petek, 27. junij 2025

Rutarski Vršič oziroma Vršič nad Belim potokom (1699 m) - 24.6.2025

Po ponedeljkovih naporih sem si izbral nekaj krajšega in bolj umirjenega. S tokratno izbiro sem zadel v polno 😀.
Začel sem pri starem železniškem mostu čez Savo malce naprej od Podkuž. Takoj za njim zavijem dvakrat desno v razmaku 50 metrov in sledim slabši gozdni cesti do struge potoka, jo prečim in nadaljujem do naslednjega hudournika. Usmerim se čez prodišče rahlo levo proti robu gozda, kjer kmalu zasledim stezo, ki me vodi skozi gozd. Steza je lepo sledljiva in se zmerno vzpenja. Višje, pri prvi klopci, se položi in me vodi po mestoma bolj zaraščene terenu. Tik preden prečkam vlažen hudournik se desno odcepi steza proti planini Zaprete, jaz nadaljujem naravnost. Vse bližjem sem slapovom Belega potoka (Skočnikom). Levo na robu lahko opazujem dva izmed slapov, še malce višje pa pridem v strugo nad zgornji slap. Tu si vzamem nekaj pavze, nato pa nadaljujem desno v gozd mimo znane klopce, ki se je že zlomila. Še naprej sledim dobri stezi, ki se zmerno vzpenja. Podrta drevesa, ptičje petje in mogočni iglavci napravijo vtis divjine, prvinskosti 😀 kako mirno in lepo je tu gori! 😍 začutil sem mir, ki ga želim ponotranjiti, se mu prepustiti in ga odnesti domov. Gozd se redči, vse več je trav, steza pa postane še malce bolj strma, mestoma pa tudi ožja in nekoliko izpostavljena. Lepo je speljana čez prehode levo desno in kaj kmalu se teren položi, saj dosežem vršno pobočje gore. Do vrha Rutarskega Vršiča (1699 m) na desni ni več daleč. Najvišje Martuljške gore so si že zgodaj nadele oblake, sam pa sem imel še sonce. Po pavzi sestopim po drugi strani navzdol. Zgornji del te poti je bil zame ena sama poezija 😍 tako zelo lepo in mirno, spet sem začutil tisti mir, tako, da sem se kar malce ustavil. Malce nižje je na poti nekaj podrtih dreves, tudi stezi je mestoma težje slediti, a nam pomagajo možici. Ko se položi sem že blizu struge in s tem dosežem spodnji rob krnice Za Akom, ki je obdana s samimi zanimivimi gorami 😍. Po pavzi stopim na markirano in mestoma zavarovano pot, ki se spušča. Sprva je zahtevna in izpostavljena, nižje pa se teren unese in prijetna pot se spušča mimo odcepa za zgornji slap in dalje proti dolini. Obiska je tu kar nekaj, večinoma so to tuje govoreči ljudje. Malce nižje zavijem desno in se spustim mimo spodnjega Martuljškega slapu in naprej ob strugi proti Gozdu Martuljku. Ob robu kolesarske steze se vrnem nazaj do izhodišča. Zelo prijetna dogodivščina je bila tole! 😀

Razmere: večinoma sem hodil po neoznačenih, a dobro vidnih stezah. V pomoč so tudi možici. Mestoma je bila pot bolj strma in izpostavljena, ponekod tudi zavarovana. Priporočam 😀

Ob izhodišču

Pogled proti Kukovi špici na sredini in Široki peči desno

Čez most, pogled nazaj

Po cesti do...

...struge


Prijetna gozdna steza


Mestoma je bolj zaraščeno



Vlažen prehod

Eden izmed slapov Belega potoka (Skočniki)

Legendarna klopca, ki to ni več


Mir, ptičje petje in gozd 😍

Možicev je dovolj

Strmejši, travnati del poti


Oblaki med Slemenom im Kukovo špico

Vrh Rutarskega Vršiča

Pogled na Rute (Gozd Martuljek)



Tako prijetno se je bilo sprehajati tu doli


Oznaka poti PP - Planica Pokljuka. 

