PrimožGrahelj's blog: SV deber Viša (2666 m) in zelo dolg sestop

Ob 4:00 prileti Mrak express do naju z Gašperjem in naju pobere. Poberemo še Niko in se odpeljemo v eno najlepših dolin v zahodnih Julijcih - Zajzero. Pogled od tu na gore nad Žabniško krnico je božanski. Po malici se odpravimo sprva po cesti, višje po markirani poti proti koči Pellarini. Pogled v Žabniško krnico je res veličasten. Po krajši pavzi nadaljujemo po dobri poti proti Nabojsovi škrbini a le do mesta, kjer nas oznaka GOLA NE usmeri levo v šodrast svet. Hodimo proti strmim in divjim stenam. Vzdušje spodaj je prav posebno. Kmalu smo pri snežišču. Tu srečamo skupino Slovencev, s katerimi si izmenjamo nekaj besed. Zimske opreme nismo imeli s seboj, zato smo snežišče prečili nižje, kjer je bolj položno. Večjih težav nismo imeli. Previdnost je potrebna ob robu snežišča, saj povsod prehod do skal ni možen. Po šodrasti polici prečimo v levo in kaj kmalu se znajdemo pri prvih varovalih. Vzpenjamo se strmo navzgor ob jeklenici. V lepem poplezavanju nadaljujemo svoj vzpon. Večinoma je pot brez varoval, ki so odmerjena le tam, kjer se strmeje vzpnemo in bi bil prehod brez njih zelo težaven. Iščemo rdeče pike in pridno pridobivamo na višini. Sledi zelo strm in vlažen vzpon pod zataknjeno skalo, zgleda kot manjše okno (izpostavljeno). Pot nas v kratkem pripelje še do enega navpičnega vzpona ob jeklenici (zahtevno). Večinoma je oblačno ali megleno, le tu in tam se za hitro zjasni. V lepem poplezavanju večinoma brez varoval (I-II) pridemo do Božjih polic, kjer iz temačne debri prispemo na travnate police. Tik pred tem je na enem mestu strgana jeklenica, a ni večjih težav. Naredimo pavzo, se razgledujemo in uživamo, da nam je posijalo sonce. Preden se odpravimo naprej se sonce skrije. Možicem in zbledelim rdečim pikam sledimo navzgor. Tudi tu varoval skoraj ni, plezamo mesta I-II. Zaradi megle smo imeli nekaj težav z orientacijo, a je šlo. Kar nekaj časa se vzpenjamo v takem svetu. Pridemo do roba, kjer zavijemo levo in prečimo po polici do običajne poti na Viš (2666 m). Hitro smo na vrhu. Ljudi kar nekaj, razgled omejen zaradi megle in oblakov naokoli, nad nami pa nekaj jasnega neba in sonce. Po daljši pavzi se povzpnemo še na sosednji vrh.
Čakal nas je še doooolg sestop do doline. Spustimo se mimo bunkerjev nazaj do poti, od tu pa nadaljujemo s sestopom po običajni poti proti Corsiju po skalnato-travnatem pobočju. Prb. 300 višinskih metrov nižje zavijemo levo po ferati Anita Goitan. Sprva hodimo po lažjih policah. Preseneti nas skupina 4 kozorogov, ki so tik nad nami in nas opazujejo. Krasni so :). Sledi zahtevnejši spust ob jeklenici v škrbino, iz nje pa zelo strmo navzgor po dveh vlažnih kaminih (zahtevno, malo zoprno). Kmalu je spet lažje. Še nekajkrat nam v strmem svetu pomagajo varovala. Police se počasi končujejo, mi pa se spustimo do Trbiške škrbinice. Naredimo pavzo, med drugim opazujemo pot (beri nesramno krušljivo grapo), po kateri bi sestopili, če ne bi bila že mnogo let zaprta (NO). Spustimo se v smeri koč Corsi in Pellarini do mesta, kjer zavije pot za kočo Pellarini levo. Spet pridemo v zelo zahteven in krušljiv svet, pomagajo nam varovala. Sledi vzpon do krušljive škrbine. Nahajamo se v ozki škrbini, levo in desno se pnejo divje in strme stene. Ob varovalih in obilici šodra sestopimo na drugo stran po nesramno krušljivem svetu. Sprva nam pomagajo jeklenice, nižje pa kar napeta vrv. Ob poplezavanju nadaljujemo po šodrastem terenu. Zaradi stalnih plazov je pot izprana in zelo zoprna. Nižje ulovimo pot, ki je vse boljša. Spuščamo se do križišča nad Mrzlim potokom, kjer se začne krajši vzpon na Žabniško škrbino. Spet malo pavze, nato pa sestop po sprva krušljivem, nižje pa bolj travnatem svetu. Vmes opazujemo gamsa. Dokaj hitro smo pri koči Pellarini, do avta nas loči že znana pot. Pri Rabeljskem jezeru se malo ohladimo in večerjamo s pogledom na Jerebico, ki se kopa v večernem soncu. Kakšna scena. Sledi le še vožnja domov, kamor prispemo v temi.

Zahtvenost in razmere: pot je zelo zahtevna in izpostavljena. Varovala so tam, kjer postane zelo težko, drugače pa je kar nekaj plezanja I-II stopnje. Mi nismo imeli zimske opreme, a bi vseeno priporočal cepin, saj je lažje. Anita Goitan je brez posebnosti, sestop od Trbiške škrbine naprej pa je nesramno krušljiv, šodrast in zelo zoprn. Možici so kar pogosti, markacije tudi, le, da so ponekod obledele. Skratka velikopotezna, zahtevna in zelo dolga tura (sploh sestop). Višinska razlika je velika.
Koča Pellarini je trenutno zaprta.

Hvala vsem trem za družbo, prevoz, slike in smešne scene :)