PrimožGrahelj's blog

ponedeljek, 6. april 2026

Skoraj polna luna, sončni vzhod in sneg - vse to in še več v okolici Krvavca - 5.4.2026

Začel sem ob 5ih zjutraj s parkirišča pod planino Jezerca. Zelo sem se veselil današnje dogodivščine 😀 prijateljica luna se mi je nasmihala, jaz pa sem jo prosil, naj mi sveti in pomaga na moji poti. Pobočja proti Domu na Krvavcu so večinoma kopna. Na robu pobočja pa se je vse spremenilo, ko sem stopil na rob smučišča. Hodil sem ob desnem robu navzgor. Ta čas, preden se naredi dan, pa še na taki lokaciji, kjer je razgled res čudovit... Čarobno je bilo, res 😍 tempo je bil kar dober in hitro sem napredoval preko vrha Krvavca (1853 m), od tam pa rahlo navzdol do manjšega sedla. Še naprej sem se držal povsem desno izven smučarskih prog. Zmerno strm vzpon me pripelje do vrha sedežnice tik pod vrhom Velikega Zvoha (1971 m), kjer se pripravim na šov narave 😍 le hladen veter je malce kvaril sicer zelo lepe trenutke. Za Košutno vzide sonce okoli 6:38. Te barve, na drugi strani pa še luna, ki počasi zahaja. To je tisto, za dušo 😀.
Kaj kmalu si pripravim zajtrk, se ustrezno opremim in nadaljujem po grebenu Ježa. Prvi del grebena je zahteven, mestoma je strmo in izpostavljeno. Sneg je bil trd, dereze so odlično prijemale. Sledil sem sledem predhodnikov. Kaj kmalu sledi strm spust, kratka prečnica, nato pa krajši strm vzpon skozi manjšo grapo. Verjetno detajl te ture. Ravno položen prehod ni, hudo strm pa tudi ne, je pa zahteven in potrebno je biti previden. Še krajša prečnica in sem iz najtežjega dela poti. Še naprej sledim sledem prehodnikov ob ali po grebenu in kar presenečen sem, kako hitro sem na vrhu Korena (1999 m). Kot, da bi bil tale greben vsakič krajši 😎 spustil sem se prečno navzdol proti Škrbini, se malce poigral v snegu, nato pa začel zame enega izmed najlepših vzponov tu okoli - proti Kalškemu grebenu. Nobene zahtevnosti, prijetna naklonina in lep teren 😀. Užival sem, kot že večkrat tu gori. Veter je še vztrajal, sonce pa je že pošteno grelo. Brez težav dosežem vršno pobočje in kmalu tudi sam vrh Kalškega grebena (2224 m), kjer se mi odpre pogled proti najvišjim vrhovom v Kamniških Alpah. Imel sem kaj videti 😍 malce pod vrhom najdem nekaj zavetja, se malce ustavim in počivam, nato pa se vrnem po poti vzpona. Do škrbine sem se hitro spustil, tisti vzpon do pod vrha Korena pa tudi ni bil pretirano naporen. Imel sem dovolj za danes, zato sem sestopil dalje proti planini Koren. Šel sem večinoma kar naravnost navzdol proti večji kotanji, kjer je bila potegnjena glavna zimska špura. Še naprej sem se spuščal do prej omenjene planine, kjer sem si spet vzel nekaj več počitka. Super je, ko se ti ne mudi 😀. Malce sem poklepetal, si odpočil, nato pa nadaljeval po vse bolj omehčanem snegu. Malce navzgor, pa potem navzdol, pa spet navzgor... Tako je pač speljana ta pot, ki je mestoma tudi že kopna. Počasi se bližam robu pobočja, kjer se teren odpre in že se bližam izhodišču. Na teh travnikih pod Krvavcem, kjer je sneg že skopnel je zdaj cel kup vijola lepotcev... Govorim seveda o žafanih 😀 prava paleta raznolikosti na tako majhni površini. Malce se nagledam, nakar se odpravim proti avtomobilu. Narava mi je danes ponudila pravo razkošje in bogastvo 😍.

Razmere: rana ura, zlata ura - zjutraj je bil sneg še trd, nato pa vse mehkejši, kar je razumljivo, glede na visoke temperature in moč sonca. Greben Ježa je zahteven, ostalo je lažje.

Oddajnik na Krvavcu

Pogled spodaj na prelepo Gorenjsko 😍

😍

Zgornja postaja tik pod Velikim Zvohom

Spredaj Kalški greben, zadaj od Kočne levo do Kotličev desno

Dobro jutro, sonce 😍

Pogled proti žarečim Julijcem

Veliki Zvoh

Meglice nad dolino

Začetni spust po grebenu Ježa, pogled nazaj

Moje sledi, pogled nazaj

Kratka strma grapa od spodaj...

