PrimožGrahelj's blog: Cuel Sclaf oziroma Slovenski vrh (2157 m) in Bela peč (2146 m)

Začela sva na parkirišču pod Nevejskim prelazom (Sella Nevea/Na Žlebeh). Mimo spodnje postaje gondole nadaljujeva do bližnjega križišča, kjer izbereva pot Sentiero Sereno z oznako 645/a. Sprva se zložno vzpenja mimo plezališča in dalje skozi gozd. Ves čas preči pobočja proti zahodu. Pot se mi je zdela kar zanimiva, saj sva vmes šla mimo kakšne jame in pod spodmoli. Višje, kjer je bolj strmo pa so v pomoč tudi jeklenice. Ko se teren spet položi sva že blizu planini Zgornja Goriuda, kjer zavijeva levo v smeri Bivaka Marussich. Sprva hodiva med travami, višje pa je teren vse bolj skalnat in mestoma obdan z rušjem. Lepo napredujeva in se bližava prostranim podom na planoti severno od Kanina. Tale visokogorski kraški svet mi je všeč, ima pa tudi svoje pasti. Ko markirana pot zavije ostro levo proti bivaku midva nadaljujeva rahlo desno v smeri najinega prvega vrha. Poleg kraškega terena imava za opraviti tudi z nekaj Kaninske "zelenjave", ki ni nič kaj prijetna. Hoja med vsem tem zelenjem je kar naporna in lahko tudi nevarna. Kmalu sva pod vznožjem, kjer se začne vršni vzpon. Slediva stezici malce desno, nato pa levo strmo navzgor v travnati žleb. Nadaljujeva desno in se vzpenjava ob robu grebena po skalah, kjer je treba malce poplezati. Hitro sva na vršnem grebenu, od tam je vrh blizu. Cuel Sclaf oziroma Slovenski vrh (2157 m) je precej razgleden in ne prav pogosto obiskan vrh 😀 po pavzi previdno sestopiva čez vršno strmo pobočje in dalje v smeri markirane poti, ki jo doseževa blizu bivaka Marussich. Tu stopiva na široko prečno pot, ki se sprva malce spušča, nato pa vzpenja proti vzhodu. Vmes prečiva nekaj kratkih in ne problematičnih snežišč. Še nekaj vzpona in sva na sedlu Bela peč, kjer stoji zidovje vojaškega objekta iz časa Prve svetovne vojne. Zavijeva levo in nadaljujeva po stezi, ki pelje skozi zagruščen žleb (oznaka za Belo peč) do manjšega sedla, nato pa levo prečno navzgor, kjer je v pomoč tudi vrv. Slediva rdečim pikam po stezi, ki se dokaj strmo vzpenja po vršnem skalnato-travnatem pobočju. Do vrha Bele Peči (2146 m) ni prav daleč. Nekaj časa sva na vrhu, nato pa sestopiva nazaj proti sedlu in dalje v smeri Koče Gilberti. Opazujeva, kako je koča zgrajena iz kamna in kako zelo to paše v to okolje 😀 počasi začneva s sestopom, sprva po smučarski progi, malce nižje pa stopiva na markirano pot z oznako 635. Vmes opazujeva še eno skupino kozorogov, ki brskajo in ližejo po kamnih 😎 nato pa slediva prijetni poti, ki se v ključih spušča vse do izhodišča. Vroče je bilo, zato je bila ohladitev v Rabeljskem jezeru več kot dobrodošla 😀.

Razmere: na poti je bilo nekaj kratkih snižišč, ki niso povzročala težav. Vzpon na oba vrhova je dokaj strm, tu in tam je treba malce poplezati (mesta I. stopnje). Z orientacijo nisva imela težav, prav tako ne pri izbiri smeri vzpona na Slovenski vrh. Bujno zelenje zahteva previdnost in siguren korak.

Zahvaljujem se Gašperju za družbo na tej turi 😀