PrimožGrahelj's blog

sreda, 13. junij 2018

Kaluder (1980 m) - 12.6.2018

S Silvijem sva se že lani dogovorila, da bova skupaj šla na ogledno turo na Kaluder. Torek je bil pravi dan za to, čeprav je bila napoved vremena negotova. Pridruži se nama še Tinka in tako se zgodaj zjutraj odpeljemo do Vrsnika (Pod Zjabci). Še pred šesto uro se odpravimo navzgor po markirani poti proti pl. Za Skalo. V zmernem tempu sledimo lepi gozdni poti navzgor. Tu in tam se odpre lep pogled na gore nad Sočo. Soparno je, vlaga je zelo visoka. Ves čas pot lepo vijuga sem ter tja. Tinka se odloči, da bo šla proti Velikim vratom, midva pa kreneva desno proti pl. Za Črnim vrhom (odcep se nahaja na višini blizu 1500 m pri manjših kotanjah; dobrih 5 minut za tem, ko prvič zagledamo streho planine Za Skalo). Stezica naju vodi večinoma po ravnem proti desni. Mimo koče slediva delno zaraščeni travnati poti, ki se malce vzpenja in spušča. Čez slabih 30 minut hoje po tej stezi zagledava pl. Za Črnim vrhom, okoli katere je vse zaraščeno. Pred nama se pokaže Kaluder in že gledava, kako ga bova "naskočila". Od planine greva nekoliko proti levi v smeri vrha. Najprej je macesnov gozd, preden prideva na melišče pa naju čaka še nekaj pretikanja skozi rušje. Malce greva proti desni, da prideva na del melišča, ki se dviga in se višje spremeni v manjšo grapo, ki pripelje do sedla v grebenu Kaludra (ta prehod se dobro vidi s planine - gledamo "glavno" grapo desno od predvrha - slika). Ta del poti je strm in mestoma zoprn. Na sedlu zavijeva levo in iščeva ter se plaziva skozi poseke med rušjem. Kakšen prehod je malce zahtevnejši. Po 15 minutah sva ven iz najhujšega ruševja in slediva skromni stezici nekoliko v levo navzgor vse do grebena. Do vrha naju čaka še nekaj hoje po ali pa malo pod grebenom. Možic naznanja vrh Kaludra (1980 m). Vreme se dobro drži, midva pa tudi :). Sledi malo malice, počitka in uživanja. Pred odhodom se slišiva s Tinko, da se dobimo spodaj na planini. Od vrha kreneva naprej po delno rušnatem grebenu, dokler skromna stezica ne zavije desno na nekoliko širšo pot, ki preči daleč pod Babo. To pot kmalu zapustiva in gledava za prehod v levo proti kotanjam levo spodaj. Hitro najdeva ustrezen prehod spodaj na melišče in po njem do stezice, ki pelje z Pradoline proti planini (najin prehod je označen na eni izmed slik). Kreneva levo in se z rahlimi vzponi in spusti bližava planini, kjer naju že čaka Tinka. Skupaj se odpravimo po stezi, ki se spusti pod planino do bližnjega gozda, nato pa se v kljičih spušča navzdol. Po krajši pavzi nadaljujemo po lepi stezici. Nižje prečkamo šodrasto grapo in se še naprej spuščamo proti levi. Še eno stopnjo nižje prečkamo velik podor. Ko smo spet v gozdu se malo lovimo in iščemo stezo, najdemo jo po grebenčku nekoliko desno. Spustimo se do kamnitega zidu, nato pa levo čez travnik do nekdanje vasi Črča, od tam pa naprej po stezi do ceste. Zavijemo desno, do avta nas ločita še slaba 2 km ceste. Ta del je zelo vroč, zato nam prija postanek ob vodi, ki teče blizu izhodišča. Sledi še vožnja domov, vmes pa naredimo še en postanek.

Razmere: na poti sta 2 snežišči, ki ne predstavljata težav (skoraj ravnina). Vzpon na Kaluder je zahtevno brezpotje. Malo pretikanja skozi rušje nam ne uide. Steze se tu in tam izgubljajo, le redko srečamo kakega možica. Najine prehode sem nakazal na slikah.

Hvala obema za prevoz, slike, družbo in lepo turo :)

Bavški Grintavec

Zagledamo streho pl. Za Skalo

Ob poti

Prijetna stezica proti pl. Za Črnim vrhom, pogled nazaj

Pl. Za Črnim vrhom je na lepem kraju

Najina smer vzpona

Po šodru

Nad glavnim meliščem

Proti grebenu

Na grebenu, pogled proti planini

Rušje, rušje, rušje.... prehodi so!

