PrimožGrahelj's blog: november 2019

torek, 26. november 2019

Travnik (2200 m) nad Mangartskim sedlom in sončni zahod na Kuku (1243 m) - 25.11.2019

Imel sem željo po soncu in snegu. Ponedeljek je največ obetal, pa še prost sem bil, kar pomeni priložnost za novo dogodivščino :).
Tako sva se dva odpeljala do križišča cest za Predel in Mangartsko sedlo (Pri Mlinču). Tam sva pustila avto in nadaljevala po cesti, kaj kmalu pa sledila markirani poti proti Mangartski planini. Mimo nje nadaljujeva po cesti in kolovozu, ki se višje spremeni v pot. Vzpenjava se proti desni in kaj kmalu prečkava cesto ter nadaljujeva po markirani poti. Tu se začne pojavljati sneg (cca. 1500 mnv). Še enkrat prečkava cesto in nadaljujeva ob markacijah. Ker se udira si nadenem krplje in poiščem cesto v bližini, da po njej nadaljujeva z vzponom. Tako meni kot štirinožnemu prijatelju se sprva malce udira, višje pa je boljše. Ob cesti je še nekaj rumenih macesnov, ki se bleščijo v soncu. Krpljanje po cesti je bilo prav prijetno. Višje je na nekaj mestih nekaj plazovine na cesti, a težav nisva imela. Pod kočo zavijeva levo in slediva sledem smučarjev proti njej in naprej proti Mangartskem sedlu. Tu gori vlada prava zimska idila. Skorja je bila dovolj trda, da se ni prediralo. Na robu naju pričaka čudovit razgled na ono stran - megleno morje, nad njim pa bele gore. Waw, ni kaj dodati :). Nadaljujeva proti desni na bližnji vrh. Za vršni vzpon si nadenem dereze in cepin, da gre lažje. Teren sicer ni pretirano strm (okoli 30 stopinj), a skorja je trda in zato je nevarnost zdrsa velika. Hitro prideva na vrh Travnika (2200 m). Dih jemajoči pogledi na vse strani. Vrneva se na ravnino, kjer imava pavzo in počitek. Med sestopom srečava dva turna smučarja, s katerima si izmenjamo nekaj besed. Vsake toliko se sliši pok in sproži se kak manjši plaz. Brez težav sestopava proti izhodišču. Zaradi sonca se je sneg delno odjužil. Zgornjo bližnjico izpustiva in greva kar po cesti in tako prehodiva še dva tunela. Mimo Mangartske planine se vračava nazaj proti izhodišču. Ker je čas dopuščal sva v Idrskem zavila desno in se povzpela pod Livški Kuk na Kolovratu. Na parkirišču pod vrhom pustiva avto in se odpraviva na vrh Kuka (1243 m). Do tja je cca. 15 do 20 minut umirjene hoje. Tu srečam domačina s psičko, s katerim imava isti namen. Po malici se počasi začne šov narave; sonce zahaja in vse oranžno postaja; gore se bleščijo v zadnjih žarkih, medtem ko se po dolinah vlačijo meglice. Res je bilo čudovito :). Skupaj sestopimo do parkirišča in nadaljujemo vsak v svojo smer. Sledila je še vožnja domov.

Razmere: sneg se začne nad prb. 1500 mnv. Spodaj se je malce prediralo, višje pa je bilo bolj trdo. Razmere niso bile slabe, se bodo pa kmalu spremenile, saj prihajajo nove padavine. Vzpon na Travnik ni pretirano zahteven. Zgoraj je prav idilično, a previdnost ne bo odveč.

Na začetku poti

Mangart zgleda povsem zimski

Nadaljujem v tej smeri

Mangartska planina

Ruša, Vršič; zadaj levo gore nad Jezersko dolino

Vse bolj se odpira; levo Žrd z okolico

Macesni

Tu in tam kak manjši plaz na cesti

Skala in Male špice

Koča na Mangartskem sedlu

Sledi...

