Strma Peč/ Monte Cimone (2379 m) - 16.6.2018

Štirje se v soboto ne preveč zgodaj zjutraj odpeljemo do Pecola in tam zajtrkujemo ob jutranjem soncu. Ko smo pripravljeni se odpravimo po cesti proti zahodu z oznako poti 621 in 640 ter vasice Piani. Mimo planine Pecol prispemo na makadamsko cesto, ki se sprva malce spušča, potem pa se uravna. Levo se odcepi pot do vasice Piani, nadaljujemo po cesti, ki se spremeni v prijetno stezico. Ta pot je Alta via Raccolana oz. visoka reklanska pot, ki pelje daleč proti zahodu. Mi ji sledimo le slabe pol ure, dokler se na travnatem pobočju desno navzgor ne odcepi pot z oznako 640. V ključih se vzpenjamo po tem pobočju navzgor. Pod zanimivimi skalnatimi stvori zavije steza levo in se še naprej vzpenja po travah. Podobno je vse do škrbine Forca di Vandul, kjer pogledamo na ono stran proti Dunji. Nekaj pavze, nato pa si nadenemo čelado, saj nas čaka zahtevnejši del poti, kjer so nam v pomoč varovala. Višje smo spet v travah in hitro se znajdemo na grebenu stranskega vrha, to je Pizzo Viene, kjer se nam odpre pogled na bivak in na naš glavni vrh. Tu nadaljujemo levo po grebenu in v dobrih 10 minutah prispemo do vrha Pizzo Viene (2037 m). Malo se razgledujemo, nato pa se vrnemo nazaj do markirane poti in nadaljujemo do mesta, kjer se pridruži plezalna pot Norina iz Dunje. Levo dosežemo bivak Del Torso, od tam pa nadaljujemo po markirani poti čez sedlo Forca de la Viene. Tu prispe z leve pot, po kateri bomo sestopali, mi pa nadaljujemo naravnost navzgor po travnatem pobočju, ki ga prekinjajo skalnati pragovi in skoki. Na nekaj mestih si moramo pomagati tudi z rokami. Za robom se nam "prikaže" prvi kozorog na poti, višje jih srečamo še kar nekaj. Ljudi niso tako navajeni kot v okolici Montaža, zato te ne spustijo preveč blizu. Travnato pobočje postane nekoliko bolj skalnato in kaj kmalu dosežemo vrh Strme Peči/ Monte Cimone (2379 m). Vrh je odličen razglednik, mene najbolj navdušita pogleda na divje gore zahodno od nas (Joveti z okolico) in Kaninsko pogorje, ki ima na severni strani še ogromno snega. Zahodne Julijske Alpe so mestoma res kar divje :D. Sledi daljša pavza. Sredi počitka pride na vrh kozorog in kroži na razdalji cca. 3 do 4 m od nas, a bližje nas ne spusti. Zaradi oblakov in nekaj vetra ni ravno toplo, a smo na vrhu debelo uro. Ko se razgledamo na vse strani se počasi odpravimo nazaj. Do sedla sestopamo po isti poti, vmes srečamo skupino kozorogov, ki šteje blizu 30 osebkov. Na sedlu zavijemo desno po nekoliko slabše vidni travnati stezi z oznako 641. Sprva se dokaj položno spušča proti manjši kotanji. Tu vidimo in slišimo nekaj svizcev. Na robu pa se začne precej strm spust navzdol, v mokrem zelo nevarno za zdrs. Pot gre malce v ključih, malce pa kar naravnost navzdol, nekajkrat si moramo pomagati z rokami. Do mesta, kjer spet stopimo na visoko reklansko pot je svet strm. Tu zavijemo levo in prečimo pobočja pod Pizzo Viene daleč proti vzhodu. Vmes gremo skozi macesnov gozd, ki je pogorel. Na nekaj mestih je pot načela erozija, nekaj je tudi podrtih dreves. Pot, ki poteka skoraj po enaki višini nas v pol ure pripelje do mesta, kjer smo zjutraj skrenili navkreber. Da nam čas mine hitreje zapojemo kakšno pesem, smeha seveda ne manjka :). Po že znani poti v 45 minutah prispemo nazaj do avtomobila. Sledi malica in vožnja proti domu.

Razmere: pot je v celoti kopna. Vzpon nad škrbino Vandul je zahteven, prav tako strm sestop po travah. V mokrem nevarno za zdrs. Poti so markirane, mestoma je steza težje sledljiva. V vročini je tu verjetno zelo vroče.