Široka peč. Nekoč pride na vrsto, da jo okusim 😎

Krnica Za Akom in gore nad njo

Že na markirani poti


Spodnji Martuljkov slap



Ob strugi navzdol


Po robu kolesarske steze proti izhodišču

Še zadnji pogled tja gori. Še se vrnem! 😎

četrtek, 26. junij 2025

Po lovski poti na Debelo peč (2014 m) in dalje vse do Vošnega vrha (1621 m) - 23.6.2025

Začel sem pri Kovinarski koči v Krmi. Takoj za njo poiščem stezo, ki se vzpenja čez večjo poseko v vzhodni smeri. Višje se pot vzpenja v ključih skozi gozd malce desno od grape, ki pada izpod Debele peči. Gozd se redči, pot pa preči grapo, kjer je tekla voda (pomembno ob povratku!) 😎 v naslednjem desnem ovinku se naravnost odcepi slabša stezica, po kateri sem sestopil pozneje, zdaj pa nadaljujem naprej po dobro shojeni lovski stezi, ki me vodi med grmičevjem navzgor proti steni Debele peči. Na tej strani je teren tako divji, na drugi strani, torej v smeri Pokljuke, pa je tako drugače, dosti bolj položno in "prijazno" 😀 ko sem že tik pod steno sledim stezici desno, malce navzgor, malce pa tudi navzdol. Za robom se spustim kakih 20 metrov do spodnje variante prehoda čez eno izmed grap, ki naj bi bil lažji tukaj kot pa stopnjo višje. Tale obvoz ni med najbolj prijetnimi, ampak ok. Še malce se vzpenjam in že pridem do spodnjega roba grape med Debelo pečjo in Brdi, kjer zavijem levo in iščem prehode med skalami in šodrom. Na levi se zapira in tam je verjetno tisti najzahtevnejši skok (II. stopnje), jaz pa sledim sledovom stezice in po desni strani obidem tisti skok. Vrnem se v grapo in ji sledim do naslednjega skoka, tale je malce lažji (I-II, prb. 10 metrov), naslednji skok je še lažji. Grapa se tu položi in razpre. Hodim po skrotju, izogibam se rušju. Brez večjih težav dosežem rob, kjer že vidim markirano pot. Vzamem si nekaj časa za počitek in malico, nato pa nadaljujem po markirani poti do vrha Debele peči (2014 m). Razgled je bil 😍. Sestopim v smeri planine Klek. Pot se spušča, naprej ob grebenu, nato pa strmo navzdol. Ko se poravna me vodi med rušjem. Ko pred seboj zagledam Klečico in Vrh Sedla poiščem slabšo stezico, ki naj bi prečila v tisto smer. Sprva je šlo ok po travnikih, kasneje pa sem zabluzil 😎 med rušje in začel se je ples po vejah rušja 😂 da bi bilo vse še malce bolj simpatično, je zdaj ravno čas, ko je vse polno cvetnega prahu. Ko pridem nazaj do trav in stezice zavijem desno na bližnji Vrh Sedla (1862 m). Sprva deluje, da bom prišel tudi do sosednje Klečice, ampak se požagane veje hitro končajo in spet bi se moral pretepati z rušjem do vrha. Sem se odločil, da je bilo dovolj tega. Že tako sem bil ves rumen od cvetnega prahu, da sem se svetil kot sonce 😂😎. Na manjšem sedlu ujamem stezico in se spustim po njej v severni smeri, sprva po šodru, kmalu pa sem večinoma med travami. Stezica je zdaj bolj, zdaj manj vidna 😀 večjih težav pri sledenju nisem imel. Ko pridem spet v gozd je še za odtenek boljša. Malce se še povzpnem, nato pa prečim pod Stresenico vse do gozdne ceste, po kateri nadaljujem še kakih 10 minut na bližnji Vošni vrh (1621 m), ki je tik nad cesto. Vrnem se nazaj do konca ceste, sledim še nekaj 10 metrov stezi, nakar zavijem desno na slabšo stezico, ki se spušča po pobočju proti Krmi. Krajši opis sem imel s sabo, poleg tega pa sem jo lahko sledil tudi na Mapzs, tako da sem si rekel, da bom probal. Oh ja, tile ostanki stezic! 😎😎 spuščal sem se malce levo, malce desno po dokaj strmem gozdnem pobočju. Vesel sem bil, ko sem našel tisti krepak macesen nad manjšo pečino, ki je bil omenjen v opisu. Juhej 😀 tu naj bi bilo neko križišče stezic. Tudi prav 😂 jaz sem našel "svojo", ki se je začela vzpenjati. Kar nekaj sem se moral povzpeti. Logično, da sem stezico večkrat izgubil, kot jo našel 😎. Na robu jo spet ujamem in ji sledim strmo navzdol, pa nato prečno. Vmes sem prečkal nekaj grap, se pretepal z grmičevjem in parkrat pristal na riti 😎 aja, pa spet sem večkrat izgubil stezico, kot jo našel. Nič kaj prijetno ni bilo tole. Ob poti sem obiskal še bližnji vrh Ravnik (1477 m), nato pa spet strm spust po svoje proti stezici, ki obide omenjeni vrh. Nižje doli jo ujamem, pa spet izgubim. Danes mi ni šlo tole ravno dobro od rok. Stezice so se mi skrivale! 😎😀 Ko potegnem črto lahko rečem, da se mi je kar dobro izšlo in ja, kako sem bil vesel, ko sem bil spodaj ob manjši grapi, saj mi je do lovske poti, po kateri sem se vzpenjal zjutraj, manjkalo le še nekaj grmičevja. Opravil sem še postanek ob grapi, kjer je tekla mrzla, a zame zelo pomembna voda 😀, nato pa spust po znani poti do izhodišča. Zanimiva, zahtevna in poučna tura je bila tole.

