PrimožGrahelj's blog: Velika Martuljška Ponca (2602 m)

Prvotni plani se nekoliko spremenijo, ko se za turo dogovorim z Boštjanom. Namesto na Lemež se odpravimo na zelo zahtevno turo v Martuljško divjino.
Ob 6ih se dobimo pod 3. serpentino Vršiške ceste. Spustimo se po cesti in dalje po stezi do struge, nato pa se začnemo dokaj položno vzpenjati do Koče v Krnici, kjer je bilo že zjutraj kar nekaj ljudi. Krenemo levo v smeri Špika in sledimo markirani poti slabih 45 minut, vse do mesta, kjer nas na skali napis za Špik usmeri levo, mi pa smo šli naravnost po nemarkirani stezi (velik možic na začetku), ki gre proti strugi. Ta del poti je zelo šodrast in zoprn. Na kratko se spustimo v strugo, nato pa na desni strni poiščemo stezico, ki nas povede nazaj navzgor. Stezica je lepo sledljiva, pomagajo nam tudi rdeče črte in pike. Dokaj strma in vlažna steza nas usmeri med ruševje, višje pa spet po bolj skalnatem terenu. Pogledi so vse bolj "nori" in hitro pridemo v spodnji del Velike Dnine, kjer se nad nami bohoti mogočna stena Škrlatice. Vidimo skoraj vse velikane Julijskih Alp, tudi naš cilj, ki pa je še kar daleč. Sledimo slabi stezi čez dolga melišča, hoja ni ravno prijetna. Je pa tu prijetno hladno, že skoraj malo preveč hladno. Po krajši pavzi nadaljujemo z vzponom po melišču desno od Bivaka I. v Veliki Dnini. Na poti je nekaj snega, a ni težav. Stezica nas pelje daleč proti zatrepu Dnine, kjer na levi opazimo nezgrešljiv rdeč žleb/grapo, skozi katero poteka običajen pristop. Vrhovi nad nami se počasi zavijajo v meglo, kar ni ravno dobro. Nadenemo si čelado in se podamo navzgor. Teren je šodrast, krušljiv in zahteven, plezamo mesta I-II. Ko pridemo nad to podrtijo nas možici usmerijo nekoliko desno proti dobro vidnemu nagnjenemu kaminu, kjer nadaljujemo z vzponom. Tu je zahtevnejše kot spodaj. Nekje na sredini poteka lažji obvoz v desno (možic) po izpostavljenem šodru in dalje po pečevju, mi pa gremo kar naravnost navzgor do vrha tega kamina (II-III, strmo, izpostavljeno; več klinov za varovanje). Skala je tu dosti boljša kot spodaj. Vršna ploščad je zelo velika in prostorna. Do vrha na levi ni več daleč. Že ob 10ih smo bili na vrhu, a smo že bili v megli, zato nismo videli nič okoli sebe. Škoda, ampak nič zato. Stali smo v osrčju Martuljških gora v divjem in norem svetu, ki mu pri nas ni para. Kadar se je nekoliko odprlo smo videli same strme skalnate roglje, ki kipijo v nebo. Opazili smo, da je na vrhu povsem nova vpisna knjiga in skrinjica. Poleg megle je na vrhu rahlo pihljalo, bilo je le 7 stopinj. Po malici in pavzi smo kar hitro začeli s sestopom, saj se je megla spuščala. Na srečo so tudi možici pogosti in nismo imeli večjih težav. Je pa v megli orientacija zelo zahtevna, hitro se lahko kam zaide. Najstrmejši, zgornji del kamina smo obšli po levi strani (lažja varianta - možici). Po zoprni prečki pridemo do klina, ki sem ga jaz izkoristil za 30 m spust po vrvi. Gašper in Boštjan sta šla za mano in prosto splezala ta del. Do spodnjih melišč nam je ostal še zoprno šodrast spust po žlebu. Konec krušljive rdeče skale. Spust po meliščih je bil vsekakor prijetnejši od vzpona, a ne prav uživaški. Med tem začutimo nekaj kapelj dežja. Na primernem mestu zavijemo desno ven iz steze proti vidnemu Bivaku I. v Veliki Dnini, ki je postavljen na krasni lokaciji. Do njega nas vodi nekaj jeklenic. Po pavzi nadaljujemo s sestopom po poti vzpona. Previdni smo na vlažni podlagi. Nad strugo nas ulovi ploha dežja, ki pa hitro pojenja. Odločimo se, da bomo sestopili kar po strugi navzdol (kratki skoki; treba najti prehode). Ko v strugo pripelje markirana pot, le tej sledimo do Koče v Krnici in naprej vse do izhodišča. Ves čas ture se že dogovarjamo za naprej, kam bomo spet šli. Se že veselim dneva, ko se spet skupaj kam odpravimo. Boštjan krene domov, midva pa se ustaviva nižje za malico in okrepčilo. Nato se tudi midva odpraviva proti Idriji.

Zahtevnost: v pomoč so nam možici, ki lajšajo orientacijo. Vzpon na vrh je zelo zahteven, saj plezamo II-III. stopnjo (desni obvoz malo lažji). Skala je večinoma krušljiva, le strm kamin je kar ok. Pozor na obilico šodra. Pot je izpostavljena. V steni je kar nekaj klinov za varovanje. V gosti megli lahko hitro zaidemo v težave.
Naj opozorim, da je možnosti vzpona več, ta naša je bila "običajna pot", ki ima veliko možicev in verjetno tudi največ obiska.

Hvala obema za to luštno turo v divjino Martuljka :)