Hvala vsem trem za slike, družbo in smeh, šoferju pa še za prevoz :)

Montaž z okolico 

Levo Strma Peč, desno Zabuš

Kaninske gore

Visoka reklanska pot

Desno po 640, nazaj po 621

Travnata dolina

Ob poti

Proti Dunji

Škrbina Vandul

Kratko, a strmo

Pot do škrbine Vandul

Konec jeklenice

Po grebenu na Pizzo Viene

Strma Peč

Bivak Del Torso

Iz desne pride ferata Norina

Kozorog ob poti

Študiranje okoliških vrhov

Malo smo tudi poplezali

Strmo navzdol

Ostanek požarišča

Pogled na pobočje, kjer poteka dolg sestop z Žrdi v Tamaroz

Spet na Pecolu

Kaluder (1980 m) - 12.6.2018

S Silvijem sva se že lani dogovorila, da bova skupaj šla na ogledno turo na Kaluder. Torek je bil pravi dan za to, čeprav je bila napoved vremena negotova. Pridruži se nama še Tinka in tako se zgodaj zjutraj odpeljemo do Vrsnika (Pod Zjabci). Še pred šesto uro se odpravimo navzgor po markirani poti proti pl. Za Skalo. V zmernem tempu sledimo lepi gozdni poti navzgor. Tu in tam se odpre lep pogled na gore nad Sočo. Soparno je, vlaga je zelo visoka. Ves čas pot lepo vijuga sem ter tja. Tinka se odloči, da bo šla proti Velikim vratom, midva pa kreneva desno proti pl. Za Črnim vrhom (odcep se nahaja na višini blizu 1500 m pri manjših kotanjah; dobrih 5 minut za tem, ko prvič zagledamo streho planine Za Skalo). Stezica naju vodi večinoma po ravnem proti desni. Mimo koče slediva delno zaraščeni travnati poti, ki se malce vzpenja in spušča. Čez slabih 30 minut hoje po tej stezi zagledava pl. Za Črnim vrhom, okoli katere je vse zaraščeno. Pred nama se pokaže Kaluder in že gledava, kako ga bova "naskočila". Od planine greva nekoliko proti levi v smeri vrha. Najprej je macesnov gozd, preden prideva na melišče pa naju čaka še nekaj pretikanja skozi rušje. Malce greva proti desni, da prideva na del melišča, ki se dviga in se višje spremeni v manjšo grapo, ki pripelje do sedla v grebenu Kaludra (ta prehod se dobro vidi s planine - gledamo "glavno" grapo desno od predvrha - slika). Ta del poti je strm in mestoma zoprn. Na sedlu zavijeva levo in iščeva ter se plaziva skozi poseke med rušjem. Kakšen prehod je malce zahtevnejši. Po 15 minutah sva ven iz najhujšega ruševja in slediva skromni stezici nekoliko v levo navzgor vse do grebena. Do vrha naju čaka še nekaj hoje po ali pa malo pod grebenom. Možic naznanja vrh Kaludra (1980 m). Vreme se dobro drži, midva pa tudi :). Sledi malo malice, počitka in uživanja. Pred odhodom se slišiva s Tinko, da se dobimo spodaj na planini. Od vrha kreneva naprej po delno rušnatem grebenu, dokler skromna stezica ne zavije desno na nekoliko širšo pot, ki preči daleč pod Babo. To pot kmalu zapustiva in gledava za prehod v levo proti kotanjam levo spodaj. Hitro najdeva ustrezen prehod spodaj na melišče in po njem do stezice, ki pelje z Pradoline proti planini (najin prehod je označen na eni izmed slik). Kreneva levo in se z rahlimi vzponi in spusti bližava planini, kjer naju že čaka Tinka. Skupaj se odpravimo po stezi, ki se spusti pod planino do bližnjega gozda, nato pa se v kljičih spušča navzdol. Po krajši pavzi nadaljujemo po lepi stezici. Nižje prečkamo šodrasto grapo in se še naprej spuščamo proti levi. Še eno stopnjo nižje prečkamo velik podor. Ko smo spet v gozdu se malo lovimo in iščemo stezo, najdemo jo po grebenčku nekoliko desno. Spustimo se do kamnitega zidu, nato pa levo čez travnik do nekdanje vasi Črča, od tam pa naprej po stezi do ceste. Zavijemo desno, do avta nas ločita še slaba 2 km ceste. Ta del je zelo vroč, zato nam prija postanek ob vodi, ki teče blizu izhodišča. Sledi še vožnja domov, vmes pa naredimo še en postanek.

Razmere: na poti sta 2 snežišči, ki ne predstavljata težav (skoraj ravnina). Vzpon na Kaluder je zahtevno brezpotje. Malo pretikanja skozi rušje nam ne uide. Steze se tu in tam izgubljajo, le redko srečamo kakega možica. Najine prehode sem nakazal na slikah.

Hvala obema za prevoz, slike, družbo in lepo turo :)

Bavški Grintavec

Zagledamo streho pl. Za Skalo

Ob poti

Prijetna stezica proti pl. Za Črnim vrhom, pogled nazaj

Pl. Za Črnim vrhom je na lepem kraju

Najina smer vzpona

Po šodru

Nad glavnim meliščem

Proti grebenu

Na grebenu, pogled proti planini

Rušje, rušje, rušje.... prehodi so!

Pogled na Greben Kaludra... Bilo je zanimivo :D

Blizu vrha

Greben proti V. Babi

Silvij se bojuje z rušjem

Stara mulatjera, ki vodi pod Babo

Našla sva dober prehod po jeziku melišča med rušjem

Spodaj v dolini

Pogled na najino smer sestopa z grebena

Daleč je še dolina

Steza se izgublja

Še malo