Začel sem v prijetno sveži Jezerski dolini 😀 po znani in meni prijetni poti z oznako 625 sem se vzpenjal proti koči Brunner. Prijetne spomine imam na te kraje in gore tod okoli. Skozi gozd se vzpenjam do prej omenjene koče, kjer je križišče večih poti. Tokrat izberem pot proti Lepi glavi (Vetta Bella), ki se začne pri koritu z vodo. Kmalu dosežem strugo, jo prečim in se vzpenjam skozi vse bolj redek gozd in rušje. Rdeče pike in možici skrbijo, da je skoraj nemogoče zgrešiti pravo smer, sicer pa je pot zelo lepa in jasna 😀 všeč mi je bil ta vzpon, res. Pot zavije malce desno in postane bolj skalnata, preplezati je treba tudi krajši prag. Malce višje me čaka še zanimiv vzpon po skalnih platah, ki pa ni pretirano strm in zahteven. Med rušjem se vzpenjam do roba, kjer sledim stezi levo in kaj kmalu dosežem travnata pobočja. Tu me obsije jutranje sonce 😀 do vrha me čaka še nekaj prijetnega in lahkotnega vzpenjanja, zadnji del pa je spet bolj skalnat, a brez plezanja. Lepa glava oziroma Vetta Bella (2049 m) je zelo razgleden vrh. Vidljivost je bila to soboto odlična, kulisa pa 😍. Kar nekaj časa uživam na vrhu in opazujem okolico, nato pa sestopim po poti vzpona. Brez večjih težav dosežem kočo Brunner, kjer še malce počijem, nato pa se odpravim po poti Saškega kralja (Sentiero del Re di Sassonia) z oznako 629. Sprva preči skozi gozd, nato pa se teren odpira in postaja vse bolj strm, steza pa ožja. Slikovito speljana pot, ki pa je kar močno na udaru erozije. Kmalu so mi v pomoč jeklenice, še malce naprej pa je narejen krajši obvoz, saj je del poti dobesedno pojedlo 😎 ta obvoz je kratek, ampak precej strm in zahteven, v pomoč so skobe in jeklenice. V nadaljevanju pot ni več tako zahtevna, je pa mestoma še zmeraj šodrasta; malce se spušča, proti koncu pa se spet vzpenja, vmes preči kakšno grapo, gre v pas rušja ali pa v gozd, skratka... Pester teren je tod okoli. Še nekoliko daljši vzpon skozi gozd in že sem prišel do križišča s potjo, ki pelje proti koči Corsi. Tu zavijem levo in se spuščam proti dolini. Še ena zelo prijetna pot, ki se spušča skozi gozd vse do ceste, kjer zavijem levo in po nekaj 100 metrih sem na izhodišču. Brez ohladitve v Rabeljskem jezeru tudi danes ne gre, nato pa umirjeno popoldne 😀
Razmere: snega ni. Pri vzponu na Lepo glavo je treba poplezati kakšno kratko mesto I. stopnje, tu in tam je bolj strmo. Meni osebno zelo všečna pot 😀 pot Saškega kralja je mestoma zahtevna in na težjih mestih zavarovana, varovala so v dobrem stanju.
 |
| Jutranji pogled na Visoko polico in Vette Scabre |
 |
| Koča Brunner |
 |
| Grem v smeri Lepe glave |
 |
| Levo Rogljič, na sredi Lepa glava, desno Velika polica |
 |
| Gore okoli Bivaka Gorizia (Visoka Bela špica, Lojtrica...) |
 |
| Tu je zanimiv svet, številnih skalnatih oblik in figur |
 |
| Divja stena Velike police |
 |
| Skupinsko delo |
 |
| Navzgor po platah |
 |
| Del Kaninske skupine |
 |
| Zgornji del je res prijeten visokogorski potep 😍 |
 |
| Proti Slovenskim hribom (Mangart, Jalovec z okolico) |
 |
| Lastovice |
 |
| Ta krnica, kjer stoji bivak Gorizia je ena sama lepota 😍 |
 |
| Malce približan bivak Gorizia |
 |
| Tisti kratek skalnati skok na poti |
 |
| Nadaljujem po poti Saškega kralja |
 |
| Tisti zateven in strm obvoz |
 |
| Tole bi lahko bil šopasti repušnik |
 |
| Eden zadnjih delov poti z jeklenico, vzpon po peščeni grapi |
 |
| Zanimiv svet tod okoli |
