PrimožGrahelj's blog: Gori, doli, naokoli po manj obljudenih vrhovih nad Zadnjico

Še trda tema je bila, ko sem že hodil po dolini Zadnjice. Mirno, hladno in prijetno je 😀. Začuda ni cesta nič krajša kot ponavadi hehe 😏 😜. Nadaljujem po položni mulatjeri proti Doliču. Levo desno, levo desno, saj vemo, kako to gre. Hribi že dobivajo jutranjo barvo. Na križišču zavijem desno in nadaljujem levo desno proti Doliču še kakih 300 višinskih metrov. Na mestu, kjer se nad potjo nahajajo ruševine nekdanje kasarne (Jolanda) zavijem levo in nadaljujem po dokaj dobro vidni stezi. Držim se načela "levo in navzgor", kot sem prebral. Brez težav najdem polico, ki me pripelje na melišča. Tu in tam se vidi kakšna obledela rdeča pika. Nadaljujem proti levi in navzgor proti stenam, steza se tu izgublja. Iščem jeklenico, pa je nikjer ne najdem. Pomikam se desno proti zatrepu te doline pod skok. Iščem polico, ki jo opisuje Bojan Ambrožič. Brez težav jo najdem tik pred stenami. Travnata polica me vodi proti levi. Največji problem je bil ta, da so bile trave mokre, sicer niti ni tako zahtevno. Višje poplezavam po skalah in se vzpenjam proti Plemenicam. Ko dosežem markirano pot zavijem levo proti Sfingi (2384 m). Pogled navzdol proti dolini Vrat je kar malce strašljiv. Prekoračim markirano pot in nadaljujem po svoje v jugo- zahodni smeri. Čez kraški svet se vzpenjam proti vrhu Zelenic (2468 m). Tik pod vrhom je potrebno malce poplezati (I). Vreme odlično, razgled čudovit. Nadaljujem proti markirani poti in po njej do križišča. Levo Triglav, desno Dolič, jaz pa jo maham naravnost po nemarkirani stezici in prečim proti jugo- vzhodu. Kakšno uro so helikopterji brneli sem ter tja. Ko zagledam krušljivo grapo zavijem levo po melišču v tisto smer. To pa je bil užitek! 😁 dobro sem se namučil do škrbine na vrhu grape. Do vrha Rjavca (2568 m) je več možnosti; za vzpon sem si izbral (težjo) smer tik pred škrbino desno čez kratko grapo in skok (I) do grebena (tu pride z leve lažja smer) in od tam na vrh. Sestopil sem v severno- zahodni smeri po šodru in levo do škrbine. Sestopim po melišču in nadaljujem proti Šmajetni glavi. Sprva prečim v desno, nato pa proti levo po kraškem svetu. Prehode si iščem sproti. Ideja je bila, da bi se čim manj spuščal in čim več prečil, a teren ni dopuščal tega. Ko dosežem sedlo pod vrhom zavijem levo in sledim možicem, ki lepo vodijo po skalah proti vrhu Šmarjetne glave (2358 m). Tu in tam malce poplezam. Vrhovi se že ovijajo v oblake, zato kar hitro sestopim proti sedlu in dalje v zahodni smeri. Možicev je veliko, stezica pa dobro vidna. Na sedlu Dolič se pridružim markirani poti, kjer zavijem desno do Koče na Doliču in dalje navzdol. Vreme še drži, zato se odločim, da grem čez Kanjevčeve police. Od daleč zgleda začetek strašno ozek, a ni tako hudo. Pot čez police je odlično markirana in mestoma tudi zavarovana. Je pa en klin z jeklenico izpuljen. Pot se mi niti ni zdela pretirano zahtevna, je pa precej šodrasta in pa seveda - zdrs bi se slabo končal. Danes so bile police tudi precej mokre. Vse bolj se oblači zato malce pohitim. Na koncu me čaka vzpon proti sedlu pod Vršacem; preden pokukam na ono stran začne rahlo deževati. Pri možicu zavijem desno in se vzpenjam po travah in kraškem svetu do bližnjega Vršaca (2194 m). Ko sestopam proti Prehodavcem močneje dežuje, a me to pretirano ne moti, saj sem se pripravil na to. Kaj kmalu sem v Zasavski koči, kjer si malce odpočijem. Medtem dež pojenja, zato se odpravim po prijetni mulatjeri proti dolini. Nižje na križišču zavijem levo proti Trenti, saj sem se odločil, da ne bom spet meril ceste v Zadnjici hehe 😁. Pot skozi Trebiški dol se zna kar vleči, sploh, če si že utrujen. Kar dolgo časa sem hodil, da sem prišel do kakšne hiše in kmalu tudi do ceste, po kateri sem sestopil do glavne ceste, od tam pa v desno še kilometer do Zadnjice. Opravil sem še kratko "šok terapijo" v Krajcarici, potem pa sem se odpravil proti domu. Na cesti proti domu sem videl in doživel toliko čudnih stvari, kot že dolgo ne.

Razmere: kakšno snežišče se najde, a ne povzroča težav. Tura ima več kratkih mest I. stopnje. Tu in tam nam pomagajo možici. V megli se lahko stvari na kraških podih hitro zakomplicirajo. Celotna tura je dolga in naporna z veliko višinsko razliko.