Razmere: snega ni bilo nikjer več. Vzpon po lovski poti orientacijsko ni tako zahteven, ima pa zgornji del nekaj krajših skokov. Prvi je najtežji (II. stopnja - možen obvoz po desni), ostala dva sta malce lažja. Od mesta, kjer sem zapustil markirano pot z Debele peči sem sledil zdaj boljšim zdaj slabšim stezicam, vmes pa tudi plesal po vejah ruševja 😎 Do gozdne ceste ni bilo posebnih težav, spust proti Krmi pa je druga zgodba. Potrebna je zbranost, da se sledi stezici, ki vodi čez mestoma bolj strm, zahteven in izpostavljen teren. 

Jutranji pogled od Kovinarske koče v Krmi

Strmine proti Debeli peči

Kovinarska koča

Simpatična steza skozi gozd


Vse bolj grmičevnato

Proti steni Debele peči

😍

Ob steni


Spodnja stezica pri prečenju grape

Tudi nekaj možicev je na vzponu

Pogled po grapi navzgor

Gorski prijatelj nad mano

Pogled na drugi skok (I-II, cca. 10 metrov)

Naprej po grapi

Pogled navzdol

Zgornji, lažji del. Markirana pot je blizu

Clusijev svišč




Na markirani poti; pogled proti Brdom

Proti vrhu Debele peči

Gore okoli Zgornje Radovne, zadaj Kepa s sosedi

Pogled proti Julijcem

Vrhovi nad Pokljuko in Krmo

Debela peč


Naprej proti Klečici


Pogled nazaj proti Debeli peči


V tej smeri sem se spustil, nato prečil ter se tudi rahlo povzpel

Čisto solidna stezica

Vrh Sedla levo in Klečica desno, vmes pa moja sestopna steza


Cesta pod Vošnim vrhom

Krepak macesen nad manjšo pečino, kot je omenjen v opisu

Ko bi le bila stezica ves čas tako vidna...

Ravnik

Že blizu izhodišča. Dovolj je bilo za danes.