PrimožGrahelj's blog: Tridnevno uživanje v samoti in divjini Julijskih Alp

V torek popoldne se štirje odpeljemo do Lepene. Več kot uro študiramo, kam bomo sploh šli v naslednjih dneh. Ko se končno odločimo za primerne ture se odpravimo k počitku.

V sredo zjutraj se zapeljemo do parkirišča nad vasjo Povici di Sopra (Zgornji Pobič) v dolini potoka Resartico. Tu parkiramo in nadaljujemo peš sprva po cesti, višje pa po prijetni gozdni pot. Ko prečkamo strugo smo že blizu Zavetišča Resartico, ki je zgledno urejeno. Po pavzi nadaljujemo do rudnika, ki je danes urejen kot muzej na prostem. Res fantastično, kako so uredili. V kakšnih strminah je bil nekoč rudnik, neverjetno. Ko si ga ogledamo nadaljujemo po poti 702, ki postaja bolj zahtevna. Hodimo po strmem in izpostavljenem terenu, na enem delu nam pomaga tudi lestev. Spet smo v gozdu, strmina pa ne popusti. Prečkamo še nekaj grap in nadaljujemo v redek gozd, ki pa ga kmalu zmanjka. Pridemo v grmičevje in trave, pot se izgublja, pomagajo nam tudi trakci na vejah dreves. Malo se iščemo, a najdemo prehod naprej. Nad sabo zagledamo sedlo Slips, do katerega nas loči še nekaj ovinkov sprva med grmičevjem, višje pa po travi. Naredimo daljšo pavzo za malico in počitek, nato pa nadaljujemo desno po večinoma travnatem pobočju. Zahtevna pot, ki postane višje tudi bolj skalnata nas v dobri uri s sedla pripelje na vrh Lopiča/ Monte Plauris (1958 m). Razgled ni idealen, a je vseeno lepo. Malce si odpočijemo, nato pa začnemo s sestopom desno navzdol po poti 701, nižje pa 728 do Zavetišča Bellina. Tu si malce postrežemo, saj najdemo notri marsikaj zanimivega, zvečer zakurimo manjši ogenj in opazujemo zvezde. Ja, res uživamo in imamo se lepo. Krasno je tu gori. Sami smo, tako, da uživamo. Kmalu se odpravimo spat.

Izhodišče Val Resartico

Nekdaj je bilo tu naselje

Rudnik - krasno

Med travami in grmovjem

Javor/ Monte Lavara

Proti jugu s sedla Slips

Planinke planike

Mi na vrhu Lopiča

V četrtek se zbudimo ob 5:30, se pripravimo in zajtrkujemo. Čez eno uro začnemo s hojo po poti 728a, ki preči daleč naokoli. V krajših vzponih in spustih sledimo tej poti. Na robu se nam odpre krasen pogled v dolino in gore daleč naokoli. Zavijemo ostro levo in pridemo na sončna travnata pobočja, po katerih hodimo dobro uro skoraj po enaki višini. Po pavzi nadaljujemo v pas gozda, za katerim smo že blizu planine Ungarine, kjer stopimo na cesto, kateri sledimo do kmečkega turizma Confin. Tu je zelo lepo. Naredimo daljšo pavzo, malo se poizkušamo sporazumeti z domačini. Ko se okrepčamo nadaljujemo v smeri Javorja/ Lavara (1906 m). Skozi gozd pridemo na melišče, kjer je razcep. Miro in Alja gresta po levi poti, Gašper in jaz pa po desni. Izmenjujejo se šodr, rušje in trave. Na travnati rami nadaljujeva levo po pobočju navzgor. Pot se nekajkrat izgubi, malce se iščeva. Prečiva desno, nato pa sledi vzpon po ali ob strmi grapi. Sonce žge, zraku skoraj ni, strmina pa ne pojenja. Markacije naju povedejo na rob, kjer prijetno zapiha. Zahtevna pot naju kaj kmalu pripelje pod vrh, na katerega nam pomaga par jeklenic. Razgled z Lavare je izjemen! Vidimo globoko v dolino, poleg tega pa ogromno lepih gora: Muzce, Kaninske gore, Krn, celo Matajur, Karnijske Alpe itd... Res odlično. Začudeni smo, saj smo tu gori srečalo še dva človeka. Sestopimo po levi poti, ki je nekoliko lažja. Večinoma po skalah, pomaga nam tudi nekaj varoval, nižje stopimo na melišče, za zaključek pa se pretikamo med borovci. Spet smo na stičišču poti, do Confina sestopimo po isti poti. Spet naredimo pavzo, predvsem pa napolnimo zaloge z vodo. Sledi dolg spust v dolino. Najprej se moramo dvigniti do škrbine Campidello, nato pa sledi spust po prijetnem gozdičku. Nižje se malo iščemo med podrtimi drevesi. Ponekod leži vse eno čez drugo. Ko se prebijemo čez to sledimo poti 703 do Zavetišča Rionero, ki zgleda lepo. Po pavzi začnemo s sestopom ob potoku Rio Nero (črni potok). Pot je zanimiva in kar dolga. Ko sestopimo v strugo ni več daleč do glavne doline. Ker je ura že sedem zvečer se odločimo, da bomo do izhodišča kar štopali. Najprej smo se morali prebiti čez reko do ceste. Tu pa presenečenje. Takoj nama ustavi prijazna rezijanka in naju z Aljo zapelje do izhodišča. Vrneva se še po ostala dva in zapeljemo se do Bovca, kjer kupimo nekaj hrane, sledi še vožnja do Lepene, kjer spet prespimo.

