Monte Antelao (3264 m) - 25.7.2024

Nepričakovano in na hitro se nama je ponudila priložnost. In tako sva šla v sredo popoldne proti Dolomitom 😍.
V četrtek zgodaj zjutraj sva štartala iz parkirišča blizu Baite Sun Bar nad krajem San Vito di Cadore. Vzpenjala sva se po cesti in po stezi, zadnji del pa kar po smučišču vse do koče Scotter-Palatini. Malce višje je razpotje poti - midva sva zavila desno po poti z oznako 229 in se vzpenjala po šodru navzgor. Višje sva med rušjem in kmalu je spet križišče, kjer spet zavijeva desno in se naprej vzpenjava vse do roba pobočja, kjer po kratkem spustu doseževa škrbino Forcella Piccola. Veter, megla in posledično nizka temperatura nama ne privoščijo počitka, tako da kmalu nadaljujeva po stezi v južni smeri za oznakami "Monte Antelao - Via Normale". Sprva je ob poti še nekaj zelenja, a kaj kmalu sva v skalnatem svetu in preko melišč se vzpenjava po krnici navzgor vse do spominske table, kjer je konec lahke poti. Tu vstopiva v skale in potrebno je tudi malce poplezati (mesta I. stopnje). Številne rdeče pike in možici naju spretno vodijo levo in desno, ves čas navzgor, večinoma po izpostavljenih policah in gredinah, občasno je treba tudi poplezati. Na vrhu pobočja zavijeva levo in nadaljujeva vzpon po stezi navzgor. Tu je teren še dokaj položen, steza pa dobro vidna. Višje prečiva škrbino, preplezava skok (I-II) in hitro sva na osrednjem delu pobočja, ki ima ime Laste. Pred 10. leti naj bi se tu zgodil velik podor in dejansko izgleda vse skupaj precej podrto, ampak prehodno 😀 Vzpon po Lastah (s kamenčki posutih in pogosto vlažnih nagnjenih ploščah) je vse bolj strm in posledično tudi zahteven. Prečiva na levo stran, saj je desno še sneg. Tudi sicer naj bi smer šla po tej strani. Ta del je nevaren za zdrs! Previdno se vzpenjava navzgor in strmina se počasi zmanjša, tudi pot je spet vidna. Nadaljujeva po levi strani pobočja (desno je tako ali tako še sneg) in se vzpenjava do naslednjih skalnatih skokov, ki jih preplezava (mesta I-II). Slediva rdečim pikam (ki jih na Lastah ni) in možicem večinoma blizu levega roba pobočja in po izpostavljeni polici sva že blizu vršni gmoti, kjer zavijeva levo in slediva stezici v desno proti grebenu in naprej proti vrhu. Monte Antelao (3264 m), ki mu rečejo tudi kralj Dolomitov, je (baje 😂) super razglednik, a tokrat sva bila v megli. Tu in tam se je pokazalo sonce nad nama, a razgledi so bili skromni, saj so bili okoliški hribi v oblakih. Tudi prav 😂. Po več kot 10 letih odkar je ta grič prišel v plan nama je uspelo priti tu gor 😍. Kar nekaj časa sva bila na vrhu, nato pa sva začela s sestopom po isti poti navzdol. Zaradi vlažnih skal in zahtevnega terena sva bila zelo previdna, a nama je dobro šlo. So pa Laste dober trening za psiho in morebitni ples po ploščah 😎 😀. Nižje je še zadnji zahtevnejši del poti in kar dobro se mi je zdelo, ko sva pod steno. Nižje si vzameva nekaj časa za malico in počitek, nato pa sestopiva po isti poti do koče Scotter-Palatini, nato pa po na novo odkriti (za naju seveda 😀) stezici blizu smučišča navzdol direktno do vode, kjer noge hitro pečejo od mrazu 😂. Do izhodišča je blizu. 

Razmere: tura je še kar dolga in naporna. Na gori je bilo še precej snežišč, a se jim pot večinoma izogne (nekaj korakov sva naredila po snegu, težav nisva imela). Glede na videno sva "ujela" enega izmed prvih vlakov za obisk gore brez potrebe po zimski opremi. Markacij, višje pa rdečih pik ali možicev je dovolj. Zgornji del vzpona je strm, zahteven in mestoma izpostavljen, preplezati moramo več skalnatih skokov (do II. stopnje). Laste so zoprne, saj so posute s peskom, ob najinem obisku pa so bile tudi vlažne (nevarnost zdrsa!). Baje je v zgornjem delu vzpona več možnih variant pristopa na vrh.

