torek, 9. avgust 2016

Višarje in Kamniti Lovec (2071m) - 8.8.2016

V nedeljo popoldan gremo na Gorenjsko na obisk k sorodnikom, kjer se imamo super kot vedno. Uživamo v prelepem okolju in miru. Tam tudi prespimo, v ponedeljek zjutraj pa se odpravimo proti Višarjem. Jaz in Jerneja se do le- teh peljeva z gondolo, Gašper pa se odpravi peš. Lepo se je bilo po dolgem času peljati z gondolo. Na razgledišču z Jernejo uživava v odličnem razgledu, izstopajo gore nad Zajzero (Viš, Montaž in vse vmes, Nabojs itd...) kaj kmalu pa se odpraviva proti Kamnitemu Lovcu. Mimo cerkve se nekoliko spustiva po cesti, nato pa levo po gozdni poti. Sprva položno, nato pa bolj strmo nadaljujeva po tej poti, kjer je kar precej ljudi. Opazujem lepe in dobro ohranjene gozdove na tem področju. Tudi rastlinstvo je kar pestro. Kmalu zagledava naš cilj. Prečiva melišče, nato pa se dvigujeva po skalnato- travnatem pobočju. Po pavzi nadaljujeva proti vršnemu delu, ki je bolj zahteven. Še preden ga doseževa, naju dohiti Gašper, ki je tačas pridno nabiral višinske metre in je bil res hiter. Hitro pridemo do jeklenic, ki so nam v pomoč v grdi grapi, ki je za povrh še nesramno krušljiva, skala pa je tudi zelo zlizana od številnih nog. Brez težav se povzpnemo čez ta del in na desni zagledamo vrh Lovca. Kakšen lep razgled! :) kar precej časa se zadržimo na vrhu in uživamo v dnevu. Medtem nas ogovori prijazni gospod in skupaj raziskujemo vrhove, kraje, pove pa tudi kakšno zgodovinsko stvar iz bližnje okolice. Kar nekaj novega sem izvedel. Medtem sonce kar žge, ampak zaradi vetra ni toplo. Odločimo se, da bomo začeli sestopati. Čez zahteven del gremo previdno, nižje pa malo pospešimo in kaj hitro smo v travah in med drevesi. V eni uri smo nazaj na Višarjah, kjer se še malo razgledujemo, si pogledamo notranjost cerkve in si še malo odpočijemo. Gašper začne sestopati nazaj po poti, midva pa se udobno usedeva v gondolo in se odpeljeva nazaj v Camporosso, kjer nas čaka avto. Ob sladoledu počakava na Gašperja, ki kar hitro pride. Odločimo se, da gremo nazaj čez Bovec, kar seveda pomeni obvezen postanek pri čudovitem Rabeljskem jezeru. Na hitro se ohladimo, nato pa krenemo proti domu.

Hvala obema za družbo, prevoz in sorodnikom na Gorenjskem za lep nedeljski večer :)

Večer na Gorenjskem s pogledom na Stol



Višarje

Poliški Špiki, Nabojs itd..





Teta 

Veliki Nabojs





Lepi gozdovi



Proti Lovcu



Grapa z varovali

Super nam gre





Vrh














Spet na Višarjah

Levo Mangart in Jalovec



Eni z gondolo

Drugi pa peš



Vrhunsko!

