Cuel Sclaf oziroma Slovenski vrh (2157 m) in Bela peč (2146 m) - 26.6.2026

Začela sva na parkirišču pod Nevejskim prelazom (Sella Nevea/Na Žlebeh). Mimo spodnje postaje gondole nadaljujeva do bližnjega križišča, kjer izbereva pot Sentiero Sereno z oznako 645/a. Sprva se zložno vzpenja mimo plezališča in dalje skozi gozd. Ves čas preči pobočja proti zahodu. Pot se mi je zdela kar zanimiva, saj sva vmes šla mimo kakšne jame in pod spodmoli. Višje, kjer je bolj strmo pa so v pomoč tudi jeklenice. Ko se teren spet položi sva že blizu planini Zgornja Goriuda, kjer zavijeva levo v smeri Bivaka Marussich. Sprva hodiva med travami, višje pa je teren vse bolj skalnat in mestoma obdan z rušjem. Lepo napredujeva in se bližava prostranim podom na planoti severno od Kanina. Tale visokogorski kraški svet mi je všeč, ima pa tudi svoje pasti. Ko markirana pot zavije ostro levo proti bivaku midva nadaljujeva rahlo desno v smeri najinega prvega vrha. Poleg kraškega terena imava za opraviti tudi z nekaj Kaninske "zelenjave", ki ni nič kaj prijetna. Hoja med vsem tem zelenjem je kar naporna in lahko tudi nevarna. Kmalu sva pod vznožjem, kjer se začne vršni vzpon. Slediva stezici malce desno, nato pa levo strmo navzgor v travnati žleb. Nadaljujeva desno in se vzpenjava ob robu grebena po skalah, kjer je treba malce poplezati. Hitro sva na vršnem grebenu, od tam je vrh blizu. Cuel Sclaf oziroma Slovenski vrh (2157 m) je precej razgleden in ne prav pogosto obiskan vrh 😀 po pavzi previdno sestopiva čez vršno strmo pobočje in dalje v smeri markirane poti, ki jo doseževa blizu bivaka Marussich. Tu stopiva na široko prečno pot, ki se sprva malce spušča, nato pa vzpenja proti vzhodu. Vmes prečiva nekaj kratkih in ne problematičnih snežišč. Še nekaj vzpona in sva na sedlu Bela peč, kjer stoji zidovje vojaškega objekta iz časa Prve svetovne vojne. Zavijeva levo in nadaljujeva po stezi, ki pelje skozi zagruščen žleb (oznaka za Belo peč) do manjšega sedla, nato pa levo prečno navzgor, kjer je v pomoč tudi vrv. Slediva rdečim pikam po stezi, ki se dokaj strmo vzpenja po vršnem skalnato-travnatem pobočju. Do vrha Bele Peči (2146 m) ni prav daleč. Nekaj časa sva na vrhu, nato pa sestopiva nazaj proti sedlu in dalje v smeri Koče Gilberti. Opazujeva, kako je koča zgrajena iz kamna in kako zelo to paše v to okolje 😀 počasi začneva s sestopom, sprva po smučarski progi, malce nižje pa stopiva na markirano pot z oznako 635. Vmes opazujeva še eno skupino kozorogov, ki brskajo in ližejo po kamnih 😎 nato pa slediva prijetni poti, ki se v ključih spušča vse do izhodišča. Vroče je bilo, zato je bila ohladitev v Rabeljskem jezeru več kot dobrodošla 😀.

Razmere: na poti je bilo nekaj kratkih snižišč, ki niso povzročala težav. Vzpon na oba vrhova je dokaj strm, tu in tam je treba malce poplezati (mesta I. stopnje). Z orientacijo nisva imela težav, prav tako ne pri izbiri smeri vzpona na Slovenski vrh. Bujno zelenje zahteva previdnost in siguren korak.

Zahvaljujem se Gašperju za družbo na tej turi 😀

 

Jutranji pogled proti Beli peči

Sami previsi 😎

Lepa polica pod stenami

Planina Zgornja Goriuda

Nadaljujeva v tej smeri

Že na podih, pogled proti Beli peči in okolici

Visokogorski kraški svet

Kar nekaj planik ob poti

Cuel Sclaf oziroma Slovenski vrh

Vršni strm vzpon

Prostranstva podov, kjer vse izgleda podobno

Možic na vrhu, zadaj greben Žrdi

Vse možne oblike

Verjetno je to nek kozliček, ali pač?