Pogled na Greben Kaludra... Bilo je zanimivo :D

Blizu vrha

Greben proti V. Babi

Silvij se bojuje z rušjem

Stara mulatjera, ki vodi pod Babo

Našla sva dober prehod po jeziku melišča med rušjem

Spodaj v dolini

Pogled na najino smer sestopa z grebena

Daleč je še dolina

Steza se izgublja

Še malo

ponedeljek, 11. junij 2018

Kvintet vrhov okoli Kriških podov - 10.6.2018

Žal sem moral odpovedati nastop na Maratonu Franja, namesto tega pa sem naredil eno lepo turco :D.
V nedeljo zgodaj zjutraj me pobere Mrak express in odpraviva se do začetka doline Zadnjice, kjer se pripraviva za odhod. V prijetnem jutranjem hladu se vzpenjava po cesti proti zatrepu doline, od tam naprej pa po mulatjeri navzgor. Dobro nama gre, uživava lahko ob pogledu na gore, ki so se bleščale v soncu. Na križišču nadaljujeva proti sedlu Luknja. Pod sedlom je še zanimivo snežišče (kot tunel), ki ga brez težav obideva. Na sedlu naju pričaka sonce, mlad kozorog in lep pogled v Vrata. Vidiva tudi nekaj ljudi iz smeri Vrat, tisti zgodnejši pa že sestopajo. Po kratki pavzi zavijeva levo v smeri Bovškega Gamsovca. Ko se povzpneva za nadstropje višje zagledava skupino kozorogov, ki je štela okoli 20 osebkov. Kako sem jih bil vesel! Malo sva jih občudovala, potem pa sva se odpravila naprej. Markacije so naju povedle do gredine in potem v levo, nato pa spet desno na travnat pomol. Bilo je zelo toplo, pot pa brez posebnosti. Odprlo se nama je vršno pobočje. Pod vrhom je še nekaj varoval. Ko sva prispela do križišča je do vrha na levi zelo blizu. Bovški Gamsovec (2392 m) je dober razglednik. Malo malice in pavze. Okoliški vrhovi so se preganjali z meglicami, midva pa sva sestopila v smeri Kriških podov. Sprva je pot zahtevna, nižje pa je lažje. Spodaj po kotanjah je še precej snega, a nisva imela težav. Skočiva levo na Dovški Pihavec (2216 m), naslednji cilj so Stenarska vratca, kjer pokukava proti Škrlatici, ki pa je v megli. Kratek spust, nato pa kreneva v smeri Križa. Prvo snežišče sva obšla ob steni, naslednjega pa spodaj. Večjih težav nisva imela. Pod steno, kjer je včasih pot zavila desno je napis STOP, zato sva sledila obvozu v levo in potem vrh Križa (2410 m) dosegla z leve proti desni. Kratka pavza, nato pa sva se vrnila pod vrh in šla naprej proti Kriškim podom. Na Bovških vratcih zavijeva levo in sestopava proti podom. Ko prispeva pod Kriški rob (10 minut) zavijeva desno in se po brezpotju brez težav povzpneva navzgor po skalah in travah. Kmalu sva na vrhu Kriškega roba (2366 m), kjer stoji možic. Gledava, če je možen kak prehod proti vrhu z zanimivim imenom: Špletva oz. Indijanec. Sprva greva nekoliko v levo navzdol, nato malce v desno po prehodih do ozke in šodraste grape, po njej navzdol cca. 15 m, nato pa desno po izpostavljenih prehodih. Svet se malce položi, zavijeva levo po skrotasti gredini in naprej proti desni do snežišča v kotanji. Ves ta sestop je zahteven in šodrast z več mesti I-II. Najbolje si je najlažje prehode iskati sam, jaz sem nakazal najino smer sestopa. V kotanjah je seveda še polno snega, vidiva pa tudi možice, ki naju povedejo navzgor po dolini. Pod sedlom zahodno od vrha spet zagledava te lepe visokogorske živali. Pod njimi zavijeva desno in hitro doseževa vrh Šplevte oz. Indijanca (2382 m). Indijanec na Indijancu bi lahko rekel :). Vse bolj temni oblaki in meglice so naju hitro pregnale nazaj v kotanje in po njih proti koči. Ob spremstvu možicev sva se spuščala po dolinici. Kmalu sva se priključila poti na Razor, do Pogačnikovega doma na Kriških podih ni bilo več daleč. Kočo trenutno prenavljajo, predvidoma se odpre po 25.6. Po malici in pavzi začneva s sestopom. Še preden se noge spet ogrejejo že iščeva opremo za dež, saj naju ulovi ploha, ki je trajala cca. 15 minut. Dež pojenja, postane pa zelo soparno. Pridno se spuščava po mulatjeri. Nižje spet posije sonce. Ena od grap, ki jih prečka pot je zalita s snegom, previdnost ne bo odveč. Ovinkasti poti slediva do spodnje postaje žičnice in naprej po cesti do avtomobila. Sledi še vožnja proti domu.

Razmere in težavnost: na omenjeni poti je bilo kar nekaj snežišč; nekaj se jih da obiti, nekaj jih je na ravnem, nekaj pa jih je potrebno tudi prečiti, zato cepin ni odveč. Spust s Kriškega roba do kotanj je bil zelo zahteven z mesti I-II, ostalo pa je precej lažje. Razen zadnjih 2 vrhov so poti markirane. Tura je dolga in naporna z višinsko razliko krepko čez 2000 m.

Hvala sotrpinu za prevoz, slike, turo in dobro družbo :D