PrimožGrahelj's blog: Nočna Škrlatica (2740 m)

Vsake toliko pride čas, ko se gre raje na nočno turo kot pa v domačo posteljo. Pa naj človek to razume, če more?!? 😁 😉
V četrtek zvečer se trije odpeljemo v Vrata do parkirišča, kjer je (na naše presenečenje) veliko avtomobilov. Nekaj po eni uri ponoči se odpravimo peš proti Aljaževemu domu. Čez travnik iščemo markacijo v smeri Škrlatice. Malce levo in desno gremo, pa jo najdemo. Vzpenjamo se po zmerno strmi gozdni poti. Ko se malce odpre nas osvetli (skoraj polna) luna. Mmm, za uživat 😀. Nismo sami, nekaj lučk gre v naši smeri, nekaj pa proti Triglavu. Še zmeraj sledimo poti, ki višje preči proti desni in kaj kmalu smo na razpotju, kjer zavijemo desno. Po pavzi še naprej prečimo proti desni na travnati pomol in dalje rahlo navzdol. Vse bolj oblačno in megleno postaja. Kar nekaj časa se vzpenjamo po šodru, da pridemo do naslednjega razpotja v Zadnjem Dolku. Tudi tu krenemo desno in se vzpenjamo do pod stene, kjer pustimo palice. Čelado na glavo in gremo v meglo, ki je bila zelo gosta. Če tu še ne bi hodil in malce poznal smer vzpona, bi se verjetno obrnili. Tako pa gremo naprej po skalah in šodru navzgor. Iščem markacije in pravo smer. Pot se obrne še bolj v desno in postane zahtevnejša, večkrat si pomagamo z varovali. Tu in tam se malce lovimo in iščemo markacije. Končno se pot le obrne levo proti grebenu, kjer pokukamo na ono stran v meglo hehe 😂. Ura že krepko čez peto, pa je še vedno temno, kar ni dober znak. Ko hodimo po vršnem skrotju si vsi želimo, da bi se nam le odprlo na vrhu. Ko dosežemo križ na Škrlatici (2740 m) veter v trenutku odpihne stran meglo in pokaže se jutranja zarja 😀. Malce se odpre naokoli, zato hitro slikamo in uživamo v videnem. A veter kar naprej nosi oblake proti nam, zato se kaj kmalu spet zagrnemo v meglo. To je bilo za tokrat vse, kar smo lahko videli. Zdaj je bila le še megla; no ja, tudi veter in mraz. Kar hitro se odpravimo nazaj, saj nas je zeblo. Previdno sestopimo čez zahteven vršni del do melišč pod steno. Malce se le odpira in vidimo celo sonce! 😁 Videti sonce, ko greš na sončni vzhod, kaj takega pa še ne! 😄 😜 S Simonom skočiva še na bližnji vrh Kucelj (2372 m), nato pa sestopamo naprej. Vmes srečamo kar nekaj ljudi. Na travnatem pomolu, kjer lahko zaviješ proti JV grebenu Dolkove Špice, skrenemo nekaj metrov s poti, da se malce oddahnemo na sončku. Mehke trave kar vabijo k počitku. Po pavzi nadaljujemo s sestopom, vmes skočimo še do Bivaka IV na Rušju. Sestop do Vrat je bil strm in (pre) dolg. Spuščamo se umiru in počasi, da nam je čisto ok. Pred odhodom domov sledi še malce ohladitve, ki dobro dene

Razmere: pot je prehodna brez težav.

Zahvaljujem se obema za to nočno dogodivščino 😀