PrimožGrahelj's blog: oktober 2021

sobota, 30. oktober 2021

Macesnov "rumeni raj" nad Pokljuko 😍 - 29.10.2021

Tokrat nisem imel kakšnih "hudih" hribovskih planov, razen tega, da sem šel med rumene macesne 😀 😍. No ja, zraven bom še šel na kak vrh, če bo glih ob poti 😀 😂. Možnosti je kar nekaj, sam sem se odločil za Pokljuko. Štartal sem na hladnem Rudnem polju. Podal sem se v smeri Viševnika. Kaj kmalu sem na soncu in (prvič danes) med macesni 😍. Višje na križišču zavijem desno v smeri Kačjega roba. Tu še nisem hodil. Višje se vzpenjam med rušjem. Preden se pot oddalji od stranskega grebena Viševnika zavijem levo na skalni vršič nad potjo, da se malce razgledam. Ja, imel sem kaj videti 😍. Gore, morje megle spodaj in seveda, macesne, ki so žareli. Viševnik ni bil v planu, a me je premamil (vzhodni?) greben proti vrhu. Ja nič, pa sem šel 😂. Kratek spust, nato pa na stezico, ki je vodila ob grebenu. Nadaljeval sem kar po grebenu, dokler je šlo, ko pa sem prišel v gosto rušje sem šel kak meter levo ali desno. Hitro sem bil na markirani poti in na vrhu Viševnika (2050 m), ki je bil dobro obiskan. Ko sem se nagledal teh lepot sem sestopil na Srenjski preval, nato pa zavil desno in se rahlo spuščal. Malo za tem, ko se mi pridruži pot čez Kačji rob (po kateri naj bi jaz prišel hehe 😂), sem pri možicu zavil levo in sledil manjši dolini navzgor proti grebenu in nato v desno do vrha Draški rob (1979 m). Predvsem me je navdušil pogled na Zgornjo Krmo in gore nad njo. Vrnil sem se na markirano pot in ji sledil do mesta, kjer se le ta začne spuščati. Tu sem spet naredil manjši ovinek. Zavil sem desno in sledil možicem na drugo stran grebena, nato pa v levo med rušjem in naprej proti vrhu Velikega Selišnika (1952 m). Tudi tu sem nekaj časa užival, nato pa se vrnil na markirano pot in nadaljeval. Od Viševnika do tu je macesnov malo, tu pa se je potem začelo. Pod Debelim vrhom pridem do mesta, kjer sem se moral ustaviti, se usesti in enostavno sem gledal, če prav vidim ali morda sanjam. Mehka trava, naokoli pa hribi in veliko število zlatih macesnov 😍. Trenutki za dušo; mir, toplo sonce in čudovita narava 😍. Ko sem se napolnil s to neverjetno energijo sem se podal naprej po poti. Kar nekaj časa hodim samo med macesni in se čudim 😍. Na križišču zavijem levo in sledim stezi med rušjem na Mrežce (1965 m). Spet pavza in razgledovanje, nato pa zahtevnejši spust in vzpon na sosednji Lipanski vrh (1975 m). Kaj kmalu me čaka še en zahteven del poti, nato pa spust na Lipanska vrata, kjer se odločim, da bom sestopil. Najprej imam prav prijetno debato s starejšo gospo, nato pa sestopim med macesne 😍 in spet stokam ob vseh teh lepotah. Spustim se do Blejske koče na Lipanci, se še nekajkrat ozrem nazaj v macesnov "raj" 😍, uživam, nato pa se odpravim v smeri Rudnega polja. Malo gor in malo dol me vodi pot, nižje pridem na cesto, na kateri zavijem desno. Kmalu sem na robu smučišča in do avta me loči še 10 minut.
Neverjetno, kakšna tura je za mano! 😍 😀 to je bila pa res tura za dušo. Trenutno nam narava ponuja res izjemno paleto barv. Priporočam 😀.

Razmere: mestoma je bila tura zahtevna, a brez večjih težav. Hodil sem po markiranih in nemarkiranih poteh, možici so.

Eden izmed prvih na poti

Pogled proti Kamniškim hribom

Tudi podmladek bo!

Naravni prostor za počitek

Na ta vršič sem se povzpel po razgled

Macesni okoli Plesišča

Ta greben me je zvabil

Nadaljevanje

Spodaj pl. Konjščica, zadaj Tolminsko - Bohinjski greben

Greben Rjavina - Macesnovec, zadaj desno Kepa

Triglav

Tudi okoli Konjščice kar nekaj macesnov

Ob poti

Po tej manjši dolini in nato desno na vrh

Od macesnov rumena Zgornja Krma in gore nad njo

Megla tudi v Krmi

Nadaljujem na Veliki Selišnik

Pod vrhom, zadaj Mali Draški vrh

Veliki Selišnik. Za njim Debeli vrh, Mrežce...

