PrimožGrahelj's blog

Začel sem v megli blizu vasi Renke. Podal sem se v smeri vasi Šumnik, a sem po približno 5 minutah zavil ostro desno na gozdno vlako in se po njej vzpenjal v serpentinah. Višje se vlaka konča, nadaljujem levo v smeri bližnjega poraščenega grebena in se po njem vzpenjam. Tu in tam je bilo videti sledi predhodnikov. Kmalu se povzpnem do naslednje vlake oz. kolovoza, kjer me obsije sonce 😀. Zavijem desno (levo bi prišel v vasico Tepe) in sledim položnemu kolovozu naokoli. Meglice se podijo sem ter tja, prav lepa kulisa je 😍. Kmalu se kolovoz konča in sledim prečni poti, ki čez nekaj časa zavije navzgor proti grebenu. Stezici se da slediti, mestoma je kar zasuta z listjem. Vzpnejam se v južni smeri in hitro sem spet na vlaki, ki ji sledim do sedla, kjer je križišče poti. Najprej zavijem desno in se v nekaj minutah povzpnem do bližnje cerkvice Svetega Lovrenca (698 m), sestopim nazaj na sedlo in nadaljujem na nasprotni strani po naslednji vlaki, ki se kmalu razcepi. Izberem desni krak (oznaka Ž) in se povpznem na vrh Žamboha (738 m), nato pa nadaljujem po stezici še do Kleviške špice (791 m). Sestopim po poti vzpona do sedla in se spustim v vzhodni smeri, sprva po vlaki, nižje pa po stezi, ki me pripelje do vasice Tepe. Sledim cesti proti jugovzhodu v smeri Polšnika. Še preden pridem do vasice zavijem v gozd malce po svoje, da si presekam daljši ovinek. Ko sem spet na cesti ji sledim nekaj časa, nato pa v križišču zavijem desno na stezo v smeri Preveškega hriba (873 m). Nanj se vzpenjam kakih 15 minut skozi gozd. Na vrhu je kar zimsko. Kot sem videl je to najvišji vrh občine Litija. Sestopim po drugi strani kar po svoje nazaj do ceste ob vznožju zadnjega vrha, ki sem ga obiskal. Markacijam sledim dokaj strmo navzgor do cerkvice Svete Katarine tik pod vrhom Ostreža (856 m). Razgled je čudovit 😀 na soncu si privoščim daljšo pavzo in se pripravim na "zmagovito kombinacijo" - okoli 16.ure se najprej iznad bližnjih hribov dvigne polna luna, na drugi strani pa sonce počasi zahaja 😍 oh, ti trenutki. Zelo lepo je, a tudi hladno, tako da prav dolgo ne ostanem več na vrhu. Ob večernih barvah začnem s sestopom po markirani poti skozi vasico Ravne in dalje navzdol v meglo 😎 vse do izhodišča.

Razmere: hodil sem tako po markiranih poteh, kot tudi po nemarkiranih, nekaj malega pa po svoje 😎 nekaj snega je bilo, tudi drselo je tu in tam. Sicer pa brez posebnosti.

Tu začnem

Stene, kjer sta plezališče in ferata Renke

Razgledna točka ob kolovozu

Meglice so se podile sem ter tja

😍

Srce ob poti

Cerkvica Svetega Lovrenca

Ž kot Žamboh

Vrh Žamboha

Markacije v smeri Kleviškega vrha (špice)

Sestop proti vasici Tepe

Pogled proti Ostrežu

Sveti Lovrenc, Žamboh in Kleviška špica

Nepričakovano pridem do razpotja, tako da grem desno

Preveški hrib, najvišji vrh občine Litija

Strmo proti...