...in od zgoraj

Po ali ob grebenu

Pogled nazaj na celoten greben tja do Zvoha

Zate, ki to gledaš 💖

Snega je še dovolj 😀

Vršno pobočje Kalškega grebena

Kočna, Grintovec in del Dolgega hrbta

Spredaj Storžič, levo zadaj Julijci, desno Karavanke

Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca, Skuta, Rinke in Turska gora

Spet Storžič, zadaj Julijci

Snežni "copati"

Lepo zalito s snegom 😍

Turska gora, Brana in Planjava

Vzpon proti vrhu Korena

Kotanje in planina Koren

Planina Koren od blizu

Žafrani

😍

Narava (življenje) vedno najde pot 😍

nedelja, 5. april 2026

Po grebenih in vrhovih nad Begunjami - 4.4.2026

Začel sem v Begnah 😂😎 (Begunje na Gorenjskem). Od Krpina sledim cesti proti Svetemu Petru, a jo kmalu zapustim desno v smeri Gradu Kamen po Lambergovi poti. Sledim cesti, višje pa poti kakih 15 minut, dokler se v levo ne odcepi stezica, ki se hitro postavi navkreber. Dokaj strm vzpon je pred mano, stezica je lepo speljana. Med listjem se tu in tam malce izgubi, a nisem imel težav. Višje v manjšem grabnu zavijem desno in se povzpnem na greben, kjer zavijem desno do roba in tam se mi odpre pogled na kraje pod menoj. Vrnem se nazaj in nadaljujem po grebenu v severo-zahodni smeri. Brez večjih težav dosežem Mali vrh (988 m). Od tu naprej postane teren mestoma bolj strm, skalnat in tudi zahteven na trenutke. Stezica se spušča, pa spet vzpenja, večinoma se drži grebena ali tik pod njim. Mimo Brloga nadaljujem naprej po grebenu. Prehodi so zanimivi, greben pa prav simpatičen in prijeten za potepanje 😀 v nadaljevanju gremo preko Vrha Velikih Gač (1053 m) in še naprej sledim stezici... Če se kje "glavna" steza preveč oddalji od grebena, si poiščem kar grebensko varianto 😀. Brez večjih vzponov in spustov dosežem Jamarski vrh (1051 m), kjer postanem pozoren na kakšno stezico v desno. Kaj kmalu jo najdem in ji sledim. Spuščam se po travah do manjšega sedla, preplašim trop gamsov, nato pa se povzpnem na Ovčenike (1054 m). Tu si vzamem nekaj več pavze, da se odpočijem in okrepčam. Dan je bil topel in prijeten, kar vabil je v objem narave 😍 po isti smeri se vrnem nazaj do grebena in mu sledim naprej v severni smeri. Slabša vlaka gre v levo, jaz pa krenem desno ob grebenu in sledim skromni stezici navzgor do Tolstega vrha (1225 m). Na nasprotni strani se počasi spuščam do gozdne ceste in hitro sem pri Tomčevi koči na Poljški planini. Vrnem se nazaj pod Tolsti vrh in sledim markirani poti v smeri Svetega Petra in Begunj. Kakih 10 minut, nato pa ujamem stezico v desno, ki me vodi po širokem gozdnatem slemenu na bližnji vrh Rovt (1185 m). Nadaljujem na drugo stran, da spet ujamem markacije. Spustim se do sedla Kališča, vmes pa opazujem drevesa zanivih oblik in nasploh lepote, ki jih srečujem ob poti. Spet sledi vzpon do mesta, kjer stopim na cesto. Tu zavijem rahlo desno in se vzpenjam po široki in položni poti, ki se višje zoži in postane bolj strma. Hitro sem na Smokuškem vrhu (1122 m), kjer spet malce počivam in se razgledujem. Pogled naokoli je čudovit 😍. Vrnem se nazaj do ceste, od tam pa poiščem na drugi strani gozdno vlako, ki me vodi v vzhodni smeri. Ker me pelje pod pobočjem jo kmalu zapustim in se dvignem do grebena, ki mu sledim do vrha Pleče (1131 m). Tako prijetno je, da se spet vsedem in vpijam vase tole tihoto. Vse je mirno, le moje misli ne povsem 😎. Poslušam ptičje petje in si mislim, kako hvaležen sem, da sem danes tukaj. Spustim se nazaj na markirano pot in ji sledim levo. Počasi se spuščam, najprej mimo lovske, nato pa še mimo Sankaške koče in dalje vse do Svetega Petra. Malce se razgledam, nato pa sestopim po široki poti proti izhodišču. Imel sem čas in voljo, zato spodaj še enkrat zavijem na Lambergovo pot in ji sledim kot zjutraj in še naprej. Mimo zanimivih pesmi, ki govorijo o drevesni vrsti, na katero so obešeni, se počasi bližam gradu Kamen. A še pred tem grem mimo Zijalke, kjer so mladci plezalci trenirali drytooling (plezanje s cepinoma in derezami po skali). Dobro jim je šlo 😀 ambient je tu res odpičen. Nadaljujem naprej do gradu, si ga dobro ogledam in se spustim mimo podrtih dreves spodaj do ceste. Sledim ji nekaj 100 metrov, nato pa grem dvakrat desno, da pridem do kolovozne poti tik nad vasjo. Sledim ji prečno in po 15 minutah se združim spet z Lambergovo potjo. Sestopim do avta. Za danes bo dovolj 😀.

Razmere: snega ni bilo. Greben je mestoma zahteven, kamnit, steza pa večkrat bolj strma. Tu in tam se kakšna stezica malce izgublja, vendar večjih težav z orientacijo nisem imel. Prijeten potep, kjer je kaj za videti.