Nad jezerom je Jerebica

Izpod Predela

ponedeljek, 1. avgust 2016

Nočni Triglav (2864m) - 31.7.2016

Pa se mi je uresničila še ena hribovska želja. In to na kakšen način!
V soboto ob 22:15 se z Boštjanom dobiva v Zadnjici. Zahodno od Kanina se bliska, kar ne obeta nič dobrega. Pogledava sliko padavin in vidiva eno večjo gmoto dežja in neviht. Ko se nasitim je situacija podobna. Odločiva se, da kar takoj štartava in ne čakava. Ob 23ih že hodiva po cesti proti zatrepu Zadnjice. Povsod je tišina, mir, le midva malo motiva naravo z lučkami. V slabi uri sva na koncu ceste. Boštjan pozna pot čez Komar, zato se odločiva, da greva po tej poti (vsekakor bolje kot po mulatjeri). Hitro prideva v bolj strm del poti, pomagajo tudi varovala. Nekaj metrov levo ob poti stoji kapelica. Nadaljujeva po poti, ki kmalu zavije v grapo. Po njej se nekaj časa vzpenjava, nato pa prečiva v malo lažji svet. Ob varovalih prečiva lepo poličko in po nekoliko bolj strmem vzponu sva kmalu spet v grapi. Vzpon po grapi z velikimi balvani, vlažno skalo in strmimi prehodi je ponoči kar malo strašljiv, toda jaz sem neizmerno užival v divjini tu okoli. Kmalu sva ven iz grape, varovalnih naprav zmanjka in znajdeva se v lažjem svetu ruševja in trav. Kljub noči in prijaznim temperaturam (prb. 15 stopinj) je vlaga visoka, zato sva bila precej premočena. Po kratki pavzi nadaljujeva v vse bolj skalnat svet. Še dobrih 15 minut in že stopiva na mulatjero, kateri slediva proti Doliču. Ta čas se spet bliska vse bolj, začne tudi zelo rahlo deževati. Predlagam, da greva pogledat, če ima koča na Doliču odprta vrata, da si tam odpočijeva in počakava, če bi bolj deževalo. Ob 2:10 sva v koči. Bila sva bolj zgodna kot sem si mislil, zato sva si vzela daljši počitek. Bal sem se zaspati, saj nisem vedel, kako bi telo delovalo, ko bi se čez 45 minut spet zbudil (če bi se sploh zbudil). Ob 2:30 začne močneje deževati, tudi bliska se vse bližje. Malo čez 3:00 sem nameraval, da bi šla naprej, toda takrat še vedno dežuje. "Kaj storiti?, nama bo uspelo?" sem se spraševal. Vendarle dež pojenja in 3:25 se odpraviva naprej proti Triglavu, ki je še daleč. Po ovinkih se dvigujeva proti podom. Višje se pot položi, vmes se tudi malce spušča in seveda nazaj dviga. Medtem opaziva nad nama zvezde, kako sem bil vesel, da se je zjasnilo :). Dobre pol ure hodiva po podih, potem pa le prideva do table pod steno. Medtem spet začne malce pršiti. "Pa ne spet" sem si mislil. Ni bilo sile, zato nadaljujeva proti steni. Na zahodu vidiva rob oblačnosti, zadaj se spet jasni. Ob varovalih sva hitro pod Triglavsko škrbino. Tu začutim, da so noge že precej utrujene, vse težje grem. Po kratki pavzi se začneva vzpenjati po vršni ploščadi, ki ni pretirano zahtevna. Zelo sem bil vesel, ko sem ob 5:20 zagledal vrh. Na vzhodu je nekaj oblačnosti, pa tudi nekaj jasnine. "Lepo bo" sem si mislil. Pihal je kar močan veter, bilo je le 5 stopinj. To je tisto pravo poletje. Ob 5:45 se začne. Kako je lepo, ko sonce vzhaja! :) uživamo v predstavi narave. Bil sem neizmerno vesel, čeprav me je precej zeblo. Po množici fotk se kar hitro odpraviva navzdol, kjer bo topleje. Previdno sestopava do pod stene, kjer pospraviva čeladi. Odločiva se, da greva pogledat Morbegno in da se povzpneva na bližnji vrh kjer pomalicava. Povzpneva se še na vrh Glava v Zaplanji (2556m), nato pa sestopiva proti Doliču. Ne greva prav do koče, ampak pred njo zavijeva proti Trenti. Mulatjera je dolga in dolgočasna, a nama gre dobro. Vmes se ustaviva pri Jolandi. Vedno znova gledava neskončne ovinke pod seboj. Po 2 urah sva spet na cesti. Ura je 10:30, sonce pripeka in vse bolj je vroče. Po točno 12 urah od začetka sva prispela do izhodišča. Ohladitev v ledeni Krajcarici, nato pa vožnja domov. Tako sva zaključila super dogodivščino.

Opisana pot tehnično ni pretirano zahtevna, vendar je fizično zelo naporna, saj moramo opraviti kar 2300m višinske razlike! Težav s snegom na poti ni.

Hvala Boštjanu, da je šel z menoj na turo in da sva lahko skupaj preživela to pravo avanturo :)





Kapelica





Po grapi



Med rušjem

Mulatjera

Koča na Doliču

Proti Triglavu





Še manjka nekaj do sonca, ampak je vseeno že lepo

Aljažev stolp

Manjka še malo
Še malo
Midva pri stolpu

Utrinek





Fantastično






Planika







Zelo lepo!




Kanjavec, zadaj Krn

Morbegna 
Glava v Zaplanji

Najboljši par: Jalovec in Mangart

Povštr med šodrom

Dolič

Vršac in Zadnjiški Ozebnik
Od daleč
Pogled proti poti čez Komar
Jolanda
Neskončni ovinki
Spet v dolini, ta slap teče blizu poti čez Komar