PrimožGrahelj's blog

Za zadnji dan potepanja sem si izbral nekaj bolj na izi 😀 zdaj je primeren čas za obisk škafa, ki sem si ga želel videti na lastne oči, tako, da sem v nedeljo zjutraj spet štartal tam, kot včeraj - v prvem desnem ovinku ceste nad Matkovim kotom. Po drugi cesti sem se spustil do markirane poti in ji sledil navzgor. Gore so že v soncu, tu pa je še senca, prijetna temperatura in mir; joj, kakšen mir 😀 kmalu zavijem čez prodišča na desno stran in se vzpenjam po prijetni stezi (lahko bi se vzpenjal tudi po prodišču navzgor). Steza je prijetna in vodi skozi gozd. Višje se malce odpira in že sem nad snežiščem. Kar daleč navzdol od škafa je še sneg. Raje kot po snegu sledim poti, ki pa me višje pripelje do snežišča. Ni druge, kot po snegu 😎 kljub jutranji uri sneg ni trd, ampak je dovolj mehak za udobno nadaljevanje. Tudi naklonina je tu dokaj majhna. Tu srečam prve dva človeka, sicer pa je še ljubi mir 😀 prečim po snegu in višje zavijem levo, da grem raje po poti kot po snegu. Pod vršno strmino škafa spet prečim sneg in se povzpnem na manjši greben z jeklenico, ki je višje odtrgana, ampak težav nisem imel. Do škafa na levi je še čisto malo. Lepo je bilo videti tale Matkov škaf v živo 😍 visok je okoli 10 metrov, groba ocena. Zanimiv pojav in prav lepo se mi je zdelo, da sem se odločil, da si to pogledam. Nekaj časa sem ga opazoval, slikal in se pogovarjal s prišleki, nato pa sem sestopil proti dolini. Tokrat sem se malce bolj držal snega in se dričal po njem. Spodaj imam pavzo, nato pa še uživam v darovih, ki mi jih ponuja narava 😍 sredi dopoldneva se vračam proti izhodišču. Ljudi srečujem precej, razumljivo.
Hvaležen sem, da sem preživel tri lepe dneve v prelepi zgornji Savinjski dolini in njeni okolici 😀

Razmere: na poti ni bilo posebnosti. Ena strgana jeklenica je na grebenu tik pod škafom. Sneg je bil dovolj mehak, da sem lahko varno napredoval brez zimske opreme. Ni pa nujno, da bo vedno tako. Naprej proti Mrzli gori naj bi bil en podor, kar lahko oteži nadaljevanje.