Čudoviti razgledi! :)

Sploh ni slabo hehe

Gore nad kočo Zacchi

Pogled navzdol z vrha na vršni greben

Mangart je dobro zalit s snegom

Res je lepo gor na sedlu

Loška stena

Jalovec iz začetka Loške Koritnice

Že na Kuku

Po dolinah pa megla...

nedelja, 3. november 2019

Gori, doli, naokoli po hribih v bližini Visokega Kanina (2587 m) - 1.11.2019

Napoved sonca v hribih je kar vabila tja gori v višave.
Tako smo se trije v petek zapeljali do B postaje Kaninske žičnice, od tam pa smo nadaljevali po markirani poti proti pl. Krnica. Še pred njo smo dočakali sončni vzhod. Nadaljevali smo vzpon po dolini Krnica. Spodaj je še bila v senci, višje pa nas je sonce lepo grelo. Dobro smo napredovali in kar hitro smo dosegli Prevalo, kjer smo pokukali na severno stran. Nadaljevali smo levo po progi, višje pa po markirani stezi. Ko smo dosegli vznožje Prestreljeniškega vršiča (2262 m) smo zavili desno po strmih travah proti grebenu, kjer se nam je odprl čudovit razgled naokoli. Po izpostavljenem grebenu smo hitro dosegli vrh, v manjši škrbinici za njim pa smo zavili levo strmo navzdol nazaj do markirane poti. Po pavzi smo nadaljevali do Škrbine pod Prestreljenikom. Na levi strani smo opazili prečno stezico in šli po njej skoraj do roba, nato pa smo zavili desno na greben (mesta I) in po njem na Grdi vršič (2345 m). Do škrbine smo se vračali po isti poti, od tam pa smo nadaljevali vzpon na Prestreljenik (2499 m). Malica s takim razgledom je nekaj posebnega :). Ko smo bili pripravljeni smo se začeli spuščati do družinske ferate, ki nas je peljala po policah do Prestreljeniškega okna. "Pokuk" skozi okno je skoraj obvezen hehe :). Ko smo se spuščali smo srečali nekaj kozorogov. Nadaljevali smo desno do roba pobočja, kjer zavijemo levo in sledimo možicem čez Kaninske pode proti koči in bivaku. Hoja po podih je meni osebno zelo zanimiva, a je potrebno biti previden. Priključimo se markirani poti od D postaje in kaj hitro smo pri bivaku in Domu Petra Skalarja. Pogledamo v bivak in ugotovimo, da ima res lep razgled direktno iz postelje. Moški del krene na bližnji vrh. Od koče sva hitro pri vznožju Konjca (2289 m), nato pa kreneva nekaj metrov navzgor, kjer zavijeva levo do okna in ob njem proti vrhu (I-II, izpostavljeno). Sestopiva skozi okno do koče, nato pa skupaj nadaljujemo pot proti Kaninu. Spet se potepamo med škrapljami, brezni, žlebiči in drugimi kraškimi pojavi. Mimogrede prečimo Vrh Osojnic (2371 m) in kmalu prispemo do križišča poti. Moški del nadaljuje še na en bližnji vrh. Prečiva melišče in se vzpenjava proti škrbini, kjer zavijeva levo po polici do mesta, ki ponuja dokaj lagoden vzpon čez krajši skok na vršno pobočje (mesta I) do vrha Hudega vršiča (2478 m). Spustiva se po isti poti do markirane poti in nadaljujeva proti Kaninu. Na Dolgih prodih (ki res niso tako kratki :)) smo vsi spet skupaj in nadaljujemo svojo pot. Ko prispemo na greben iščemo mejni kamen, kjer naj bi se zavilo na še en bližnji vrh. Tega kamna pa ne najdemo, čeprav si mislimo, da bi moral biti tu, zato nadaljujemo naprej. Spustimo se v Kaninsko škrbino, nato pa sledi vzpon do vrha Visokega Kanina (2587 m). Opazujemo lahko greben od tu do Prestreljenika, ki je še v planu. Tudi glavni Rezijanski greben nas gleda :). A glej ga zlomka! kaj hitro prinese meglice in "uživamo" lahko le v hladnem vetru. Ne obiramo se preveč, ampak začnemo s sestopom v JV smeri. Sprva je pot še zahtevna, nato pa dosežemo melišča in težav ni več. Pot čez Zadnji dol se kar vleče. Približno uro potrebujemo, da pridemo čez pode do mesta, kjer se dejansko pot začne bolj spuščati proti dolini. Pri pl. Gozdec nas ujame tema, zato z lučkami nadaljujemo do ceste, od tam pa smo v 15 minutah nazaj pri B postaji.

Razmere: večkrat moramo malce poplezati (I-II), mestoma je teren izpostavljen. Tu in tam nam pomagajo tudi možici. Tura je (sploh za kratek dan) dolga in tudi naporna (več kot 2000 višinskih metrov). Snega ni bilo. Naj poudarim, da so razmere zdaj že povsem drugačne.

Hvala obema sotrpinoma za zanimivo turco :).