Pogled nazaj na Slovenski vrh

Napis za Žrd in pa rdeč trikotnik 😍 oznaka za Alta Via Resiana

Bivak Marussich

Iz nekih drugih časov

Ostanek iz nekih drugih časov

Proti vrhu Bele peči

Prestreljenik z oknom

Rdeče pike so, pot pa tudi solidno strma

Panorama od Prevale do bivaka Marussich

Pobič, Bavha, Lopa s sosedi.... 

Na vrhu Bele peči

Pogled proti Nevejskemu prelazu

Koča Gilberti

Podmladek

Kranjska lilija ali zlato jabolko

Navpične stene Bele peči

Matkov škaf - 31.5.2026

Za zadnji dan potepanja sem si izbral nekaj bolj na izi 😀 zdaj je primeren čas za obisk škafa, ki sem si ga želel videti na lastne oči, tako, da sem v nedeljo zjutraj spet štartal tam, kot včeraj - v prvem desnem ovinku ceste nad Matkovim kotom. Po drugi cesti sem se spustil do markirane poti in ji sledil navzgor. Gore so že v soncu, tu pa je še senca, prijetna temperatura in mir; joj, kakšen mir 😀 kmalu zavijem čez prodišča na desno stran in se vzpenjam po prijetni stezi (lahko bi se vzpenjal tudi po prodišču navzgor). Steza je prijetna in vodi skozi gozd. Višje se malce odpira in že sem nad snežiščem. Kar daleč navzdol od škafa je še sneg. Raje kot po snegu sledim poti, ki pa me višje pripelje do snežišča. Ni druge, kot po snegu 😎 kljub jutranji uri sneg ni trd, ampak je dovolj mehak za udobno nadaljevanje. Tudi naklonina je tu dokaj majhna. Tu srečam prve dva človeka, sicer pa je še ljubi mir 😀 prečim po snegu in višje zavijem levo, da grem raje po poti kot po snegu. Pod vršno strmino škafa spet prečim sneg in se povzpnem na manjši greben z jeklenico, ki je višje odtrgana, ampak težav nisem imel. Do škafa na levi je še čisto malo. Lepo je bilo videti tale Matkov škaf v živo 😍 visok je okoli 10 metrov, groba ocena. Zanimiv pojav in prav lepo se mi je zdelo, da sem se odločil, da si to pogledam. Nekaj časa sem ga opazoval, slikal in se pogovarjal s prišleki, nato pa sem sestopil proti dolini. Tokrat sem se malce bolj držal snega in se dričal po njem. Spodaj imam pavzo, nato pa še uživam v darovih, ki mi jih ponuja narava 😍 sredi dopoldneva se vračam proti izhodišču. Ljudi srečujem precej, razumljivo. 
Hvaležen sem, da sem preživel tri lepe dneve v prelepi zgornji Savinjski dolini in njeni okolici 😀

Razmere: na poti ni bilo posebnosti. Ena strgana jeklenica je na grebenu tik pod škafom. Sneg je bil dovolj mehak, da sem lahko varno napredoval brez zimske opreme. Ni pa nujno, da bo vedno tako. Naprej proti Mrzli gori naj bi bil en podor, kar lahko oteži nadaljevanje.

 

Sprva po cesti

Del gora nad Matkovim kotom

Na vrhu snežišča na sliki je škaf

Tu gori sem se potepal včeraj

Tale skala sigurno ne bo padla nikamor 😎

Kar dolgo je snežišče pod škafom. Pot gre tu desno

Tu je dokaj položno, pod škafom pa je bolj strmo

Pogled navzdol. Tu je strgana ena jeklenica

Naprej gre pot proti Mrzli gori... Baje je bil malo naprej od tu nek podor

Matkov škaf 😍

V objemu sten

Še iz druge strani

Od tu gor teče dol voda

Dokaj divja, a meni lepa pokrajina naokoli

Naravna ljubezen 😀