Zahtevnost: obe turi sta zahtevni in mestoma izpostavljeni. Pot je večkrat strma. Poti so markirane, ponekod bolj slabo. Hodimo po divjih in odročnih predelih naših gora! :)

Daleč naokoli

Planina Ungarina

Confin

Razcep

Strmo je...

Dolina Rosartico

Zavetišče Rionero

Rio Nero

V petek vstanemo kasneje in se mirno pripravljamo. Po dveh krasnih avanturah smo si nadejali bolj miren potep. No ja, ni bilo povsem tako. Zapeljemo se v Vasi na Skali, do prve zapornice. Mimo nje se vzpenjamo po cesti 15 minut, nato nas možic popelje levo na neoznačeno stezo. Višje prečkamo cesto in sledimo gozdni stezi naprej. Po pavzi spet prečkamo cesto in sledimo možicem. Višje pridemo na travnik, kjer zagledamo hiško. Zavijemo desno po cesti, po 5 minutah pa nas možic usmeri na pot. Vzpenjamo se skozi travnate livade, prav lepo je tu. Na sedlu Čez Drt vidimo skupino 3 ljudi, s katerimi se kasneje srečamo na Čistem vrhu (1875 m). Imamo zanimive debate, čas hitro teče. Ko se okrepčamo začnemo s sestopom. Odločeni smo, da gremo še na Tičarico. Kar naenkrat jo mahnemo po svoje in iščemo sledi človeka. Najdemo zelo slabo stezico, če to sploh je, ki ji sledimo. V ruševju se izgubi, mi pa obupujemo. Ko se že začnemo spuščati pa pridemo na boljšo stezico, ki vodi navzgor. "Bomo poizkusili", se strinjamo. S pomočjo nekaj možicev sledimo tej slabi stezici, ki se spretno vije v divjem ruševnatem svetu vse do vrha Velike Tičarice (1892 m). Veseli smo, da smo tu, razgled je odličen. Žal moramo nazaj po isti stezici. Malo se iščemo, a nam uspe. v 45 minutah pridemo na pot, po kateri smo se vzpenjali proti sedlu Čez Drt. Sledi sestop po znani poti do izhodišča. Čaka nas še obvezni del ture, to je kopanje in kratek postanek za pijačo in jedačo, nato pa pot domov.

Zahtevnost: pot ni pretirano težka. Na Tičarico je orientacija zelo zahtevna, sledimo zelo slabim stezicam, hitro lahko zaidemo, zato previdno.

Hvala vsem trem za te krasne avgustovske dneve v Julijskih Alpah :)