Vesel sem bil, da sva po vseh letih prišla tudi do Antelaa, a to je bil šele začetek najinih Dolomitskih doživetij 😍😎

Pogled proti Antelau (zadaj) z izhodišča v sredo zvečer

V četrtek zjutraj

Koča Scotter-Palatini

Pogled na hribe blizu Passa Giau

Tu gori sva se vzpenjala

San Vito di Cadore

V megli in vetru na Forcelli Piccola

Sprva še nezahtevna pot

Vstop v zahtevnejši del vzpona

Krajši skalnati skoki (I)

Po policah

Spodnji, položnejši del Last. Pot se jim tu izogne

Vidi se najina steza. Vse več megle okoli naju

Skalnati skok (I-II)

Zgornji, strmi del Last

Ob poti še polno snega

I-II, vlažno

Monte Antelao

Malce se je odprlo sem ter tja

San Vito di Cadore

Velik in zelo raznolik je tale masiv Antelaa

Pogled na zgornji, strmejši del Last

"Radirka" na podplatih je dobro držala 😂

Zelo zanimiv svet Last. Slika niti ne pokaže realnega naklona

Svet peska, skal in snega

Tofane z okolico

Monte Pelmo rahlo v oblakih

Po prijetni stezi proti izhodišču

Nočna tura na Rž (2538 m) - 17.7.2024

Sezona nočnih tur je odprta! 😂
Začela sva malo pred polnočjo na koncu ceste v dolini Kot. Cesta je v dobrem stanju. Sledila sva markirani poti, jo vmes tudi malce zgrešila 😂, a se hitro našla. Po pobočju na levi strani se začne pot nekoliko strmeje vzpenjati skozi gozd. Višje je v pomoč tudi nekaj varoval. Kmalu sva pri studencu, ki pa (začuda) komaj kaj kaplja. Nadaljujeva vzpon med grmičevjem še nekaj časa, nato pa se odpre. Ob zanimivih debatah vzpon hitro mineva in tudi kakšne posebne utrujenosti ni bilo. Jasno nebo in prijetna temperatura vabita, da za trenutek utihneva in zapreva luči. Kakšna milina, res! 😍 prijetni trenutki v čisti tišini, kar pri nama ni pogosto 😂 nadaljujeva z vzponom po vse bolj skalnatem svetu. Mimo debelega kamna se še naprej vzpenjava vse do roba pobočja, kjer se teren položi. Nadaljejeva prečno navzgor po zanimivih prehodih med skalami. Še nekaj vzpona naju loči do Doma Valetntina Staniča, kjer stopiva v kočo in si malce oddahneva. Zatem nadaljujeva v smeri Kredarice. Počasi se sveti, baterije kmalu ne potrebujeva več. Prečiva melišče in na njegovem koncu zavijeva levo strmo po šodru navzgor. Lažje reči, kot storiti 😂. Še dobro, da je do grebena blizu. Zavijeva levo in v nekaj minutah doseževa Rž (2538 m). Zaenkrat imava še kaj za videti naokoli, a "grozeči" oblaki z juga pritiskajo in počasi se začne megliti okoli naju. Nekako sva slutila, kaj sledi, čeprav sva mislila na najbolje. Niti ni bilo tako mrzlo (9 stopinj), a je veter naredil svoje, tako da je bilo kar zimsko. Še dobro, da sva imela topla oblačila. Nekaj časa sva čakala na vrhu v upanju, a so bile megle bolj vztrajne, tako, da sva kmalu začela s sestopom po isti poti do koče, kjer sva se malce okrepčala. Sledil je sestop po isti poti proti izhodišču. Megle se niso vdale, prve sončne žarke sva dobila šele v dolini. Bila sva nekoliko utrujena, zato se nama je pot tudi malce vlekla, a nama je vseeno dobro šlo. Brez večjih težav sva prišla do parkirišča v dolini. Kljub megli na vrhu je bila to zanimiva in lepa dogodivščina, s katere sva lahko oba nekaj odnesla 😀

Razmere: na poti je še nekaj snežišč, ki so položna in nama niso delala težav. Zadnji del vzpona na Rž ni markiran, a je stezica dobro vidna, v pomoč so tudi možici. 

Zahvaljujem se Renati za družbo na tej turi 😀

Komaj je kaj kapljalo

Vse bolj skalnato

Dom Valentina Staniča v temi

Pogled proti "špičasti" Rjavini

Malce zoprn vzpon po šodru do grebena

Razor, Škrlatica (in še mnogo drugega)

Na vrhu Rži

Počasi se zagrinja

Res sva na Rži 😀

Kredarica, Triglav že v oblakih

Že v sestopu proti koči

Razor, Jalovec, Mangart in sosedje so imeli nekaj sonca

Vrbanova špica

Pogled proti dolini Kot, levo "ladja"

Tudi v Karavankah ni bilo nič kaj bolje

Proti najvišji Mlinarici. Vidi se tudi prehod PP po polici

Debeli kamen

Pod skalnim skokom PP v smeri Luknje peči še veliko snežišče

Zelo prijetna pot po dolini

Tam gori sva prej hodila