PrimožGrahelj's blog: Grebensko prečenje Kurji vrh (1762 m) - Frdamane police (2284 m)

Sploh ne vem, kje naj začnem 😜. Verjetno najbolje, da kar na samem začetku hehe 😁.
Dan pred turo sem imel nekaj dvomov, ali sem trenutno dovolj psiho-fizično pripravljen za tole zahtevno prečenje. Odločil sem se (prepričal glavo), da sem pripravljen in sposoben. Noč pred turo sem slabo spal (kako pa drugače hehe 😂), a ko je v petek zjutraj ura odbila sem bil pripravljen.
Štartava nekaj po 5. uri od jezera Jasna. Prečakava cesto in se usmeriva po asfaltirani cesti mimo hiš navzgor. Višje je cesta makadamska; na vseh križiščih greva naprej (ne levo) dokler ne prideva do hudournika, kjer zavijeva levo na dobro stezico, ki se začne strmo vzpenjati navzgor. Vlaga je bila visoka, tempo dober, tako da je teklo iz vseh lukenj. Strmina ne popušča. Višje se teren malce odpre, pot proti vrhu vodi med borovci. Na Kurjem vrhu (1762 m) srečava Stojana, ki je tudi namenjen v isto smer kot midva. Tu je že bil, tako da pozna prehode. Jackpot! 😀 😀 Hitro se "ulovimo" in skupaj nadaljujemo. Tik pod vrhom krenemo po stezici (možici), ki vodi desno pod grebenom. Prehodov ni težko najti. Malo poplezavamo levo desno in okoli rogljev do pod stene Rigljice, kjer se začne zahtevnejši del. Tu se opremimo in nadaljujemo. Prvi del niti ni tako zahteven (I), plezamo rahlo proti desni. Višje je že strmeje (do II). Na drugo stran je kratek spust po vrvi, lahko pa se tudi spleza navzdol do zajede (III, cca. 20 m). Za ta del poti se privežem na vrv. Sledi izpostavljena in šodrasta prečka v desno, nato pa poplezavanje (do II) po zelo krušljivem svetu proti vrhu Rigljice (2074 m), na katerega splezamo v levo. Po pavzi se spustimo nekaj metrov in nadaljujemo po grebenu do škrbine, od tam pa splezamo po plošči (II), višje pa po krušljivem in izpostavljenem grebenu do bližnje Rušice (2096 m). Previdno nadaljujemo s sestopom po grebenu, ki je zelo zahteven in krušljiv. Izpostavljenost je mestoma zelo velika. Z orientacijo nismo imeli težav, saj je na obe strani le zrak hehe 😀 😁. Kar nekaj časa se previdno spuščamo do roba, kjer le zagledamo sidrišče za spust po vrvi. 2x 60 metrov vrvi bo dovolj za spust do grebena nad oknom (kakšno sidrišče je tudi vmes, če ga najdeš). Spust je bil kar dolg. Počasi se spuščam v "praznino" rahlo proti levi gledano navzdol. V najbolj strmem delu spusta kar naenkrat zaniham v desno in treščim ob steno, a sem bil pripravljen, tako da mi ni bilo nič, le malce gugati sem se hotel hehe 😁 😁. Sotrpina se spustita brez težav. Malce se mučimo z vlečenjem vrvi, a na srečo se nam ni zataknila. Naslednji krajši spust po vrvi poteka rahlo desno z roba grebena mimo okna. Ravno ko se razvezujem z vrvi pa kar naenkrat slišim bratov klic "kamen" nakar odfrčim kak meter stran. Če bi te zadel tak kamen.... Zatem pa tisti vonj, ki nastane, ko se kamni krešejo med sabo. Mmm, prijetno 😏. Dobro je, nadaljujemo z vzponom po nekakšni grapi in čez žlebove, ki vodijo proti naslednjemu vrhu. Svet je strm, izpostavljen, krušljiv in zahteven. Višje je detajl, kjer se dam na vrv (kakih 15 m III), onadva pa gresta prosto. Nad tem pa v lažjem svetu dosežemo Vrh nad Rudo, tudi Rusa Peč (2108 m). Na vse strani sama divjina, waw! 😀 gledam proti Rušici in si mislim "norci, le kje smo se potepali prej 😁". Nadaljujemo po krušljivem grebenu za rob in malce navzdol do sidrišča za spust. Tale spust bi lahko poimenoval "Grande finale". Spet povežemo 2x 60 metrov vrvi in se počasi spuščamo. V spodnjem delu spusta je tako strma stena (navpično, rahlo previsno?), da lebdiš v zraku in se sploh ne odbijaš od nje. Enostavno visiš in se spuščaš 😀. Adrenalinsko in zelo atraktivno 😀. Glavnih težav je spodaj konec. Tu se razvežemo in nadaljujemo navzgor. Sprva rahlo v desno, nato v levo po gredini in nato spet proti desni navzgor. Ta del se mi je kar vlekel, težave so zmerne (I-II). Mimo nižjega vrha (2274 m) kaj kmalu dosežemo višji vrh Frdamanih polic (2284 m). Ves navdušen sem se zleknil na vrhu 😀. Nekaj pavze, nato pa sestop po krušljivem pobočju (mesta I) do melišč pod Špikom. Sestop skozi Kačji graben je potem le še (zelo kisla hehe 😂) češnja na torti. Spodaj zavijemo desno do bližnjega slapu, da se malce osvežimo. Nadaljujemo do ceste, po njej pa v pol ure dosežemo izhodišče. Bil sem super zadovoljen, kako smo to izpeljali 😀. Ohladitev, nato pa vožnja proti domu.

Razmere: gre za alpinistični vzpon III. stopnje. Greben in vzpon nanj sta večkrat zelo strma in izpostavljena, krušljivost je pogosto zelo velika. Celotna tura je zelo zahtevna s številnimi zanimivimi mesti in odbitimi spusti po vrvi 😀. Skratka divji svet. Tura je dolga in naporna.

Zahvaljujem se obema, da smo skupaj naredili to odbito prečenje. Stojan, super je, da smo se spoznali in šli skupaj naprej 😀.