Znani Matajur (1642 m) po še nepoznani poti - 20.1.2018

V soboto se štirje odpeljemo do Robiča, kjer prestopimo mejo in nadaljujemo do Špetra Slovenov (it. San Pietro al Natisone), kjer je naše izhodišče. Po zajtrku se odpravimo na pot. Kako daleč izgleda Matajur od tu! Sprva gremo malo po asfaltni cesti, kmalu nas tabla povede levo na večinoma položno makadamsko cesto. Sonca še ni, prevladujejo oblaki. Tej občasno betonski cesti sledimo do križišča (Makota), kjer zavijemo po poti 749a. Pot se lepo vzpenja skozi gozd. Izmenjujejo se vzponi in krajši spusti, pot je res prijetna. Ne pretirano strma pot nas pripelje do prelaza Sv. Kocjana, kjer zavijemo levo in hitro dosežemo istoimenski vrh (Sv. Kocjan - 723 m). Tu opazimo, da so nekaj dni nazaj hodili naši prijatelji planinci. Po krajši pavzi se spustimo do prelaza in nadaljujemo z vzponom. Pot v rahlih vzponih in spustih preči pobočje. Mestoma je bolj blatno, zato smo previdni. Pridemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Sv. Jurij (866 m), ki ga dosežemo v nekaj minutah. Kratka pavza, nato pa nadaljujemo preko prelaza Sv. Jurij. Še nekaj gozda, potem pa pridemo na bolj odprta pobočja, prečkamo tudi nekaj vlak. V času vzpona po gozdu se je počasi jasnilo, tako, da lahko uživamo v sončnih žarkih. Na manjši jasi blizu lovske koče naredimo krajšo pavzo. Jasno je, da ves čas ture govorimo, se hecamo in se zelo nasmejimo (kot vedno). Malo gori in malo doli in kaj hitro smo na prelazu Hlevišča, kjer prečkamo cesto in nadaljujemo navkreber v smeri Matajurja. Pot se zmerno vzpenja in nas pripelje do vrha Hlevišče, kjer je klopca in lep razgled naokoli, tudi proti našemu glavnemu vrhu. Vse bolj travnata pot nas pelje večinoma navzgor in nas pripelje do kamnite hiše, kjer se desno odcepi pot v vas Matajur, mi pa nadaljujemo navzgor. Dreves je vse manj, razgledov pa vse več. Počasi se začnejo pojavljati krpe snega, zato mestoma drsi. Vmes se spomnim in držim pesti za naše tekmovalce na tekmovanju Mladina in gore, ki ravno zdaj rešujejo teste. Zmerno strm vzpon nas pripelje do naslednjega razpotja, kjer nadaljujemo navzgor proti koči in vrhu. Vse več hodimo po snegu, ki je kar trd, a zaradi položnega naklona ni težav. v 15 minutah smo pri Domu na Matajurju, od tam pa hitro tudi na vrhu Matajurja (1642 m), ki smo ga gledali zadnji del poti. Pričaka nas krasen razgled na vse strani. Kako je daleč do izhodišča! Žal na vrhu ni ravno toplo, saj piha veter. Oblečemo se, nato pa malica, počitek in uživanje. Lepo je :). Na vrhu smo kar nekaj časa, nato pa sledi čas za sestop. Sestopimo proti zahodu v smeri Marsinske planine. Tu je sneg trd, teren malce strmejši, še sreča, da so narejene stopinje. Malo se lovimo, ampak nam gre, ni potrebe po dodatni opremi. Tu in tam malce zaplešemo na trden snegu, malo pa se tudi dričamo. Zavijemo levo in mimo številnih hiš na planini dosežemo mesto, kjer se ta pot združi s tisto direktno z vrha. Sestopamo navzdol po isti poti. Sprva drsi na travah, nižje v gozdu pa je bolje. Večkrat opazujemo, kako je še daleč do doline. Po isti poti sestopimo vse do prelaza Sv. Kocjan, kjer izberemo pot 749 v smeri Mečane in Špetra. Nekaj časa hodimo po stezi, nižje pa stopimo na cesto, ki nas pripelje v vas Mečana. Prvo serpentino pod vasjo nas markacije povedejo levo na makadamsko cesto, ki se kar vleče. Malo gor in malo dol poteka. Kar nekaj časa potrebujemo do Makote, kjer se združimo s potjo 749a. Do izhodišča nas vodi cesta. Sledila je vožnja domov. Zelo se razveselim odličnih rezultatov idrijskih planincev na tekmovanju Mladina in gore, ki jih izvem med potjo. To mi še polepša že tako lep dan. V temi prispemo nazaj domov.

Razmere: v vršnem delu je sneg, ki je bil kar trd, a mi nismo potrebovali dodatne opreme, saj je vse shojeno. Iz Špetra do Matajurja je zelo daleč, skupaj smo naredili cca. 30 km. Pot sicer ni pretirano strma, a se lahko vleče, saj premagamo velike razdalje. Drugače pa lepi konci tik za mejo :).

Hvala vsem trem za eno zelo lepo turo, slike, smeh in prevoz  :D

Zjutraj

Nekaj nas še čaka :D

Prelaz Sv. Kocjan

Daleč je še

Sv. Kocjan - vrh

Breze

Sv. Jurij - vrh

Prelaz Sv. Jurij

Sonce! :)

Prelaz Hlevišča

Klopca z razgledom

Stol, zadaj Kaninske gore

Stolov greben

Ob poti

Zemljevid ob poti

Dom na Matajure

Mija v ospredju

Krn ima pa kapo danes

Proti Marsinski planini

Že dokaj nizko

Mečana

Za vejami Špeter. Nekaj je še do tam.