Pod 1200 še naprej brez sonca

Od tu naprej je bilo vse bolj ali manj rumeno 😍

Tu sem se enostavno moral ustaviti. Kake pol ure sem užival tu

😍

Napis v okolici Mrežc

Pobočja nad Lipanco 😍 neverjetno

Nadaljujem

Še en zahteven del poti

Tudi tu sem kar nekaj časa sedel in užival 😍

Jezero v obliki srca pod Blejsko kočo

Še nekaj časa stremim v te lepote, nato pa sestopim

Že v smrekovih gozdovih Pokljuke. Kakšne pol ure od avta.

sreda, 27. oktober 2021

Borovje (1476 m) - Kurjeki (1666 m) - Dovška Mala Kepa (2077 m) - 25.10.2021

Začnem na križišču cest pod Erjavčevim rovtom. Za vzpon izberem cesto, ki preči pobočja proti levi. Po kakih 20 minutah se v desno odcepi kolovoz, ki me pripelje do hišk na Vrsah, od tam pa nadaljujem desno do bližnjega grebena in po njem sledim stezici. Višje se pot strmo vzpne do križišča poti. Zavijem desno in v nekaj minutah sem pri križu na vrhu Borovje (1476 m). Lep razgledni balkon nad Dovjim 😀. Vrnem se do križišča, kjer se spustim na drugo stran proti sedlu Šija 1, od tam pa rahlo levo navzgor. Steza kmalu doseže greben in se vzpenja ob njem. Malo gor in malo dol, stezica je mestoma tudi izpostavljena. Po kakih 10 minutah sem na vrhu Planica (1508 m). Opazujem vrhove okoli Kepe in študiram, kaj me še čaka danes. Sestopim na sedlo, kjer zavijem ostro levo in prečim po pobočjih Planice, nato pa kratek spust na sedlo Šija 2, kjer se začne pot strmeje vzpenjati. Na poti grem čez lesen most, ki preči podrto grapo. Kmalu se teren položi, a ne za dolgo. Mimo podrtih dreves se stezica spet začne strmo vzpenjati. Višje pridem med rumene macesne 😍. Strmo se vzpenjam proti grebenu. Preden ga dosežem zavijem desno in splezam na enega izmed vrhov v grebenu Kurjekov (glede na višinomer je bila to kota 1666 m). Vrnem se na stezo in kaj kmalu opazim, da se v levo odcepi stezica, ki vodi po posekah med rušjem do naslednjega kuclja v grebenu (cca. 1710 m). Nadaljujem po stezici, ki preči pobočja in se celo rahlo spušča. Prečkam grapo, za njo pa se začne strm vzpon. Ko se stezica obrne desno in preči proti naslednji, še večji podrti grapi, zagledam sledove stezice v levo. Grem pogledat in ja, rušje je požagano, to mora biti to! 😀 iskal sem namreč ta prehod, o katerem sem bral. Stezica se strmo vzpenja proti grebenu. Pot je spretno speljana in urejena, tako, da ni prav nobenega pretikanja. Višje me čaka še strm in krušljiv žleb, kjer malce poplezam, nato pa se strmina malce poleže in brez težav dosežem markirano pot, jo le prečim in se povzpnem na bližnje Gubno (2035 m). Tu me prvič dobi veter in me prežene z vrha. Nadaljujem čez zahtevno in zelo krušljivo pobočje, kjer si pomagam z varovali. Prečim še koto 2045 m, malce naprej pa zavijem desno in nadaljujem po robu grebena do bližnje Dovške Male Kepe (2077 m). Ves ta del poti piha, zato se ustavim malce nižje, kjer se skrijem med zaplate rušja 😀. Prav lepo je, ko pride do situacije, da je rušje tvoj prijatelj in ne nadloga hehe 😂. Sestopim do markirane poti in nadaljujem po njej. Gledam, če obstaja kakšen lažji prehod proti Visokemu Kurjeku, a se mi zdi vse preveč strmo in zahtevno, da bi šel tja, zato nadaljujem do križišča poti pred sedlom Mlinca; tu malce počivam in se pogovarjam s prijetnim parom. Ko pomislim, koliko strmih višinskih metrov bi moral še narediti do grebena Kurjekov, me kar mine. Časa je bilo sicer dovolj, volje pač ne. Obsedim in si rečem, da bom to pa drugič 😀. Sledil je le še lagoden sestop mimo lovske koče in Erjavčevega rovta proti izhodišču. Vso turo opazujem barve jeseni in si mislim, kako mi je fino, da sem lahko tukaj 😀.

Razmere: hodil sem po neoznačenih stezicah in nekaj po brezpotju. Večkrat je pobočje strmo, krušljivo in izpostavljeno.Orientacija je mestoma zahtevna.