...cerkvici Svete Katarine

Ostrež

🌕

Kum v barvah sončnega zahoda

Hvaležen za še en sončen dan

😍

Sestop nazaj v meglo

Za dobro jutro sem si privoščil nekaj jutranjih barvnih kulis in zahajajočo polno luno 😍, nato pa sem nadaljeval z vožnjo proti Solčavi. Turo sem začel slab kilometer pred Rogovilcem. Mrzlo je bilo tu spodaj. Preko lesenega mostička prečim Savinjo in hitro dosežem markirano pot, ki ji sledim desno. Sprva hodim po stezi, višje pa po kolovozu do kmetije Račnik. Ko stopim na makadamsko cesto zavijem levo (desno Raduha) na kolovoz preko travnika. V prvem ostrem desnem ovinku grem naravnost po kolovozu navzgor do njegovega konca, nato pa desno po stezi strmo navzgor proti grebenu. Bolj ali manj se držim v območju grebena, steza je lepo sledljiva. Višje prečkam cesto/kolovoz in nadaljujem po grebenu navzgor. Pobočje se položi zgoraj, ko spet pridem do kolovoza, kjer je nekoč stal pastirski stan, danes pa je to le še ena podrtija 😎. Tu je križišče treh kolovozov; grem po srednjem kraku in zelo kmalu zavijem levo na greben (možic) in po njem nekaj minut, nato pa desno med dvema macesnoma in dalje prečno proti desni. Steza se malce dviga in spušča, ves čas je dobro sledljiva. Ko prečkam drugo kamnito plazovino krene steza levo navzgor, a že kmalu spet zavije desno in preči. Bil sem v pričakovanju nečesa zelo lepega, in ja, kmalu sem zagledal Račka vrata 😍 😀. Juhej, juhej! Spustil sem se na drugo, sončno stran in si jih ogledal še od tam. Krasno, res 😍 nekaj pavze, nato pa sledim stezi na spodnji rob vrat in se lotim prečenja oboka. Začetni del je nekoliko bolj strm, višje pa je položnejše. Prečenje Račkih vrat je izpostavljeno, potrebno je biti previden. Razgled z vrha je odličen. Sestopim na drugo stran do manjšega sedla za vrati, se povzpnem nekaj 10 metrov navzgor, nato pa zavijem levo po lažji varianti nadaljevanja. Prečim skozi gozd in preko melišča do dobro vidne gredine in se po njej vzpenjam. Vzpon je strm, a kakšnega plezanja tu ni. Sledim stezici in po kakih 15 minutah stojim na razgledni točki, nad mano je Pomol pod Raduho. Spet se odločim za lažjo varianto, zato sledim poseki okoli pomola (težja varianta gre direktno po grebenu). Prečim pobočja vse do manjše grape in se po njej vzpenjam. Ko dosežem greben je čas za počitek. Nadaljujem prečno po desni strani in nato splezam levo nazaj na greben. Sledim posekam in zmerno strmo pobočje me popelje stopnjo višje na grebenu, kjer se mi odpre čudovit pogled naokoli 😍 bil sem brez besed, kar se ne zgodi prav pogosto hehe 😎😂 počasi nadaljujem po grebenu ali tik ob njem, smer je jasna. Uživam v poplezavanju čez krajše skalne bloke. Še nekaj malega ruševja me loči do zadnjega nekoliko strmejšega vzpona in kmalu splezam do roba, kjer je konec grebena. Bil sem vesel zaradi tako lepega vzpona in hkrati žalosten, da je tako luštnega terena že konec 😀. Čez pas ruševja stopim na trave in dosežem markirano pot, ki ji sledim do vrha Raduhe (2062 m), ki ima kar nekaj obiska, kar je razumljivo glede na dan. Hitro se vrnem nazaj in si vzamem nekaj počitka v bližini Malega Rta, kjer je več miru 😎. Res sem bil navdušen nad tem vzponom, zagotovo se še vrnem sem 😀. Po pavzi sestopim po markirani poti do pl. Arta in naprej desno v smeri Rogovilca. Sprva po cesti, nato po stezi, na poti je nekaj podrtega drevja. Kmalu se začne pot strmo spuščati do ostrega desnega ovinka, kjer začne prečiti strma in izpostavljena pobočja. Sem že malce pozabil, kako zanimiv (beri ozek in izpostavljen) je ta del poti 😎. Še nekaj strmega spusta in sem na kolovozu, ki mu sledim do kmetije Račnik, kjer sem sklenil krog. Do izhodišča ni bilo več daleč. Nazaj grede sem imel še en postanek, da sem pospremil vzhod (skoraj) polne lune 😍, ki je tudi zanimivo doživetje. To turo bi vsekakor priporočal tistemu, ki ji je kos 😀

Razmere: stezica do Račkih vrat in naprej proti Raduhi je zdaj bolj zdaj manj sledljiva, tu in tam sem se malce iskal, a brez večjih težav. Tudi prehodi med rušjem so narejeni (prežagane veje). Na več mestih je treba poplezati, večinoma I. stopnje, kakšno mesto morda celo malce več. Treba pa je vedeti, da to velja za opisano smer, ki je glede na najdene opise najlažja. Obstajajo tudi precej težje variante. Prečenje Račkih vrat je izpostavljeno, enako velja tudi za več mest zgoraj.