Trstelj (643 m) po grebenu Črnih hribov - 14.1.2018

Napoved vremena nam je narekovala, da se najbolj splača iti na primorsko. Ker smo imeli že nekaj časa v planu Črne hribe, smo tokrat izkoristili priložnost in imeli lep nedeljski izlet.

Štartamo kasneje, kot smo vajeni, saj ni potrebe po zgodnjem vstajanju. Peljemo se po zanimivih kraških vaseh, ki so nekaj posebnega. Skozi vas Lokvica se zapeljemo do parkirišča pod Velikim Cerjem, kjer je naše izhodišče. Že takoj čutimo, da bo danes tudi nekaj burje. Po cesti v parih minutah dosežemo spomenik na Cerju . Odpre se nam pogled na okoliške kraje, vidimo celo nekaj bolj "primorskih" hribov (spredaj Sabotin, malo bolj zadaj celo Krn in Matajur). Se je pa videlo, da je proti notranjosti zelo zabito z oblaki. Krenemo po prijetni in položni poti v smeri Fajtega hriba. Drugače je tu, kot smo navajeni iz domačih krajev, meni se precej dopade. Hodimo med hrasti, borovci, veliko je tudi grmičevja. Spustimo se do kolovoza, kjer zavijemo levo in nato pri tabli kmalu desno. Tu je še kar razgledno, nato pa pridemo v gozd. Pot poteka malo gor in malo dol. Prečkamo gozdno cesti, nato pa sledi malo strmejši vzpon med grmičevjem vse do Fajtega (Fajtjega) hriba (433 m). Kratka pavza, nato pa spust proti levi do kolovoza, katerega le prečimo in nadaljujemo z vzponom. Preden se podamo navkreber, naredimo pavzo za malico in počitek. Pot poteka ob manjšem kamnitem zidu. Vzpon nas kmalu pripelje na Veliki vrh (463 m). Spet sledi spust do gozdne ceste, s katere pot hitro skrene nazaj v gozd in se počasi vzpenja. Po dobrih 10 minutah pridemo na Renški vrh (449 m). Ponovimo vajo od prej; najprej se spustimo do ceste, tokrat asfaltirane, katero le prečkamo in nadaljujemo z vzponom v smeri Trstelja. Pot se zmerno vzpenja skozi grmičevje (pozor na trnje, tu jih ne manjka!). Lepi gozdni stezi sledimo približno 10 minut do naslednjega vrha - Vrtovke (502 m). Spet sledi krajši spust po zelo prijetnem in zanimivem terenu (borovi gozdovi, spodaj pa travnata podlaga) do ceste, kateri sledimo kakšno minuto, dokler se na desno navzgor ne odcepi dokaj zaraščen kolovoz. Pot hitro zavije nazaj v gozd in zmerno strma steza nas pripelje do kavern tik pod vrhom Lešenjaka (552 m). Z Gašperjem greva malo raziskovat, saj je pot skozi kaverne markirana. Priporočam, vendar je nujna svetilka. Nazaj na svetlo prideva na drugi strani poti (cca. 20 metrov od vhoda). Z vrha se pot spet nekoliko spusti do makadamske ceste, kateri sledimo nekaj minut dokaj strmo navzgor. Hitro opazimo oznake, ki nas usmerijo levo na dokaj strmo pot, ki nas kmalu pripelje na naslednji vrh, to je Stolovec (563 m). Pot je ves čas prijetna in ni zahtevna. Prav lepo je pohajkovati po njej :). Kot že velikokrat danes, je sledil spust do ceste, kateri smo sledili nekaj časa zmerno strmo navzgor, dokler nas niso oznake za Trstelj popeljale na pot. Sledil je nekoliko strmejši vzpon do predvrha Stola, od tam pa nas je položna pot hitro pripeljala na Stol (629 m). Po krajšem spustu pridemo do sedelca, od tam pa smo hitro na vrhu Trstelja (643 m). Razgled ni ravno najboljši, ampak nekaj se vseeno vidi. Najlepše se vidi proti morju. Ker tudi tu piha, se hitro spustimo do koče, kjer sledi nekoliko daljša pavza in okrepčilo. Ko smo pripravljeni se začnemo vračati proti izhodišču. Do ceste med Stolovcem in Lešenjakom gremo po isti poti, nato pa se odločimo, da gremo raje po cesti kot čez vrhove. Cesti sledimo v desno, le ta se večinoma spušča vse asfaltirane ceste (oznake za Trstelj). Sledimo asfaltirani cesti po dokaj dolgem klancu do prve ostre serpentine, tam pa krenemo na gozdno cesto, kateri sledimo naprej pod prej prehojenimi vrhovi. Ko pridemo na odprto iz gozda lahko na levi strani v pobočju opazimo napis Tito. Še naprej sledimo cesti do križišča, kjer zavijemo desno in še malo sledimo tej cesti. Ko smo že mimo Fajtega hriba pridemo do razpotja, kjer krenemo po isti poti nazaj proti Cerju. Ko prispemo do tja, si na hitro ogledamo notranjost, kjer je polno informacij o teh krajih v Prvi Svetovni vojni. Sledi še kratek spust do izhodišča. Po drugi poti, tokrat skozi Miren se vračamo domov.

Razmere: pot je lepa, prijetna in nezahtevna. Priporočam, vendar ne ob kaki močni burji.

Hvala vsem za lep nedeljski izlet :)

Veliko Cerje

Morje

Proti Novi Gorici

Fajti hrib

Veliki vrh

Prijetno je tu!

V kavernah

Ob poti

Panorama z Cerja

Pod Colom