nas obdaja. Res je lepo tu :). Nižje smo spet na križišču, kjer krenemo naprej po poti 425. Nižje se nam priključi več nemarkiranih stezic (dobro je imeti s seboj zemljevid). Počasi se spuščamo vse do Stavoli Polizza, kjer zavijemo levo in prečimo pobočje proti izhodišču. Odpre se nam lep pogled proti našemu izhodišču. V nadaljevanju prečkamo dva potoka s slapovi in tolmunčki. Toliko lepot v eni sami turi. Kmalu se združimo z jutranjo potjo in v 15 minutah smo na izhodišču. Ko se pripravljamo za odhod začutimo nekaj dežnih kapelj. Na kratko se še ustavimo na zasluženi pijači, nato pa se poslovimo od Alje. Preko Reklanice se vračamo proti domu.

Razmere: na nekaj mestih je bilo malo snega. Poti so večinoma markirane (markacije, pike, trakovi), dobro uhojene ter niso zahtevne. Dobro je imeti s seboj zemljevid.

Super, da se nam je uspelo uskladiti in skupaj narediti to turo. Idrijsko- Štajerska naveza se je še enkrat več odlično odrezala hehe. Hvala vsem trem za celotno dogodivščino :).

Kolesarska steza


Chiusaforte

Prijetna pot


Kanalska dolina



Prijetni borovi gozdički


Ob poti je bilo kar nekaj vode





Počasi se odpira



Naša smer

Vrh





Monte Plananizza




Od Počimuniha (hehe :)) do Montusela in še naprej :)

Ta nas še čaka


Zimske radosti


Divjina

Luštno! :)






Nazaj v dolini