PrimožGrahelj's blog: junij 2022

sreda, 15. junij 2022

Po pogorju Olševe - 13.6.2022

Za zadnji dan sem si prihranil še nekaj lepega 😊. Ura vstajanja sicer ni bila tako lepa hehe 😁, ampak ok. V temi štartam od cerkvice Sv. Duha v Podolševi. Najprej po kolovozu, nato pa sledim cesti do križišča, kjer zavijem desno. Po nekaj minutah me table usmerijo levo na razrit in blaten kolovoz. Višje se malce lovim, a kmalu najdem pot naprej. Vzpenja se proti desni. Malce se je že svetlikalo, nakazovalo se je lepo jutro 😊. Nekaj strmega vzpona in kaj kmalu dosežem Potočko zijalko. Nadaljujem po mestoma zahtevni poti stopnjo višje do roba, kjer zavijem levo v smeri Oblega kamna. Nekaj strmine in kaj kmalu dosežem greben ter oba predvrha (na obeh je vpisna skrinjica, na drugem tudi križ). Nadaljujem po grebenu in v nekaj minutah dosežem najvišjo točko Oblega kamna (1911 m). Ura je pet zjutraj in zadaj za Peco že "gori". Pripravim se na šov narave 😍 in ja, kot vedno sem imel kaj videti. Najprej so se obarvale najvišje gore, nekaj minut kasneje pa je sonce posijalo tudi name. Juhej, kako je bilo lepo 😍 😊 nekaj časa sem užival, nato pa si privoščil zajtrk. Po kakih 45 minutah sem nadaljeval po grebenu malo gor in malo dol. Vmes je tudi kakšno zahtevno mesto. Kmalu se priključim na spodnjo pot in nadaljujem na najvišji vrh pogorja Olševe, Govco (1929 m). Nadaljujem po markirani poti, sledil je spust na sedlo in nato vzpon preko Visoke peči (1849 m) do travnatega Gladkega vrha (1850 m). Tu je bilo veliko ovac, še več drekov in še mnogo več muh 😁 po položnem travnatem slemenu prečim proti vzhodu čez manj izraziti Odenični hriber (1863 m) in še malce naprej do roba, kjer se teren začne nekoliko bolj spuščati proti prelazu Sp. Sleme. Tu se ustavim, si privoščim nekaj oddiha, nato pa se po isti poti vrnem proti Govci. Vmes gledam stezice v desno ob poti, kar me seveda zanima, zato se odpravim pogledat in nehote prestrašim kuro (bi rekel, da je bil ruševec). Hvaležen, čeprav sem ga videl le za sekundo ali dve 😊. Preko vrha nadaljujem proti dolini. Prečenje strmih pobočij pod Obel kamnom ni od muh, travnate strmali so bile še vlažne. Na robu spet počivam, saj imam dovolj časa, pa tudi utrujenost od vikenda se mi je poznala 😃. Uživam v lepotah narave tu okoli, nato pa sestopim do Potočke zijalke, ki si jo na hitro tudi ogledam. Nadaljujem s sestopom, zadnji del poti pa grem po drugi poti, da pridem do kmetije Rogar, od tam pa nekaj 100 m po cesti do izhodišča. Vmes si ogledujem prekrasne domačije, skulpture in cvetje. Ja, tu je kaj videti 😊. Pogledujem pa tudi v nebo, saj je vse bolj črno in ko se usedem v avto začnejo padati prve kaplje. Neverjetno, kako dobro mi je to uspelo izpeljati 😊. Namen je bil, da bi si pogledal še nekaj točk ob Solčavski panoramski cesti, a me je dež pregnal v dolino, tako, da sem se potem lepo odpeljal proti domu. Krasni trije dnevi na Solčavskem, res! 😊

Razmere: snega ni več. Mestoma je pot izpostavljena in zahtevna.

Na izhodišču

Po medvedovi poti

Ah, te umetno postavljene meje

Najvišji v Kamniško-Savinjskih Alpah

Klopca ljubezni

Prvi predvrh Oblega kamna

Za Peco že "gori"

