PrimožGrahelj's blog: Zuc Dal Bor (2195 m), divji stolp nad Val Albo

Veliko časa smo že govorili, da bomo šli na Čuka. Drugi vikend v juliju nam je le uspelo. Tokrat nas je kar 5, zato avto skoraj poka po šivih. Poleg Danija in Anke gre z nami še Alja, ki jo večinoma še ne poznamo, a se zelo hitro ulovimo. Iz Idrije štartamo v soboto ob 18:15. Na Žagi poberemo Aljo in nadaljujemo skozi Rezijo vse do Riu de la Smesse (smer Val Alba), ki je naše izhodišče. Že na izhodišču kaplja dež. Po kratki malici si naložimo težke nahrbtnike in se podamo proti bivaku Bianchi. Sprva je pot zelo položna, a se višje postavi bolj pokonci. Nekje v daljavi grmi in se bliska, pri nas pa le rahlo dežuje. Kljub zelo zmerni temperaturi nam je bilo vroče, saj je bila visoka vlaga, pot pa mestoma kar strma. Tema nas je prisilila, da smo prižgali čelne svetilke. Hoja skozi gozd je bila prav prijetna, le dež je malo kvaril vzdušje. Višje se je dež nekoliko okrepil, gozda pa je bilo vedno manj. Na zahodu se je vedno bolj bliskalo in grmelo. Opazujemo, kako se Sernio in Grauzaria osvetlita ob vsakem blisku. Hitro se bližamo planoti, na kateri stoji bivak. Tik pred tem gremo še mimo studenčka, ki pa nas danes v tem dežju ni zanimal, bo pa njegov obstoj za nas še zelo pomemben. Pred najhujšim dežjem smo v bivaku in začne se "zabavni večer". Ko se namestimo se hitro odpravimo k počitku. Kar lep del noči zunaj grmi, se bliska ter dežuje. Ko se naslednjič zbudim, dežja ni bilo več, je pa kar pihalo. Ko poslednjič odprem očesi je zunaj že kar svetlo, ura je 5:20. "Da bi le bilo sončno vreme", sem si rekel in kar malo s strahom odprl vrata, glede na pestro nočno vremensko dogajanje. Kar vidim, me navduši do konca :). Zagledam jasno nebo in polno luno, ki počasi zahaja. Skoraj bi se zadrl od navdušenja. Tako sem vzhičen da začnem govoriti in buditi ostale. Gašper se prvi zbudi in kar na lepem se odloči, da bo skočil proti Chiavalsu in pride prav do vrha. Medtem sem zbudil tudi druge (brez zamere :)). Po malici prileti nazaj tudi Gašper in ko je pripravljen se odpravimo skupaj proti glavnemu cilju. Markacije nas hitro povedejo levo v breg in pot postane zelo zahtevna. Malo poplezamo, višje pa hodimo po strmih travah vse do grebena, kjer nas razsvetli sonce. Večino časa hodimo v območju grebena, pot je ves čas zelo zahtevna, velikokrat moramo malo poplezati. Mestoma je pot zelo ozka in izpostavljena. Izmenjujejo se strme trave in skalnati skoki (I-II). Kljub dežju je bila trava zelo malo vlažna, zato ni bilo težav. Pred nami se bohoti naš glavni vrh, ki pada strmo na vse strani. Divji svet. S predvrha se spustimo in na primernem mestu (možic) zavijemo levo po zoprni grapi in višje stezi pod Zuc Dal Bor. Tu se začne prava plezarija, zato se opremimo. Anka se odloči, da ne bo šla na vrh, zato nas tu počaka in nas čuva od spodaj. Gašper pleza prvi skupaj z menoj, Dani pa si je izboril, da je plezal z Aljo. Prvi skalnati skok (II) ima pritrjeno vrv, a se mi tudi tu že varujemo. Po šodru hitro pridemo do glavne stene. Najzahtevnejših je prvih 15 metrov (vsaj III) do poličke, saj je tu na vrhu na desni strani precej gladka skala in ni kakšnih dobrih stopov, sploh, če imaš gojzarje. Desno po polički do sidrišča, nato pa spet strmeje navzgor (II-III) in po zoprnem šodru do vrha. Zuc Dal Bor (2195 m) je res krasen vrh in razglednik. Za nama brez težav pripleza še druga naveza na vrh. Vsi smo zelo veseli, najbolj navdušena pa se je zdela Alja, ki je kar kipela od veselja :). Res krasno, človek ostane kar brez besed. Ko se razgledamo Dani predlaga, da sestopimo na desno od vrha, a je tam tako zoprn šodrast prehod nad prepadom, da z Aljo takoj prekineva to idejo. Sestopimo po poti vzpona čez šodr do prvega sidrišča. Tu povežemo 2x 60 m vrvi za abzajl. Ugotovimo, da bo dovolj en abzajl čez cel plezalni del, kar je super. Najprej se spusti po vrvi Gašper, nato še jaz, Alja in na koncu izkušeni Dani. Zelo smo veseli, ko smo vsi nazaj pri Anki. Po pavzi nadaljujemo levo po poti Alta Via CAI Moggio do roba stene, kjer je vpisna knjiga. Od tu naprej se začne zelo strm, zoprn in zahteven sestop. Večinoma so strme trave, vmes večkrat tudi poplezamo. Ves čas je svet divji, strm in izpostavljen. Markacije so dobre in pogoste. Vsi smo veseli, ko po debeli uri stopimo na trdna tla, na markirano pot št. 425 pod škrbino Fonderis. Sonce nas močno žge do škrbine, kjer naredimo pavzo. Sledi šodrast sestop, nato pa pot zavije desno in preči strma pobočja pod vrhom Zuc Dal Bor. V rahlem vzponu ob žgočem soncu dosežemo bivak. Najbolj žejni gremo takoj do studenčka in se napojimo, za mano pride Gašper, s katerim potem poiščeva senco za počitek. Ostali malicajo pri bivaku in pridejo do naju kasneje. Skupaj sestopimo po znani poti do izhodišča. Ob hudih gorniških debatah čas mine kot za šalo :). Tu pa še ni konec vsega. V Reziji se ustavimo v "Taveliki Vodi", da se ohladimo. Ni besed, ki bi opisale ta trenutek, ko zaplavaš med skalami v krasni vodi ves pregret in preznojen. Sledila je vožnja do Žage, kjer nas zapusti Alja. Vsak v svoji smeri nadaljujemo do doma.

Zahtevnost: od Bivaka Bianchi naprej je pot zelo zahtevna in mestoma precej izpostavljena. Izmenjujejo se strme trave in skalni skoki (I-II). Svet je divji in strm. Tehnično najbolj zahteven je vzpon na vrh, kjer mestoma plezamo (vsaj) III. stopnjo. Tudi sestop do poti 425 je zelo zahteven in naporen. Nikar v mokrem!

Hvala vsem za slike, družbo, obilico smeha in eno res krasno turo po divjem svetu Karnijskih Alp :).