Spet sončni zahod, spet polna luna in spet Matajur (1642 m) - 26.2.2021

Glej ga zlomka! 😁 😂 na uho mi je prišlo, da se spet odpravlja na to fantastično dogodivščino 😍. Spomini na neverjetne scene izpred slabega meseca dni nazaj so še vedno živi. Tudi tokrat sem lahko šel zraven, zato sem se odločil, da bom to izkoristil. Ena skupina je štartala malo prej, midva z Moniko pa malce kasneje. Spet štartava nad vasjo Avsa in po Stari poti proti Matajurju. Nad 1000 m se začne sneg, ki je bil precej mehak. Ob poti obiščeva Srednji (1320 m) in Mrzli vrh (1358 m). Dan je čudovit in topel 😀, razgled pa je itak že od tu odličen. Spustiva se na cesto, greva nekaj časa po njej nato pa desno skozi gozd. Malce prehitro sem zavil v breg, tako da sva kakih 15 minut hodila po svoje. Kmalu sva spet na gazi, ki ji slediva proti vršnemu grebenu. Tu malce pospešim, da bi ujel vzhod lune. Medtem srečam ostalo skupino, ki brez težav napreduje proti vrhu. Pri skalah pod vrhom se ustavim in iščem kadre za slikanje lune. Malo ustvarjam in se "igram" s fotoaparatom 😀. Medtem so ostali že na vrhu Matajurja (1642 m), sam pa se jim kmalu pridružim. Vzdušje je odlično, kako tudi ne. Kmalu se začne šov narave 😍. Na eni strani zahajajoče sonce, na drugi strani pa polna luna 🌕 😍. Čudovito, res 😀. Kmalu začnemo sestopati po grebenu, nato pa levo po Beneški smeri. Sneg je tu bolj trd, derezice bi prišle prav. Z Moniko malce pospešiva navzdol proti cesti in nato po vzhodni strani okoli Mrzlega vrha. Luna sveti na polno, nebo je polno zvezd, spodaj pa se prižigajo lučke 😍. Tako mirno in prijetno je. Vmes je čas tudi za obvezno lajanje proti polni luni 🌕 😂, kar seveda pomeni tudi obilico smeha hehe 😂. Ob soju lune brez težav sestopiva proti izhodišču. Še ena lepa dogodivščina gre proti koncu. Morda čez en mesec spet?!? 😁

Razmere: sneg je bil na sončnih legah mehak, v senčnih predelih in proti večeru pa mestoma bolj trd, dereze ali derezice ne bi bile odveč. Sneg se začne nad 1000 m, višje ga je še kar nekaj. Poti so shojene.

Zahvaljujem se vsem udeležencem te krasne dogodivščine za lepo popoldne 😀

Pogled proti Matajurju

Krnska skupina

Mrzli vrh je dobro shojen

Krasen dan smo imeli 😍

Sledi...

Skupina se počasi zbira na kup

Kapela na vrhu

"Igranje" s fotoaparatom

😍

Celotna zasedba

Gore žarijo

Vsak po svoje uživa v lepotah narave

Slovo od vrha

Krasno nočno nebo, polno zvezd.

Pot po Robu - 25.2.2021

Te poti se lotimo ločeno z dvema avtoma: del družine štarta s Predmeje, jaz in Ana pa s Cola. Odpraviva se navzgor po markirani poti. Že dopoldne je bilo zelo toplo. Nekaj časa se vzpenjava po robu do prvega vrha, to je Kovk (961 m), nato pa se spustiva na drugo stran po travnatem svetu. Pogled na Vipavsko dolino in Wajdušno je prav čudovit 😍 😀. Preko Kraguljc (897 m) se počasi bližava Podrti gori (830 m), pod katero stojijo kapelica, vpisna knjiga in žig. Nadaljujeva po razglednem grebenu čez Pravi vrh (830 m) in naprej proti Črnim stenam. Ne moreva se načuditi razgledom z roba na spodaj ležeče kraje. Vmes opazujeva številne padalce, ki krožijo sem ter tja. Uživači 😀. Tu in tam nama pot popestri pomladansko cvetje. Bližava se križišču poti za Sinji vrh, kjer naj bi se dobili z ostalimi. Le nekaj minut sva tam, potem pa se srečamo in skupaj nadaljujemo proti Penzionu pod Sinjim vrhom. Večji del poti poteka po cesti. Tam zgoraj imamo nekaj pavze, nato pa se vračamo nazaj. Oni krenejo levo proti Colu, midva pa nadaljujeva proti Predmeji. Kaj kmalu se vzpenjava proti vrhu Navrše (857 m), od tam pa slediva poti po Robu proti Otliškemu oknu, ki je ena bolj markantnih točk ob tej poti. Spustiva se do njega, nato pa nadaljujeva do bližnjega kamnitega polža. Še naprej slediva razgibani poti, ki ob zanimivih debatah hitreje mineva. Pred nama je bil Otliški maj (847 m), katerega sva prečila brez težav. V nadaljevanju je bilo manj odprtega terena in več gozda, a vroče nama je bilo še zmeraj precej. Zadnji vzpon proti Dolskemu maju (912 m) naju je kar dobro preznojil, predvsem pa izsušil hehe 😂. Bližala sva se koncu te lepe poti. Še prej pa malica in počitek v senci (ja, počitek v senci konec februarja!). Vesela in malce rdeča od sonca doseževa cesto na Predmeji, kjer je konec te razgibane in zanimive poti. Prav fino je bilo 😀. Nekaj časa sva še skupaj, nato pa kreneva vsak v svojo smer proti domu.

Razmere: pot je prehodna brez težav. 

Zahvaljujem se vsem sodelujočim za to lepo turco po obronkih Trnovskega gozda 😀

Štart na Colu

Kovk

Pogled naprej. Lep teren 😀

Wajdušna

Naprej po Robu

Podrta gora

😍

Sinji vrh

Križišče za Sinji vrh

Penzion Sinji vrh

Otliško okno

Začetek polža

Kamniti polž

Naprej po Robu.

Zanimiva bukev ob poti

Markacije ob poti. Rumeni sonček predstavlja Pot po Angelski Gori

Pogled nazaj

Grmički brina ob poti

Pogled na Vipavsko dolino s Predmeje