😍

Pozdrav soncu

Apple 😁 ampak tisti za pojest hehe

Pogled nazaj

Govca

Ovce na poti

Grmičasta razrast smreke. Nič neobičajnega za visokogorje

Pogled nazaj na prehojen greben od Govce

Pernati prijatelj

Malo po svoje po stezicah ob poti

Gamsi

Ni tak nedolžno

😍

Potočka zijalka

Umetnija na vstopu v zijalko

Lučnik

Zanimiva skulptura ob poti

In še ena 😃

Cerkev Sv. Duha

Dežna zavesa me ujame tik pred odhodom

torek, 14. junij 2022

Prečenje Krofičke (2083 m) in Strelovec (1763 m) - 12.6.2022

Začnem pri Domu Planincev. Po markirani poti sem se povzpel do Koče na Klemenči jami, kjer sem zavil desno in nadaljeval proti Ojstrici. Na naslednjem križišču sem zavil levo proti Kopinškovi poti. Vzpon med skalami in macesni mi je bil zelo všeč 😀. Ko sem že blizu roba strmali Krofičke me možic povede levo na neoznačeno stezo, ki se vzpenja po travah in šodru proti skalam na levi. Tu sem imel pavzo, si nadel čelado in zavil desno v skale. Ob jeklenici dosežem greben in mu sledim strmo navzgor čez strmo stopnjo do travnikov na Robanovi strani gore. Tu me obsije sonce, prijetno je. Ob poti je tudi kar nekaj gorskih lepotic - cvetlic 😀. Prečno se vzpenjam čez trave proti vršnemu delu gore, kjer sem v skalah in med rušjem. Levo je bolj strmo, sam se usmerim nekoliko proti desni, a tudi tu sem imel ves čas zrak pod nogami 😄 😜 priznam, da me je kar malce presenetila strmina. Zgoraj še enkrat prečim v desno po borovcih nad robom in po manjši grapi dosežem vršni greben. Vrh Krofičke (2083 m) je na levi strani. Po pavzi začnem z zahtevnim prečenjem grebena. Sprva je veliko skal, kasneje pa vse več rušja. Prehode iščem sprva desno, nato levo, kjer ni preveč zahtevno ali kosmato sem hodil kar po grebenu. Greben poteka malo gor in malo dol čez več manj izrazitih vršičev. Dobri prehodi skozi rušje me pripeljejo na Travnik (2029 m). Nadaljujem po grebenu, večjih težav nimam. Glede na opis naj bi nekje pred robom moral sestopiti desno in obiti skalno gmoto. To mesto sem očitno zgrešil, saj sem prišel na rob in pred mano je zazijal prepad. Odločil sem se, da se ne bom vračal, ampak bom poizkusil priti na sedlo prb. 100 dolžinskih metrov nižje kar po rušju v levo (vsekakor vrhunska odločitev hehehe 😂 🙈). Sprva je še bila kakšna veja prežagana, potem pa se je to končalo. Ja nič, sledil je ples po vejah rušja 😂, kar je vedno zabavno hehe. Tokrat je bilo še posebno zanimivo, saj sem dve veji dobil direktno med noge 🙈. Ko sem se prebil na sedlo me presenetita dva prijetna psa. Nadaljujem po grebenu proti Utam, psa pa za mano. Lastnikov ni bilo nikjer videti. Ja nič, dal sem ima nekaj pijače, pa smo šli. Greben je bil vse bolj zahteven, tako da sem se obrnil, saj sem težko gledal psa, ki rineta po ozkem grebenu. Sestopili smo na Robanovo stran in nato v levo do kočice pod steno Ut. Izreden ambient! 😀 nadaljujemo rahlo navzgor in čez dve zahtevni mesti, ki sta zavarovani. Nisem vedel, kako spraviti psa tu čez. Sama najprej oklevata, jaz pa tudi, saj bi en napačen gib poslal vse nas v globel. Govorim ima naj tam počakata, pa ne pomaga, logično. Ja nič, jaz sem šel naprej in upal, da se bo dobro končalo, kakor koli že. Res nisem vedel kaj bi, če sploh kaj bi. Najprej pride en pes za mano, drugi okleva. Pogledujem nazaj in ja, ko zagledam tudi drugega psa sem si zagotovo bolj oddahnil kot onadva 😀. Kar objel sem oba, tako sem bil vesel 😀. Sledil je še kratek vzpon, nato pa prečno čez Movznik do markirane poti na Strelovec.Tu počivamo, pa pride prijetna gospa, kasneje pa še dva fanta, ki sta vedela, čigava sta psa. Odlično, samo upam, da ne bosta preveč kaznovana za svoje "grehe". Nadaljujem po travah na Strelovec (1763 m), nato pa začnem s sestopom. Sprva bolj kot ne prečim, nižje pa se strmeje spuščam proti Klemenči jami. Vmes objamem še domnevno najdebelejši macesen v Sloveniji. Pri koči klepetam s prijetnima gospodoma, nato pa sestopim v dolino po drugi poti, to je v smeri Plesnika. Ta pot je bolj zanimiva in atraktivna kot tista od Doma Planincev. Ko dosežem dolino se sprehodim do izhodišča. Pred spanjem spet opazujem gore v zahajajočem soncu 😍 in se pripravljam na zadnje dejanje potepanja po Solčavskem.

Razmere: snega ni. Zadnji del vzpona na Krofičko in greben do markirane poti na Strelovec je mestoma zelo zahteven, strm in izpostavljen. Če se najde dobre prehode je borbe z rušjem malo.