Sprva po cesti

Del gora nad Matkovim kotom

Na vrhu snežišča na sliki je škaf

Tu gori sem se potepal včeraj

Tale skala sigurno ne bo padla nikamor 😎

Kar dolgo je snežišče pod škafom. Pot gre tu desno

Tu je dokaj položno, pod škafom pa je bolj strmo

Pogled navzdol. Tu je strgana ena jeklenica

Naprej gre pot proti Mrzli gori... Baje je bil malo naprej od tu nek podor

Matkov škaf 😍

V objemu sten

Še iz druge strani

Od tu gor teče dol voda

Dokaj divja, a meni lepa pokrajina naokoli

Naravna ljubezen 😀

Začel sem v prvem desnem ovinku ceste nad Matkovim kotom. Hitro zapustim to cesto in grem levo po nekoliko zaraščenem kolovozu. Nisem vedel, ali me bo pripeljal višje nazaj na cesto ali ne, ampak sem probal... In bil uspešen 😀 ko sem nazaj na cesti ji sledim skoraj do kmetije Matk, tam pa zavijem levo na drugo gozdno cesto in se vzpenjam po njej. Višje, malo za desno serpentino, jo spet zapustim po zaraščenem kolovozu in mu sledim navzgor. Spet sem dobro to izpeljal, saj sem prišel na cesto tam, kjer sem si želel 😀 iz naslednjega ovinka sledim stezi po travah navzgor, še enkrat preko ceste in naprej vse do... ja, ceste, spet 😎😂 ampak zdaj sem že zelo blizu, saj je do Lesnikovega sedla na desni le še kratek sprehod. Tu zavijem levo na slabšo stezico skozi grmičevje. Po pavzi nadaljujem po stezici, ki se večinoma drži grebena in poteka ob mejnih kamnih. V gozdu ji je lažje slediti. Mestoma je kar strmo, ampak je pot lepo speljana in višje tudi vse bolj razgledna 😀 brez večjih težav se povzpnem na Jerebičje (1762 m). Razgled je že od tu 😍 nadaljujem po grebenu, teren se obrne navzdol. Malce nižje pot zavije malo v levo in se spušča proti travnatemu Matkovemu sedlu. Spet se začnem vzpenjati skozi redek gozd in rušje proti grebenu. Vrh Matkovega Grintovca (1711 m) je tik ob poti. Sledim stezi, vmes malce zgrešim, saj grem preveč desno, a ugotovim zmoto in se vrnem na stezo, ki me pripelje pod Jerševec (1731 m). Vrh dosežem malce desno od poti. Za robom me čaka spust, sprva se spuščam prečno, nato levo navzdol ob grapi (tu je več shojenih stezic, variant). Spusta je za prb. 100 višinskih metrov. Na desni opazim prehod preko grape in nato dokaj strmo navzgor na drugo stran. Še naprej sledim lepi in razgledni prečni poti, ki je na nekaj mestih bolj ozka in izpostavljena. Nekaj časa prečim v rahlih vzponih in spustih do manjše grape, kjer stoji možic. Tu zapustim prečno pot in začnem z vzponom po grapi. Sledim enemu opisu, pa se mi zdi, da izgleda vse preveč enako, da bi se lahko resnično kaj znašel po tistih besedah 😎 skratka, grapi kar sledim, sprva je še kak možic, potem ne več. Malce se zapira, a najdem manj zahteven prehod rahlo levo in strmo med rušjem na rob, kjer se mi odpre pogled naprej. Med rušjem najdem kakšen prehod, ampak se mi je zdelo, da je vrh bolj desno. Ko pridem do roba mi postane jasno, da sem šel preveč levo oziroma naravnost in začnem s prečenjem v desno po prehodih med rušjem. Brez večjih težav mi gre, prehodi so, kmalu pa zagledam tudi možica 😀 juhej, "zadel" sem zamišljeno stezico. Še malce grem desno, nato pa strmo navzgor proti grebenu in nato desno ob njem. Spet se objemam z rušjem 😎 mestoma strmi in izpostavljeni stezici sledim rahlo desno in navzgor vse do roba grebena. Do Matkove kope (1957 m) na levi je blizu. Juhej! razgled pa 😍, itak. Vroče je bilo. Kar hitro se spustim nazaj po isti smeri do tistega možica, nato pa poiščem drugo smer sestopa do spodnje grape. Ozka, a ne preveč strma grapa obdana z rušjem obeta veliko. Pa še kak možic se najde. Nižje sestopam ob grapi ali po njej in skozi pas rušja sem spet v začetni grapi, po njej pa kmalu dosežem prečno pot. Kar malce sem si oddahnil 😀 gledano navzgor sem sestopil nekoliko bolj desno, kot pa sem se vzpenjal. Po pavzi nadaljujem po prečni poti, vmes je kakšno izpostavljeno in zahtevno prečenje, a pridem čez brez težav. Še malo in spuščam se proti Matkovi krnici, kjer dosežem ostanke lesene staje. Lepo je tu, res 😍 Krnička gora se bohoti nad mano. Sprašujem se, kam pelje prečna pot, ki od tu naprej kar preči po višini v smeri Matkovega škafa oziroma Lativce? Zavijem levo navzdol in se spuščam po stezici. Malce nižje se v desno odcepi še ena dobra stezica. Kam gre pa ta? 😎 en kup stezic, isto kot včeraj okoli Raduhe. Tale pot je lepo speljana, mestoma je kakšen zahteven prehod. Spuščam se ob eni grapi, kaj kmalu pa se steza obrne levo in začne prečiti. Na odprtem je ok, v gozdu pa je spet prava drsalnica suhega listja in iglic, da spet plešem 😎 kar vesel sem, ko zagledam in stopim na slabšo cesto in se spuščam po njej proti dolini. Ko dosežem markirano pot ji sledim levo, preko struge in naprej po cesti. Do izhodišča ni več daleč.

Razmere: snega ni bilo. Prečna pot in vzpon na Matkovo kopo sta mestoma zahtevna in izpostavljena. Tu in tam je treba malce poplezati. Orientacijsko je tudi kar zahtevno, saj deluje vse enako 😎 sploh, če si prvič tam je lahko kar zanimivo (beri zoprno). Sicer pa lepi kraji in zanimive stezice 😍