četrtek, 27. julij 2017

Ledeniški tečaj Saas-Fee 2.del: vzpon na Weissmies (4017 m), Zermatt in odhod domov - 22. in 23.7.2017

Spet sem se prvi zbudil. Vedel sem, da imam pred sabo še en krasen dan, zato sem bil zelo dobre volje. Ko vsi vstanemo si pripravimo zajtrk in spakiramo za na turo. Ko smo pripravljeni se zapeljemo v center vasi Saas-Grund, kjer nas žičnica zapelje navzgor. Na vmesni postaji Kreuzboden naredimo krajši postanek, sledi žičnica do končne postaje, to je Hohsaas. Pripravimo si vso opremo in počasi začnemo svojo pot. Hitro pridemo do ledenika. Med razpokami iščemo najboljšo pot navzgor. Kaj kmalu se začne dobro vidna in shojena pot po zasneženem pobočju. Nekatere razpoke so prav strašne, pot pa gre tik mimo ali čez (to seveda pomeni, da takrat stojimo nad razpoko "v zraku"). Po nekaj bolj strmih metrih sledi prečka v desno, kjer opazujemo serake nad nami. Veličastno. Prečka poteka v strmem svetu, a je dovolj široka. Pot zavije levo in se še naprej dviguje med razpokami. Ledenik Triftgletscher je v tem delu kar "bogat" z razpokami, vseskozi je zanimivo in zahtevno. Nekajkrat ima človek kar malo slab občutek, ko hodi nad razpokami. V navezi je tu najbolje. Višje je razpok manj, Domen pa se odloči, da se bo malce "nadihal", zato previdno skoči naprej, mi pa nadaljujemo v zmernem tempu. Dobro nam gre. Do sedla hodimo kar nekaj časa. Razgledi, ki se odpirajo so vse boljši. Na sedlu se Marko odloči, da ne bo šel naprej, z Borisom pa nadaljujeva naprej po vršnem pobočju. Večino časa sva v megli, a to me ne moti, saj se bližam svojemu tretjemu štiri tisočaku in kako sem vesel, ko ga dosežem :). Kljub slabi vidljivosti sem fasciniran nad vsem, kar se dogaja te dni v Švici. Na vrhu naju pričaka Domen. Kar mrzlo je in vetrovno, zato se ne zadržujemo prav dolgo. Ko se za hip odpre se nam prikažejo sami visoki vršaci, ki se dvigajo v nebo. Hitro začnemo s sestopom po isti poti. Na sedlu se nam v navezi priključi še Marko, ki se je medtem malce spočil, nato pa skupaj nadaljujemo previdno navzdol po isti poti. Koncentracijo ohranjamo ves čas sestopa, drugače v takem svetu ne gre. Spodaj, že blizu naše žičnice naredimo pavzo in Boris nam pove in pokaže nekaj iz svojega bogatega gorniškega znanja, ki ga ima. Rešimo nekaj dilem, nato pa nadaljujemo pot. Malo se še zabavamo pri majhni razpoki, nato pa pot pod noge. Do žičnice ni več daleč. Spustimo se v dolino, sledi vožnja do kampa. Tam si pripravimo večerjo. Sledil je večer smeha, pogovorov in norčij, ki bi ga zagotovo lahko poimenoval zabavni večer. Dajali smo občutek, kot da smo v najbolj burnih letih v puberteti, bilo je res hecno vse skupaj. Spet smo se odpravili spat ob dežnih kapljah.

Razmere in težavnost: ledenik Triftgletscher je mestoma zahteven in ima kar nekaj razpok, ki jih prečkamo ali gremo mimo. To seveda zahtevna zbranost na vsakem koraku. Pot drugače ni tako zelo zahtevna. Špura je bila narejena.
Kar se tiče žičnic velja isto, kot sem včeraj napisal.

Jutranji pogled iz kampa

Foto: Boris Strmšek Strmina
Foto: Marko Žužek

Foto: Boris Strmšek Strmina

Foto: Marko Žužek

Foto: Marko Žužek

Krasen razgled na vršace

Foto: Boris Strmšek Strmina



Naša smer; foto: Domen Klobučar


Foto: Boris Strmšek Strmina

Foto: Boris Strmšek Strmina



Na ledeniku v navezi

Prečka; foto: Boris Strmšek Strmina

Boris stoji nad praznino

Ena od mnogih razpok; foto: Domen Klobučar
Pogled proti vrhu, ki je še daleč; foto: Domen Klobučar

Domen prvi prihiti na vrh; foto: Domen Klobučar



Na vrhu

Sestop; foto: Boris Strmšek Strmina

Prihajamo z vrha; foto: Marko Žužek

Foto: Marko Žužek



Pogled na spodnji del ledenika; foto: Domen Klobučar

Previdno navzdol; foto: Boris Strmšek Strmina

Marko; foto: Domen Klobučar

Tako je, ko se sneg topi
Nazaj v dolini; foto: Boris Strmšek Strmina


V nedeljo smo malo dlje spali, kar ni bilo za vse najbolj enostavno (tako pač je to :)). Pripravimo si zajtrk in začnemo pakirati za odhod. Dela je kar nekaj, a ker smo pridni nam gre dobro. Pogledamo, da nismo česa pozabili nato pa pomahamo Saas-Grundu v slovo. Odpeljemo se proti Zermattu, kjer je glavna zvezda seveda Matterhorn, gora, ki ima po mojem mnenju eno najlepših figur na svetu. Res mu skoraj ni para. Pred Zermattom parkiramo, saj do vasi ne moremo, pač pa najamemo enega od mnogih kombijev, ki te za 15€ ali 15 frankov zapelje do te idilične vasice in potem tudi nazaj do avta. Sama vas je res imenitna, kot v pravljici je. Ima pa vas vse, kar hočeš. Res neverjetno. Ko se nam pokaže Matterhorn ostanem brez besed. Ni besed za to :).  Malo posedimo na klopci, uredimo še nekaj stvari, nato pa se počasi vračamo proti izhodišču, kjer kmalu ulovimo kombi, ki nas odpelje do avta. Sledila je še dolga vožnja proti domu. Poslovimo se od Domna, ki gre svojo pot, mi pa nazaj po isti smeri proti domu. Pot nazaj ni minila povsem mirno in brez težav, a kaj hočemo, tako to je. Malo pred 23:00 smo v Sloveniji, domov pridem ob 0:30. Dogodivščina sklenjena, jaz pa zelo zadovoljen.

Hvala tebi Boris za dobro vodenje in izvedbo tečaja, vsem trem pa za druženje, prevoz, slike, pridobljene izkušnje, smeh,.... :). Mislim, da smo preživeli en res poseben podaljšan vikend v objemu gora.

Zermatt

Foto: Domen Klobučar




Foto: Boris Strmšek Strmina

Tako blizu Matterhornu pa še ne :)
Hotel s 5 zvezdicami; foto: Domen Klobučar

Prvi človek, ki je stopil na to krasno goro
Malo se je skrival; foto: Marko Žužek

Fino prevozno sredstvo; foto: Boris Strmšek Strmina

Malo pavze ne škodi; foto: Marko Žužek

Povsod je na slikah

Foto: Boris Strmšek Strmina

Oblaki so se razkadili in se je prikazal

Čakamo na kombi; foto: Marko Žužek

Ni komentarjev:

Objava komentarja